Opera za otroke, v kateri je Hitler brkati čmrlj

Opera Brundibar Hansa Krase je bila prvič izvedena v praški sirotišnici leta 1942, a zgodba o čmrlju, ki terorizira otroke in živali, je svoje globlje konotacije dobila v koncentracijskem taborišču v Terezinu, kjer so jo mladi taboriščniki in taboriščnice odigrali več kot petdesetkrat.

Pri Glasbeni matici Ljubljana so se za uprizoritev opere za otroke odločili iz dveh razlogov; z njo so želeli obeležiti 70-letnico konca druge svetovne vojne, hkrati pa so predlani, ko so izvedli opero Kaznovana radovednost Pavla Šivica, ugotovili, da med otroki obstaja veliko zanimanja za izvajanje oper.

Na avdicijo se je prijavilo 160 otrok Ker so za Linhartovo dvorano Cankarjevega doma potrebovali širšo zasedbo, so poleg Otroškega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana in študentov Akademije za glasbo k sodelovanju prek avdicije povabili še druge. Na avdicijo se je prijavilo približno 160 otrok, izbrali so jih 60. Večina je stara med 7 in 11 let.

"Na avdicije se vedno prijavi veliko otrok, opažamo pa, da je prav otroška opera nekaj, kar si otroci zelo želijo ustvarjati. Pri operi sodelujejo otroci iz vse Slovenije, kar kaže za veliko pripadnost projektu in požrtvovalnost, saj je zasedba od samega začetka ostala trdna," nam je povedala organizatorka Lucija Pavlovič z Glasbene matice.

Seznanjenost otrok s holokavstom odvisna od staršev Otrok s kontekstom opere niso pretirano obremenjevali, so jih pa izobrazili na zanje primeren način. Ali so se otroci s temo holokavsta srečali še pred predstavo, pa je bilo bolj kot od šolskega sistema odvisno od staršev, pravi režiserka Nana Milčinski.

"Imamo sedemletno nastopajočo, ki ve več o drugi svetovni vojni kot mi vsi skupaj, imamo pa tudi take, ki so prvič slišali za Hitlerja, pa so v petem razredu osnovne šole. Gre za povsem drugo generacijo; nas so na primer že v prvem razredu natančno podučili o vojni in meni se je takrat zdelo, da je biti kurirka najbolj zanimiv poklic, ki ga človek lahko opravlja." Prav zato so med študijem za otroke organizirali delavnico v Muzeju novejše zgodovine, povezali pa so se tudi z Judovskim kulturnim centrom.

Danes otroci pogosto živijo v vati "Zgodbica je na prvi pogled zelo preprosta, a če smo pozorni, lahko v njeni preprostosti najdemo globoka sporočila, glasbeno pa je precej zahtevnejša, kot bi za otroško opero pričakovali. Režijsko je najbolj zanimiva zaradi konteksta, v katerem se je izvorno uprizarjala, zato je opera hkrati tudi poklon vsem tistim, katerih življenje je bilo z drugo svetovno vojno nasilno prekinjeno in ki niso mogli izživeti tega, kar so si želeli," je povedala režiserka opere Nana Milčinski.

"Pri prikazovanju dokumentarnih posnetkov smo zelo pazili, da smo izločili najbolj krute. Najbolj pa pretrese to, da so najbolj krute stvari, ki jih mi ne prikazujemo, otroci, ki so prvi uprizarjali to opero, doživljali v živo, nekateri pa to še vedno doživljajo."

"Zgodovina je preteklost, iz katere se učimo za sedanjost in prihodnost" V zgodovinski kontekst so vpletli tudi koncept nacistične misli Alaina Badiouja, zaradi česar bo opera zanimiva tudi za starejše. "Najmlajši, ki bodo gledali predvsem zgodbico, ne bodo nič prikrajšani, če ne bodo natančno razumeli njegovih misli, za nekoga starejšega pa bo morda zanimivo slišati, kako drugače zveni filozofijaiz otroških ust," pravi režiserka. "Želimo si, da bi najmlajši začeli čim več spraševati, da bi spodbudili zanimanje za to temo."

"V šoli so nas učili, da je zgodovina preteklost, iz katere se učimo za sedanjost in prihodnost. Trenutna svetovna situacija je taka, da se nam pogosto zdi, kot da bi uprizarjali sedanjost. Ko štejemo tiste, ki so umrli takrat, hkrati lahko štejemo tiste, ki prečkajo naše meje ali meje po Evropi, ki iščejo zatočišče. Vse to je v tem kontekstu še toliko bolj pretresljivo."

"Misliti, da se to v Evropi ne bo nikoli več zgodilo, je iluzorno" Kot pravi Lucija Pavlovič, vojna ni nikoli končana tema, saj gre za stalno pretečo nevarnost. "Misliti, da se to v Evropi ne bo nikoli več zgodilo, je iluzorno, ker poznamo človeško naravo in vemo, česa je sposobna, je samo vprašanje časa, kdaj se bodo zadeve ponovile. Vsi upamo in si želimo, da se to ne bo zgodilo, in to je tudi eno od sporočil tega projekta, da je treba začeti pri otrocih in pri njih vzbuditi neki občutek realnosti, ki ga morda z računalniškimi igrami izgubljajo; občutek, kaj dejansko je vojna."

Funkcija gledališča je odpiranje vprašanj Obe sogovornici se strinjata, da ščitenje otrok pred temami, kot je smrt, ni najboljše. "Morda izhaja tudi iz tega, da se starši ne znajo pogovarjati z otroki o resničnih, globokih stvareh, da življenje postaja preveč površinsko in razpršeno po drugih, neživljenjskih stvareh. Rojstvo in smrt sta edini dve stvari v življenju, ki se jima res ne moremo izogniti, ne vem, zakaj se ne bi o tem pogovarjali," meni režiserka.

"Funkcija gledališča je ravno v tem, da odpira neka vprašanja. Morda res starše postavlja v neroden položaj, ker morajo potem odgovarjati na ta vprašanja, ampak ravno to je namen. Nič ne more biti zaprto, sploh pa ne smrt, ki je sestavni del življenja," ugotavlja organizatorka.

Hitler kot nadležen, a premagljiv čmrlj Naslovni lik opere Brudnibar je čmrlj, lajnar, ki otroke, ki želijo tako kot on na ulici z igranjem zaslužiti nekaj denarja, prežene in jih skuša še oropati. Sprva opera ni imela nacističnih konotacij, ko pa so jo uprizarjali v Terezinu, so čmrlju nalepili brke. "Takrat naj bi to simbolnost razumeli vsi, razen nacistov," pravi Nana Milčinski, ki je v predstavi obdržala hitlerjanske brke kot simbol zlobe.

"Že izbor živali je poveden. Brudnibar je čmrlj, nadležna, a vseeno majhna žival. Lahko te piči, lahko je zoprn, ne more te pa poraziti," simbolnost razlaga Lucija Pavlovič, ki zaradi velikega otroškega zanimanja dodaja, da že razmišljajo o uprizarjanju drugih oper za otroke, predvsem pa tudi o naročanju oper za otroke pri slovenskih skladateljih in skladateljicah.