Petek, 14. 9. 2018, 17.59
6 let, 2 meseca
Ljubljanski izumitelj in avanturist – zgodba s hollywoodskim potencialom #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,77
2
Ko je leta 1898 s prvim avtomobilom v teh krajih v Ljubljano prihrumel – takratni benz je sicer lahko pospešil le do 16 kilometrov na uro – baron Anton Codelli, je bila to prava senzacija. Ljudje so se kočije brez konjev bali. A to, da je Codelli začetnik avtomobilizma pri nas, je le ena od plati življenja in dela strastnega izumitelja in pustolovca, ki je v Togu tik pred prvo svetovno vojno postavil radiotelegrafsko postajo in produciral film.
"Od otroštva sem vedel, da je v Ljubljani grad Kodeljevo, kjer je nekdaj živel neki Codelli, ki je imel avto, a kaj več od tega mi ni bilo znano," se ohranjenega o baronu v kolektivni zavesti spominja Miha Čelar, režiser igrano-dokumentarnega filma z naslovom Codelli. V tukajšnji prostor se je Anton Codelli, potem ko je leta 1898 v Ljubljano z Dunaja pripeljal prvi avtomobil, ki je bil takrat bolj podoben kočiji, zapisal kot začetnik avtomobilizma. Pri tem sta precej nepoznani njegova afriška avantura in njegova s tem povezana vloga v svetovni zgodovini filma.
Za spoznavanje širše slike o Codellijevem življenju in delu so (bili) tako ključni razstava Marka Freliha v Slovenskem etnografskem muzeju iz leta 2007 z naslovom Togo album 1911–1914 in zapisi antropologa Zmaga Šmitka ter zdaj še Čelarjev film, ki je na ogled v Kinodvoru.
Na lovu za novimi izumi in veliko ljubeznijo
"Codelli je bil pustolovec. Človek, ki je bil vedno na preži za novo pustolovščino, novim izumom in naslednjo veliko ljubeznijo," o Codelliju, kot ga vidi in predstavlja v filmu, pravi režiser Čelar. Gre za zadnjega lastnika ljubljanskega gradu Kodeljevo in velikega posestva, čigar družinsko ime se še danes drži ne le dvorca, temveč tudi dela Ljubljane.
Pred dvema letoma so na pobudo starodobnikov iz Codellijevega kluba po izumitelju in avtomobilistu poimenovali tudi park. Vrvico v Park Antona Codellija ob gradu Kodeljevo je ob županu Jankoviću takrat prerezala tudi vnukinja Livia Barbo von Waxestein Reden.
Igralec Primož Bezjak v vlogi Antona Codellija
Obsežna arhivska dediščina
To so Codellijeve prostorske sledi v mestu, pri čemer pa je baron za sabo pustil tudi okoli 600 fotografij, ki predstavljajo kroniko njegovega življenja. Izumitelj je bil "eden od zgodnjih fotografov, aktivnih praktično takoj po nastanku fotografije".
"Fotografije so impresivne in so kar klicale po filmskih prizorih. Hoteli smo jih oživiti," o igranem delu dokumentarnega filma pripoveduje Čelar. Po poteh Codellijevega dela in življenja se v filmu podamo tudi skupaj z izumiteljevimi tremi potomkami: njegovo vnukinjo Livio Barbo von Waxenstein Reden, ki je letos marca umrla v 92. letu starosti, pravnukinjo Alessandro in prapravnukinjo Valentino.
Codellijeva pravnukinja Livia Barbo von Waxestein Reden
Od ločitvenih dokumentov do skic izumov
Ob fotografijah je ohranjenih tudi veliko Codellijevih rokopisov, dokumentov in skic njegovih izumov, tudi fantastičnih, pravi Čelar. Navdušenec nad tehniškim napredkom je že v začetku prejšnjega stoletja zasnoval dvokilometrski cepelin, ki naj bi vzletal in pristajal v Mostah. Med njegovimi fantastičnimi zamislimi je tudi vodni top za odganjanje protestnikov, ki naj bi bil še elektrificiran, o ohranjeni arhivski Codellijevi dediščini pripoveduje režiser. Ohranili so se tudi nekateri afriški predmeti, ki jih je baron prinesel s svojega podviga v Togu.
Fotografija iz Toga ob vzpostavljanju brezžične povezave z Nemčijo. Na fotografiji je tudi Codelli z očali.
Inovacije in patenti
Codelli je bil pomemben raziskovalec in inovator na področju strojništva in elektrotehnike. Poleg avtomobilske svečke, motorne kosilnice, dizelskega parnika in okrogle televizije, ki jo je leta 1831 tudi patentiral, je zasnoval raketo in daljinski upravljalnik.
S profesorjem Albinom Belarjem sta z radiotelegrafskim signalom s strehe takratne ljubljanske realke (današnje Vegove) povezala Ljubljano in Trst. Nekaj let kasneje je Codelli za avstro-ogrsko mornarico z oddajniki pokril celotni Jadran in radiotelegrafski signal pripeljal vse do Dunaja.
Še vedno ohranjena in delujoča postaja v v Nauenu, v kateri so leta 1913 prejeli prve signale iz vasi Kamino v Togu. Tudi to v filmu obiščeta Codellijevi potomki Alessandra in Valentina.
Signal iz Toga
Leta 1911 se za Codellija začne njegovo triletno afriško obdobje. V nemškem Telefunklu, kjer so dobro poznali njegove dosežke, so ga najeli, da v nemški koloniji Togo vzpostavi prvo brezžično povezavo med Afriko in Evropo.
Codelli je uspešno sredi džungle zgradil ozkotirno železnico, manjšo termoelektrarno, ki je bila vir energije, in ob tem sistem devetih atenskih stolpov, s pomočjo katerih so vzpostavili radiotelegrafsko povezavo med Togom in Berlinom.
Projekt je bil zahteven, a Codelliju je tik pred prvo svetovno vojno uspelo vzpostaviti zvezo med celinama.
Codelli na poti v Afriko
Prvi igrani film na afriški celini
Je pa bila Codellijeva afriška avantura poleg tehnološkega vidika zgodovinska še v enem pogledu. V Togu je namreč raziskovalec in izumitelj spoznal filmskega pionirja Hansa Schomburgka, s katerim sta zasnovala prvo afriško produkcijo. Posnela sta nekaj dokumentarnih filmov, lotila pa sta se tudi igranega celovečerca. Bela boginja iz Wangore je bil naslov prvega igranega filma, posnetega na afriških tleh, ki ga je produciral Anton Codelli. Kot v Čelarjevem filmu pripovedujejo njegove potomke, naj bi baron ves zaslužek, ki ga je prejel za gradnjo radiotelegrafske postaje, vložil v film.
Zgodba pripoveduje o majhni belopolti deklici, ki jo po brodolomu najde ljudožersko pleme in vzame za boginjo. Ko deklica odraste, jo najde lovec, se vanjo zaljubi in jo reši pred ljudožerci. V filmu, ki je navdihnil žanr poznanih zgodbo o Tarzanu, je nastopala takrat vzhajajoča zvezda nemškega filma Meg Gehrts, stransko vlogo je odigral ljubljanski inženir in Codellijev sodelavec Leo Poljanec.
Scenarij – novelo za filmsko kamero, kot so takrat imenovali igrane filme – je napisala baronica Rozalija Tauferer, Codellijeva mama.
Anton Codelli je produciral tudi prvi igrani afriški film z naslovom Bela boginja iz Wangore, za katerim se je nato izgubila sled, ohranjene posamezne prizore iz prvega filma so prepoznali v kasnejšem delu istega režiserja Hansa Schomburgka z naslovom Belka med ljudožerci. Kustos Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja podčrtuje, da "Codellijeva afriška avantura priča o tem, da smo Slovenci v preteklosti odigrali pomembno vlogo, ne le v evropski, temveč tudi v svetovni kinematografiji".
Francosko ujetništvo
Leta 1915 so v Togo vdrle angleške in francoske oborožene sile. Oddajnik so do takrat že porušili, saj so kmalu po začetku svetovne vojne iz Berlina dobili ukaz, naj ga razstrelijo, da ne bi prišel v roke nasprotnikom.
Codelli je med prvo svetovno vojno z družino pristal v francoskem ujetništvu, od koder ga je po dveh letih s svojim političnim vplivom rešila mama, pripoveduje Čelar. Izumitelj se je v Ljubljano vrnil leta 1920, film Bela boginja iz Wangore pa je za skoraj sto let izginil neznano kam.
V dokumentarnem delu filma se ekipa z igralcem Primožem Bezjakom in tremi Codellijevimi potomkami odpravi po sledeh izginulega afriškega film. V Togu se Bezjak sreča tudi z domačini, ki še ohranjajo spomin na Codellijev tehnični podvig v Afriki.
Od fotografije do filma
V dokumentarnem delu filma se ekipa z igralcem Primožem Bezjakom in tremi Codellijevimi potomkami odpravi po sledeh izginulega afriškega film. Do danes so ohranjeni le posamezni prizori, ki jih je mogoče prepoznati v kasnejšem filmu Hansa Schomburgka Belka med ljudožerci. Tega hrani Nemški nacionalni arhiv v Berlinu, ostanke Codellijevega filma pa so tako prinesli tudi v Ljubljano.
Snemanje dokumentarnega filma o Codelliju v Togu
Zahodno od Berlina pa je v Nauenu še vedno ohranjena in delujoča postaja, v kateri so leta 1913 prejeli prve signale iz vasi Kamino v Togu. Tudi to v filmu obiščeta Codellijevi potomki.
Primož Bezjak, ki se v filmu pojavi tako v vlogi pripovedovalca kot protagonista Codellija, se je v Afriki srečal s prebivalci iz vasi Kamino, kjer je še ohranjen spomin na barona in njegov projekt. Domačini iz okoliških vasi čuvajo tudi ostanke izumiteljeve postaje.
Poetičen film o izumitelju in avanturistu
Vsi igrani prizori Čelarjevega filma, poetični nemi del pripovedi, pa oživljajo fotografije iz obsežne Codellijeve zbirke. Pri projektu je sodelovalo več kot 30 slovenskih igralcev in igralk, plesna skupina France Marolt in afriški plesalci, ki delajo in živijo v Ljubljani.
Pomembno vlogo v filmu ima glasba dueta Silence, ki ima pravo "napetost, čustvenost, otožnost, z več podtoni torej. S pridihom starega, a hkrati novega, sodobnega," pravi režiser.
Igrane prizore v filmu Codelli so poustvarili s pomočjo "blue screen" tehnologije. Za ozadje so v sliki uporabili 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke.
"Film namreč sploh ni tehničen, je poetičen, zelo čustven. Gre za neko žalost, v vsej Codellijevi veji je bila namreč ena sama nesreča v ljubezni." V filmu tako izvemo, da je imel baron štiri žene, več otrok. Kot pravi njegova vnukinja Livia Barbo von Waxestein Reden, na gradu Kodeljevo ni preživel veliko časa.
Leta 1945 je bil Codelli kot "razredni sovražnik", kot pojasnjuje režiser, primoran zbežati s Kodeljevega. Šel je v Švico, ljubljansko graščino s posestvom pa so nacionalizirani, za kar še danes poteka denacionalizacijski postopek.
Zgodba s hollywoodskim potencialom
Codellijeva zgodba je tako zgodovinska z več vidikov, igralec Primož Bezjak pa ob njenih geopolitičnih okvirih pravi, da bi, če bi se "Codelli v tistem času rodil v Angliji ali Ameriki, o njem že davno snemali hollywoodske filme".
2