"Linhart ni bil ne zagrizen narodnjak ne veliki umetnik, postavil pa je temelje jezikovne samozavesti"

Ob letošnji 220. obletnici smrti razsvetljenca Antona Tomaža Linharta (1756–1795) bo danes od 18. ure v Cankarjevem domu pod naslovom 220 let po Linhartu: razcvet ali zaton slovenskega jezika? potekal simpozij, ki bo osvetlil zgodovinske okoliščine razsvetljenstva pri nas, vlogo Linharta v njegovem času in kako to razumemo danes. Ob tem bodo pozornost posvetili tudi vprašanjem o vlogi jezika v razmerju do kulturne in narodne identitete ter njegovem položaju v sodobnosti.

Na simpoziju bodo poleg Andreja Rozmana - Roze, avtorja in režiserja predstave ATL 220 ali Neznani Linhart, ki bo v Cankarjevem domu premierno uprizorjena 19. oktobra in s katero je povezana prav organizacija današnjega razpravljavskega dogodka, sodelovali še filozof Mladen Dolar, zgodovinar Oto Luthar, slovenist Marko Stabej in sociolog Jože Vogrinc. Pogovor bo moderiral Peter Svetina.

Bil je tako konvencionalno meščanski in tako liberalen Z osvetljevanjem vloge in drže Antona Tomaža Linharta kot avtorja moderne zgodovine o Kranjcih in preostalih Slovanih pod Avstrijo v delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, ustanovitelja javne knjižnice, iz katere je pozneje izšla Nacionalna univerzitetna knjižnica, našega prvega komediografa, prevajalca opernih uspešnic in misleca o prihodnosti jezika in sveta ter vlogi slovenskega jezika za narodno identiteto se je v predstavi tako spoprijel Andrej Rozman - Roza.

Ustvarjalec zanj pravi, da je fascinanten lik zato, ker je prišel v pravem trenutku, "na začetku formiranja sodobnih narodov. Čeprav ni bil niti zagrizen narodnjak niti veliki umetnik, nam je postavil temelje jezikovne samozavesti." Svojo komedijo Županova Micka je postavil na oder, pri čemer je Micko igrala njegova žena. In kot še pravi Roza, mu je pri tem razsvetljencu najbolj všeč to, da je bil tako "učinkovit, tako konvencionalno meščanski in tako liberalen".

Predstava in simpozij, s katerim želi Roza zaznamovati Linhartovo delo, pa za režiserja očitno še nista sklepno dejanje. Na ljubljansko občino je namreč predsedniku komisije za postavitev spomenikov, podžupanu Alešu Čerinu, poslal predlog za postavitev Linhartovega spomenika v Ljubljani. To pa zato, ker je "Anton Tomaž Linhart s svojim delom postavil temelje slovenski identiteti", je med drugim zapisal v predlogu, v katerem je razdelal tudi vsebino in podobo. Za lokaciji je navedel ali Vodnikov trg, kjer je stala licejska zgradba, v kateri je Linhart umrl, ali pa, kar se mu zdi še boljša izbira, mesto na zgornjem delu Novega trga, kjer bi stal v bližini NUK in SAZU.

Znanstvena slovenščina krni, v medijih pa je je vse manj V razmerju do Linhartovega dela, ukvarjanja tudi z vlogo jezika v narodnostnih formacijah, plastmi in živostjo slovenskega jezika, česar se je lotil pri pisanju komedij, ko je v svojem delu primerjal takratni jezik gospostva in proletariata, pomembne iztočnice za današnji simpozij, pa tudi za nadaljnji razmislek o poteh in pomenih jezika ponudi Jože Vogrinc.

"Roza v svojem dramskem besedilu osvetli aktualnost in ponovno živost vprašanj, ki so si jih Linhart in kolegi iz Zoisovega kroga postavljali o pomenu in vlogi slovenskega jezika. Niso ga kar preprosto 'ljubili' in niso ga fundamentalistično zvajali na izrazilo narodne zavesti in niso enačili povsod prisotne rabe slovenščine z obstojem slovenskega naroda. Naklonjenost jeziku in njegovim govorcem so povezovali z razsvetljensko težnjo po osvoboditvi ljudi pred neznanjem kot pogojem za njihovo siceršnjo svobodo in samostojnost. Njihovo delo zato ni presežena stopnja v prebujanju nekakšne nadzgodovinske skupnostne identitete, marveč je pazljivo, potrpežljivo brušenje različnih jezikovnih pripomočkov za samostojno rabo uma."

Razsvetljenci so zagovarjali odprtost v svet, biti Slovenec in govoriti slovenščino pa tega ne izključuje. To je pravzaprav izhodišče za pripadanje svetu, je v pogovoru na prvem programu Radia Slovenije še poudaril sociolog. Dodal je, da slovenščina nikoli ni bila samozadostna. S tem je podal pomembna izhodišča pripravljenosti za del tukajšnjega družbenega in kulturnega prostora sprejeti tudi to, kar se izvirno v slovenščini ne ustvarja. Po drugi strani pa tudi to, da bi lahko vrhunsko slovensko znanje v Sloveniji podajali študentom in tudi strokovnjakom od drugod v svetovnem jeziku, kar na primer onemogoča univerza.

Vogrinc v zapisu pred svojim prispevkom na simpoziju tako ni poudaril le političnih vprašanj, ki se lepijo na rabo slovenščine, temveč tudi družbene in kulturne druge okvire jezika. Raziskovanje v slovenskem jeziku je povsem razvrednoteno, znanstvena slovenščina krni, v medijih pa je je vse manj, je podčrtal. "Tudi davčna politika zatira kulturo v slovenščini. Prodajalne in ceste so glede napisov dvo- ali večjezične, podjetja v lasti tujega kapitala v svojem poslovanju tiho dajejo prednost angleščini ali nemščini."

Ni ga naroda, ki ne bi imel težav z jezikom "Ni ga naroda, ki ni imel težav z jezikom. Ustvarjanje vtisa, da je mogoče oblikovati čisti jezik, morda deluje nekaj časa, od določene točke pa to postane samomorilsko dejanje," je v radijskem pogovoru pojasnil jezikoslovec Marko Stabej.

Pred simpozijem je tako podal še svoje miselne iztočnice: "Bomo kot ljudje govorili, pisali, brali, gledali, poslušali, ustvarjali in se igrali pretežno angleško, le kot Kranjci in domoljubi pa vse to počeli tudi v slovenščini, čeprav nas nič od ponujenega v slovenščini zares ne bo zanimalo ali kako drugače resnično potešilo?" To bi bilo sprenevedanje, pravi. Od sprenevedanja o jezikovnokulturni enosti se bo treba tako podati na pot zavedanja od več-nosti, še zapiše. Zadnje pa je mogoče povezati prav z razsvetljensko idejo, ki jo izpostavi Vogrinc, ko zapiše, da 18. stoletje obstoj in rabo slovenskega jezika ni radikalno enačilo z narodovo zavestjo in njegovim obstojem, temveč predvsem tudi s tem, kar izjavljamo in za kaj z njim zavzemamo.