Nedelja, 28. 10. 2018, 14.00
6 let, 1 mesec
Skulpture v krožiščih: za nekatere umetnost, za druge grožnja prometni varnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,83
9
V Sloveniji imamo po neuradnih podatkih 550 krožišč. Ta so s svojim razmahom postala opazen del javnega prostora, poudarja krajinski arhitekt Zaš Brezar.
Porast krožišč pri nas v zadnjih 15 letih spremlja tudi množičen pojav, ki sta ga v svoji knjigi z naslovom Top lokacija že pred časom uokvirila fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner. Avtorja sta se lotila fenomena postavljanja spomenikov, javnih plastik in različnih instalacij v otoke cestnih krožišč, pred kratkim pa sta bila tudi med govorci na Simpoziju o krožiščih, ki so ga priredili v Moderni galeriji in katerega pobudnik je bil krajinski arhitekt in urednik mednarodne spletne krajinskoarhitekturne platforme Landezine Zaš Brezar.
Krožišča – opazen del javnega prostora
"Krožišča so v zadnjih letih postala resnično opazen del javnega prostora. Pri nas so se v zadnjih 15 letih razmahnila vzporedno z naraščanjem števila avtomobilov na prebivalca in gradnjo trgovskih središč ter tehnoloških parkov," Zaš Brezar odgovarja na vprašanje, zakaj potrebujemo simpozij o krožiščih.
Krožišča so se pri nas v zadnjih 15 letih razmahnila vzporedno s porastom števila avtomobilov na prebivalca in gradnjo trgovinskih središč ter tehničnih parkov, poudarja krajinski arhitekt Zaš Brezar in pobudnik Simpozija o krožiščih, ki je bil včeraj v Moderni galeriji.
Za umeščanje krožišč obstajajo z vidika prometne varnosti in pretočnosti objektivni razlogi, vprašanje pa je, kako ta spletajo podobo krajine. Prazen prostor v sredini krožišč je namreč veliko občin in ljudi prepoznalo kot primernega za postavljanje različnih skulptur, spomenikov in dekoracij, kar pa je izzvalo veliko različnih odzivov. Od jeze in zgražanja do občudovanja, fenomen krožišč v kulturnem kontekstu strne Zaš Brezar. Nekatere izmed postavitev so tudi problematično oklicane celo za umetnost, je mogoče povzeti besede krajinskega arhitekta o potrebi po širši strokovni razpravi o tej temi.
Prav temu pa je bil namenjen simpozij, ki se je s krožišči ukvarjal na urbanističnoplanerski ravni kot tudi skozi kontekst kulturne krajine. Na strokovnem srečanju so ob že omenjenih sodelovali tudi gradbeni inženir Tomaž Tollazzi, krajinska arhitektka Darja Matjašec, sociolog Pavel Gantar, sociolog Aidan Cerar, podžupan Ljubljane in arhitekt Janez Koželj, arhitekt Matevž Čelik, kipar Zoran Srdić Janežič, filozof Goran Milovanović, umetnostna zgodovinarka Beti Žerovec, filozofinja Mateja Kurir, krajinska arhitektka Ana Kučan in gradbeni inženir Miguel Alvarez Martinez.
Nadaljnji korak pa bo tudi nastanek spletne platforme www.krozisca.si.
Splošna raven prostorske kulture je v Sloveniji nizka
Kot je opozorila krajinska arhitektka Darja Matjašec, je "splošna raven prostorske kulture v Sloveniji nizka. To se kaže tudi v oblikovanju cestnega prostora in s tem tudi krožišč. S prvinami, ki praviloma zasedajo otoke na krožiščih, preusmerjamo voznikovo pozornost in poslabšujemo preglednost oziroma prometno varnost".
Prostor, ki je nedostopen
So pa otoki v krožiščih, sicer nedostopni prostori, kot je poudaril sociolog Pavel Gantar, fizična križišča različnih razmerij, pojavnosti in zamišljanj, V njih se tako stekajo delovanja, povezana s prometnimi ureditvami, kulturnim in družbenim imaginarijem.
Janez Koželj je v svojem prispevku opozoril na izhodišče, kako iz cestnega prostora narediti prostor za vse, torej javni. Ob čemer pa je poudaril, da seveda oblikovanje javnega prostora zajema veliko širšo vprašanje, kot je estetska potreba oziroma izkušnja. Ob tem pa se je tudi vprašal, ali so krožišča javni prostor, saj po definiciji, kot je nadaljeval, niso.
Nasičenost v prostoru se dogaja tudi v primeru krožišč.
Kraji medsebojnega spoštovanja in prilagajanja
Niso dostopna za vse in tako nimajo povezovalne funkcije, ne zagotavljajo pogojev za odvijanje različnih vsebin, niso socialno prizorišče in kraj neposredne medsebojne komunikacije, potemtakem niso socialni proizvod, temveč gre za ostanek v prostoru. Niso namreč prometni prostor, temveč gre za prostor nekje vmes, ki pa je skozi prakso dobil različne namene, predvsem okraševanja, je o krožiščih med drugim razmišljal Koželj.
V krožiščih "je bistvena njihova prometna vloga, so pa to tudi prostori pozornosti, medsebojnega spoštovanja in prilagajanja, ki naj ne bi vznemirjala z drugimi postavitvami, temveč da bi ohranjali njihovo podobo čim bolj nevtralno." So pa, kot pokažeta v svoji knjigi Top lokacija tudi Miha Colner in Jaka Babnik, pri nas v zadnjem času postali simbolni prostor.
Krožišča naj bodo splošni prostor
Krožišča pa naj bodo splošni, in ne simbolni prostor, ne označevalec različnih identitet, je tudi poudaril arhitekt in ljubljanski podžupan.
Ob čemer pa se je vprašal, zakaj so potrebne postavitve ravno v krožiščih. Zaradi siceršnjega pomanjkanja možnosti in omejitev postavljanja plastik v javnem prostoru. Pri čemer je za to več priložnosti v krožiščih zaradi odsotnosti umetniških kriterijev in priložnosti svobodnejšega odločanja ter "kreacije" v njih.
Umetnosti v krožiščih akademska profesorica Beti Žerovec ne zagovarja in pravi, da smo nekaj nemogočih krožišč dobili iz neustreznih lokalnih sodelovanj med umetniki, oblikovalci, arhitekti, obrtniki in občino. Ob tem pa, da gre za "nebrzdane aktivnosti strokovnjakov in obrtnikov, pogosto v povezavi s turističnimi delavci, ki vsiljujejo idejo, da nekaj v krožiščih mora biti."
Javni prostor je kraj kolektivnega izražanja
Arhitekt in direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik je izpostavil izhodišče, da so krožišča relevantna skozi perspektivo problemov, ki jih je skozi ta cestni prostor mogoče prebirati.
Kako torej nasloviti problem krožišč? "Javni prostor je prostor kolektivnega izražanja, krožišča se ne glede na to, da niso dostopna, kažejo kot javni prostor, v katerem se nekdo skuša izraziti kot kolektiv ali kot del kolektivnega duha, kjer se v Sloveniji to dogaja predvsem v podeželskem prostoru, kjer je tradicionalno javni prostor cesta." Zato je to, kako cestni prostor celovito oblikovati, v Sloveniji danes eden od ključnih izzivov predvsem v povezavi s podeželskim prostorom.
"Večina razprav o prihodnosti in razvoju je povezana z našim razmišljanjem o mestih in urbanosti, na podeželju za našimi hrbti pa se dogajajo velike spremembe, ki so zelo pomembne. Javni prostor na podeželju odraža vse te probleme, povezane z demografijo in dnevnimi migracijami."
Kako se bomo v bodoče lotiti obravnave podeželja tudi v domeni javnega prostora, je tako še vprašanje, ki ga je med drugim izpostavil Čelik.
Nebrzdana aktivnost
Umetnosti v krožiščih akademska profesorica Beti Žerovec ne zagovarja in pravi, da smo nekaj "nemogočih krožišč dobili iz neustreznih lokalnih sodelovanj med umetniki, oblikovalci, arhitekti, obrtniki in občino. Pogosto se to označuje kot izraz nebrzdane ljudske težnje po nizanju identitetnih znakov, vendar se mi prej zdi, da gre za izraz nebrzdane aktivnosti strokovnjakov in obrtnikov, pogosto v povezavi s turističnimi delavci, ki vsiljujejo idejo, da nekaj v krožiščih mora biti."
"Sodobna umetnost oziroma umetnost na sploh pa ni nujno primerna za krožišča, ker pogosto nastanejo nedomišljene rešitve, ki so skrajno vprašljive, če ne celo problematične."
Miguel Alvarez Martinez, specializiran za urbano načrtovanje in član skupine Nacion Rotonda (Narod krožišč)
Narod krožišč
O fenomenu, ki je soroden slovenskemu primeru, čeprav z drugačnim ozadjem in kontekstom, pa je na simpoziju govoril tudi španski gradbeni inženir Miguel Alvarez Martinez, specializiran za urbano načrtovanje, član skupine Nacion Rotonda (Narod krožišč). V tej so združeni inženirji in arhitekti, ki raziskujejo vplive sodobnega urbanističnega načrtovanja na življenje ljudi ter z različnimi družbenimi akcijami opozarja na problematične prakse prostorske politike.
Kolaž fotografij iz projekta Nedokončano španske skupine Nacion Rotonda
Eden od teh projektov, tudi najodmevnejši, ki je bil leta 2016 predstavljen na beneškem arhitekturnem bienalu v okviru razstave španskega paviljona, je Unifinished/Nedokončano. Interdisciplinarna skupina se je v tem primeru osredotočila na nedokončane sisteme cest in krožišč, ki jih za seboj v Španiji pustila nepremišljena stanovanjska politika pred obdobjem finančne krize in po njem.
V času nepremičninskega balona pred krizo so v Španiji gradili ceste, šele nato pa so začeli s prodajo zemljišč med njimi in okoli njih, ki naj bi jih zapolnili z objekti. Po zlomu finančnega trga pa so za nepremišljeno stanovanjsko politiko ostali številni nedokončani sistemi cest in krožišč.
Na to problematiko se je skupna Nacion Rotonda odzvala z internetno akcijo, v kateri so s pomočjo predlogov javnosti s fotografijami iz zraka zbrali več kot 300 tovrstnih nedokončanih in opuščenih gradenj in jih širše predstavili s tehniko vzporejanja podob.
Emoji in jin-jang videl le iz zraka
Ob spremljanju primerov španskih dekoracij krožišč se je na simpoziju Miguel Alvarez Martinez med drugimi svojimi uvidi v problematiko vprašal tudi o paradoksu dekoriranja tega dela cestne infrastrukture. Naslonil se je na primere, kjer je podoba na otoku krožišča, kot so smešek, znak jin-jang in druge, vidna le iz zraka. Zakaj oblikovati kulturno krajino, ki je ljudem nedostopna, tudi neposredno prek pogleda? Tak primer je pri nas na primer spomenik kriptovaluti bitcon v krožišču v Kranju.
Preberite še:
9