Knjiga o likovni produkciji Laibacha, skupine, ki je na sceno stopila s prepovedjo

Celostna umetnina Laibach: Fragmentarni pogled je naslov knjige direktorice SCCA–Ljubljana, umetnostne zgodovinarke, kritičarke in kustosinje Barbare Borčić, ki jo je v zbirki Žepna izdala Založba/*cf. Povod za nastalo analizo, zbir spominov, dokumentacije, javnih pogovorov in v kontekstualne okvirje postavljeno umetniško prakso, vizualno podobo, medijske in razstavne projekte skupine Laibach med letoma 1980 in 1984, je bila po besedah avtorice pred štirimi leti v Mednarodnem grafičnem likovnem centru postavljena dokumentarna, delno arhivska, razstava. "Laibach je takrat spet stopila na sceno," je v Galeriji Škuc, v istih prostorih, kjer so Laibach v 80. letih prejšnjega stoletja razstavljali, predstavitev svoje knjige pospremila Barbara Borčić.

80. leta, obdobje izredne produktivnosti in druženja Skupina Laibach je nastala v Trbovljah 1. junija leta 1980. To je bil čas, kot se ga v knjigi spominja avtorica, izredne aktivnosti in produktivnosti. Obdobje druženja, plesa, izmenjave znanj in izkušenj, sodelovanja, prepletanj, odzivanj in refleksij. Veliko je bilo mogoče razstavljati in objavljati, še zapiše umetnostna kritičarka. To je bilo tudi obdobje odpiranja novih prostorov in možnosti, odkrivanja novih konceptov. Šlo je torej za čas intenzivne produkcije družbene kritične misli, kot o 80. letih pri nas pripovedujejo tudi drugi zapisi in interpretacije tistega časa, pa tudi posredovani spomin tistih, ki so ga imeli možnost doživeti in celo aktivno soustvarjati.

V tem času je v tovarniškem okolju in delavskem kontekstu z revolucionarno preteklostjo nastala skupina Laibach, ki se je že s prvim korakom napovedala smer svojega delovanja, podčrtanega s strategijami šoka in provokacije, kontroverznosti, kritike skozi nadidentifikacijo in operiranje z prepoznavnimi znaki in simboli povezani s političnim, kulturnim in umetniškim kontekstom ter zgodovino.

Nekaj mesecev po nastanku je skupina s plakati, ki so jih ponoči polepili po Trbovljah - trije so z rudarskim znamenjem prekrižanih kladiv in z imeni sodelujočih razstavljavcev in dva avtorska z napisom Laibach, prvi s črnim enokrakim križem in drugim z moškim, ki z nožem kolje žensko v oči – napovedala svoj prvi projekt Alternativa slovenski kulturi.

A skupinska razstava in koncert v Delavskem domu v Trbovljah sta bila 27. septembra zaradi "žaljive in vznemirljive vsebine, žalitve javne morale in razpihovanja verske nestrpnosti" ter nasprotovanja "socialistični humanosti" prepovedana, kot plakatno afero Laibacha popisuje avtorica knjige. S tem pa razpre vpogled v vzpostavljanje celostne podobe skupine, mitologije in kontroverznosti povezane z njo, obravnavo vprašanja svobode in totalitarnosti ideologij ter statusa prepovedi – vse, kar se je vzpostavilo že ob začetnih napovedih delovanja skupine.

"Prihod Laibacha na sceno je zaznamovala prepoved, ki se je sklicevala na njegove likovne podobe. Tudi poznejše kontroverzne nastope in prepovedi so večinoma sprovocirale podobe, čeprav je svoje prispeval tudi frenetični hrup," zapisuje Barbara Borčić, ki se skozi tri poglavja skozi različne poudarke posvetila interpretaciji njihove vizualnosti.

V prvem razdelku tako pod naslovom Krik analizira osnovne značilnosti umetniške prakse Laibacha, v poglavju Fragmenti predstavlja projekte in njihove kontekste, v zadnjem, Laibach Kunst, pa se osredotoča na strategije delovanja, metode in učinke celostne umetnine Laibach, analizira podobe, kompleksnost imažerije, razkriva njihove reference ter se ukvarja s proizvajanjem pomena in estetskega učinka.

Natančno branje vizualne produkcije Laibacha "Barbara Borčić se v svoji knjigi ukvarja s prvimi likovnimi in grafičnimi koraki Laibacha. Kaj naj rečem? Hvala, Barbara!" je na predstavitvi knjige izjavil eden od članov skupine, Jani Novak, ki pričujočo analizo vidi kot zelo natančno branje vizualne produkcije Laibacha.

Podob, ki tako kot njihovi koncertni performansi in medijski projekti zapeljujejo. Gledalca fascinirajo z dramatičnostjo in spektakelskim učinkom ter hkrati zbujajo nelagodje, odpor. Pri tem pa kličejo po razreševanju referenčnega okvirja simbolov in znakov, njihovega ideološkega in pomenskega ozadja. Prav o tem, o čemer se je, kot opozarja avtorica knjige, v razpravah o skupini, že veliko pisalo, zato pa toliko manj o njihovih posameznih likovnih delih in metodah.

Zato je sama naredila pregled razstavnih in medijskih projektov skupine Laibach, ki jih večinoma tudi neposredno spremljala in kadar je nek projekt spodbudil močnejši odziv, se je podala tudi v njegovo nadaljnje raziskovanje. Na podlagi česar je zaokrožila osnovne metode in postopke njihovega vizualnega delovanja, ki jih je prepoznala skozi prisvajanje že obstoječih podob, predvsem iz umetniškega in kulturnega arzenala, ter interpretirala vlogo reproduktivnih tehnik kseroksa in videa. "Ob polaroidni fotografiji in videu je bil fotokopirni stroj, ki je bil v tistem času množično dostopen in ne podvržen cenzuri, v produkciji Laibacha pomembno orodje za socialno, družbeno in kulturno kritiko, odpiranje marginalnih tem in preverjanje estetskih učinkov," je na predstavitvi povzela avtorica knjige, ki v razmerju do Laibacha poudarja tudi ključno idejo Laibacha Kunsta, kar je celostna umetnina. "Za katero je značilno celostno učinkovanje, čutno in emocionalno, telesno in mentalno," pa je med drugim zapisala v knjigi.