Kako je z odločitvami v imenu otroka?

Avtor: Ian McEwan Prevod: Dušanka Zabukovec Založba: Cankarjeva založba, 2015 Cena: 24, 94

Zgodba v romanu je postavljena v sodobni čas. Fiona Maye je sodnica glavnega londonskega civilnega sodišča. Pravnico začnemo spremljati v dveh ključnih trenutkih njenega življenja. Ob krizi, ki nastopi v njenem 30 let trajajočem zakonu, ko jo mož sooči s presenetljivim predlogom, in ob začetku primera, ki se znajde na njeni sodniški mizi.

Sedemnajstletnik Adam zaradi verskih razlogov zavrača transfuzijo, ki bi mu lahko rešila življenje. Primer najstnika, ki bo čez nekaj mesecev polnoleten, tako v kontekstu vprašanja o življenju in smrti sooča velike družbene in moralne oziroma etične sisteme: znanost, pravo in vero. Otrokovo zavračanje zdravljenja zaradi verskih razlogov se tako znajde na sodišču, kjer bo padla odločitev, ali naj upoštevajo njegovo voljo, prepojeno z verskimi prepričanji, ali ne.

Adam prihaja iz verske družine, zaprte v skupnost Jehovih prič. Zaradi nauka verskega prepričanja te ločine najstnik zavrača svoje zdravljenje, čeprav bi to lahko z veliko možnosti preprečilo smrt, v nasprotnem primeru pa je neizbežna. A kot na sodišču zatrjujejo njegovi starši, Adam ve, kaj želi, in to je, "da živi za Resnico, tako kot je pripravljen zanjo tudi umreti".

Njegova Resnica je v tem primeru vera. Prepričanje, ki je postalo neizpodbiten del njegovega življenja, njegova miselna in etična orientacijska podstat, je del njegove vzgoje, ne svobodne izbire, čeprav se v tem obdobju njegovega odraščanja želi kazati oziroma se kaže kot njegova volja.

In kot mladostnikov oče pojasnjuje na sodišču, kjer je odločitev za smrt ali življenje, za znanost ali vero, položena v Fionine roke, je "kri bistvo vsega človeškega. To je duša, to je življenje. In kot je življenje sveto, je sveta tudi kri. (…) Mešanje svoje krvi s krvjo živali ali drugega človeškega bitja je onesnaženje, onečaščenje". Od tod razlog za Adamovo zavračanje transfuzije, njegovo prepričanje. V zvezi s čimer se na sodišče iz bolnišnice najstnik oglasi s pismom, v katerem poudarja, da je samostojen človek z lastnim idejnim svetom, ločenim od svetom staršev. Takšna pa je tudi njegova odločitev, ko je pripravljen v imenu vere umreti.

Sodnica pred končno odločitvijo, močno jo omejuje čas, Adama obišče v bolnišnici. Tam spozna zaradi napredovanja levkemije že šibkega, a iskrivega, inteligentnega, duhovitega in razmišljujočega fanta. Ko posluša njegovo utemeljevanje ob zavračanju zdravljenja, sodnica prepozna nekatere očetove stavke. "Toda Adam jih je izgovarjal kot odkritelj temeljnih dejstev, avtor doktrine, ne njen prejemnik." Želi si, da bi ga pustili živeti v skladu z njegovo, čeprav posredovano in samoumevno, resnico.

A Fiona Maye se na sodišču odloči drugače, proti njegovim želji, a v "dobrobit otroka". Čeprav je Adam tri mesece pred polnoletnostjo in razume posledice svoje odločitve ter bi mu tako lahko priznali sposobnost, da samostojno odloča o svojem zdravljenju, kar je temeljna človekova pravica, tako kot je tudi z verskim prepričanjem, se sodnica odloči drugače. Pri tem namreč pod vprašaj postavi mladostnikovo izkušenost na področju verskih in filozofskih idej. V otroštvu je bil Adam namreč zaprt za obzidje ločine in njenih naukov, tako pa izpostavljen enoznačnemu pogledu na svet, ki je nanj brez pomislekov vplival, ga opredelil in zaznamoval.

Ko sodnica odobri Adamovo nadaljnje zdravljenje, kar vključuje tudi prejem transfuzije, sklene, da bodo bolj kot prepričanja ločine v mladostnikovo dobrobit delovali njegova ljubezen do poezije, strast do violine, urjenje njegove živahne inteligence, izražanje igrive duše ter življenje in ljubezen, ki ga čakata. Tako se odloči v dobri veri in prepričanju, da je otroka zavarovala pred njegovo vero in njim samim. Pri čemer ima njena odločitev več globljih posledic. Adama zdravljenje spravi na noge in v življenje stran od etičnega in vrednostnega sistema, ki ga je pred tem poznal prek privzgojenega. A to, kar se sprva kaže kot rešitev za mladega človeka, pred njim razpre brezno vprašanj, povezanih z iskanjem smisla in cilja.

Odgovornost sodničine odločitve se tako ne konča v sodni dvorani in v trenutku, ko izreče sodbo, temveč ta postane del njenega življenja. Zaznamuje jo in jo opredeli.

Skozi zgodbo, ki jo spremlja še sodničina intimna kriza z možem, se tako razpirajo vprašanja, povezana z odločitvami, razpetimi med znanostjo, pravo in vero. Pri čemer je pod drobnogled postavljena predvsem avtoriteta sodniških odločitev, ki globoko zarežejo v tkivo družbenega in osebnega.

Britanski pisatelj Ian McEwan se tako v romanu V imenu otroka loti tematizacije sodniških odločitev oziroma sodb, v katerih ga večinoma zanimajo vanje zapisane filozofske prvine, postavljene v široke zgodovinske kontekste. V teh sklepih vidi nabor moralnih odločitev določenega prostora in časa. V ta kontekst v tem primeru tako postavi vprašanje razmerja med življenjem in smrtjo, kar obda z okvirjem vere, delno tudi znanosti.

Vendar skozi svoje pisanje s presenetljivimi preobrati ne postavlja (izrazitih) sklepov, poganja pa misli, zgoščene okoli vprašanj otrokove dobrobiti in pravic, pravne moči in vere. Nagovarja vprašanja, povezana z mejami svobodne volje in zaščite posameznika. Vse to, kar uokvirja pravni sistem, naseljujejo religiozna prepričanja, hkrati pa je vse to stvar filozofskega premisleka, pa tudi družbenega in kulturnega trenutka.