Deja Crnović

Četrtek,
30. 4. 2015,
16.30

Osveženo pred

6 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Benetke intervju

Četrtek, 30. 4. 2015, 16.30

6 let, 4 mesece

"Jeza je lahko zelo pozitivno čustvo"

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Slovenijo na beneškem bienalu letos zastopa JAŠA, ki se bo kot prvi slovenski umetnik predstavil v Arzenalu, enem od dveh glavnih prizorišč 56. mednarodne umetnostne razstave.

JAŠA (Mrevlje-Pollak) je Ljubljančan, ki se je izšolal na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. V to mesto se letos vrača kot predstavnik Slovenije na 56. mednarodni likovni razstavi – La Biennale di Venezia, ki letos praznuje 120 let. S projektom Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost bivanja v Arzenalu prav te dni končuje dela na arhitekturni lupini, posebnost projekta pa je v tem, da bo JAŠA skupaj z Michelom Drasckom (hkrati kuratorjem projekta) in Janezom Vidrihom vseh 28 tednov razstave izvajal performans. V sam projekt so kot umetniški sodelavci ali občasni performerji vpeti tudi Tine Grgurevič/Bowrain (glasba), Kuno Mayr (arhitekturno sodelovanje), Meta Grgurevič (kinetični kipi in umetniško sodelovanje), Etan Nechin (pisec), Lisa Josephine Vereertbrugghen (koreografija) ter študentje Akademije lepih umetnosti kot sodelavci in performerji.

Ste prvi umetnik iz Slovenije, ki se boste na bienalu predstavili v Arzenalu. V galeriji A+A, kjer se je do zdaj predstavljala Slovenija, takšen projekt verjetno sploh ne bi bil mogoč?

Ne, vsekakor ne. To, da je končno možnost večjega prostora, kjer se da narediti neki večji, monumentalni poseg, je super. Spomnimo se, da je moral Tobias Putrih, ki nas je zastopal leta 2007, majhnost prostora galerije A+A reševati tako, da je svojo konstrukcijo postavil kar na otok San Servolo. Dislociran paviljon, kakršen je bila galerija A+A, vedno zahteva tudi poseben piarovski pristop. Res je, da projekti, če so dobri, govorijo sami zase, a v A+A je bila vedno težava, kako ljudi pripeljati še v ta oddaljen paviljon, potem ko so že porabili dva dni za ogled Vrtov in Arzenala.

Arzenal kot prostor sam po sebi sicer ni idealen, saj si ga delimo s sosedi, z albanskim paviljonom, kar s seboj nosi vrsto diplomatskih posegov in neprijetnih situacij, ne glede na to, kako se trudiš, da se pri deljenju prostora to ne bi dogajalo.

Kot izhodišče projekta te dni v Arzenalu gradite nekakšno arhitekturno lupino.

Vedno začnem delati iz prostora, ki ga imam na voljo. Tukaj sem zaradi same dimenzije prostora dobil priložnost, da prostor zgnetem. Pogosto delam na lupini prostora, tokrat pa sem začel s sredine in na neki način vsilil neko svojo strukturno obliko. To, kar nastaja, pa je vedno dialog z obstoječim. Arhitektura zame ni samo še en medij, s katerim se pogovarjam, ampak se ga lotevam kot odtis miselnosti nekega preteklega časa, arhitektura kot konec nekega miselnega procesa.

Okoli te arhitekturne lupine pa boste 28 tednov bienala ves čas prisotni in izvajali performans. Morda banalno podvprašanje, ne bi bilo lažje postaviti razstave in iti domov?

Ničesar ne delam po liniji najmanjšega odpora in tak način miselnosti mi je zelo tuj. Pri tem projektu gre tudi za zelo močan protest proti prevladujoči miselnosti v svetu umetnosti. Bistvo projekta je vztrajanje, torej da bienala ne dojemamo tako, kot ga zadnja leta dojemajo umetniki in vsi vključeni, ko se vso dogajanje zreducira na prvi teden, ko nastopi vrhunec, potem pa pozornost in dogajanje samo padata. Tudi glavni kustos letošnjega bienala Okuwi Enwezor z definicijo časa in prostora, ki si jo bienale vzame, na podoben način poziva h krojenju neke realnosti, ki v tem obdobju bo.

Je to za vas po trajanju najdaljši projekt?

No, Lovest v Moderni galeriji je trajal tri leta, tako da pravzaprav ni.

Je pa verjetno najbolj intenziven, saj je za vseh 28 tednov predviden program.

Zagotovo ni bistvo v tem, da se zjutraj odkljukam, ne gre za princip Artist is Present (Umetnik je prisoten, projekt Marine Abramović), ampak ima scenarij, ki sva ga napisala v New Yorku z mladim izraelskim pisateljem Etanom Nechinom. Ta scenarij bo izšel kot samostojno literarno delo ob projektu, istočasno pa ga bomo na bienalu ves čas uprizarjali. Te strukture se bomo zelo striktno držali, zato temu tudi pravim 28 tednov, saj bo 28 ponovitev tedenske strukture. Ne gre samo za vztrajanje v prostoru, ki bi bilo podvrženo naključjem, ampak za performans, ki je podvržen zelo striktni disciplini.

Kakšen pa je odnos discipline in umetnosti? Pogosto se nam zdi, da se ta v sodobni umetnosti vedno manj pojavlja.

Vsak profesionalen umetnik je dosegel, kar je dosegel, predvsem zaradi zelo stroge samodiscipline, zaradi nadzorovanega pristopa k delu, rutine, kontinuitete in tu je tako kot pri katerikoli drugi panogi pomembno dolgo, vztrajno delo.

Kar zadeva samo delo, je čas za resno prevrednotenje, ne zgolj premislek, ampak neko aktivno ozaveščanje sistema vrednot, ki bi morale v tem obdobju dobiti več prostora in pomena. Vztrajanje pri nečem je eden od mogočih načinov. Tu ne gre zgolj za neko trmasto vztrajanje, ampak za vztrajanje na podlagi kodeksa, ki gradi neko prepričanje.

Pri ZAKLOPU, recimo, ne govorite več samo o konceptu, temveč o ideologiji, ki stoji za njim...

Ideologijo razumem kot neki konstrukt, ki stoji za umetniškim delom. Temu bi lahko rekli koncept, a namerno rečem ideologija. Ne gre za ideologijo v smislu gradnje nekega kulta, ampak za sledenje in razvijanje neke ideje, ne pa nekih ad hoc izmišljenih konceptov, ki se zelo hitro spraznijo in potem ni lažjega kot zgolj preskakovati iz enega projekta v drug projekt. Bistvo je v vztrajanju, preverjanju.

Kakšno vlogo pa bo v performansu imelo občinstvo?

Ne gre za vlogo, zlasti ne gre za neko klasično interaktivno vlogo, tega sam nikoli nisem maral, ker se mi zdi zelo preprost izhod za neke nerešene težave na tvoji strani. Gre za participacijo v smislu izkustva. Občinstvo je postavljeno v središče dogajanja, tako kot vsak umetnik dela stvari za občinstvo, brez občinstva ta dela ne obstajajo. Umetnosti ne delam zase, ampak za druge, v tem uživam in to prekleto resno jemljem z vso mogočo odgovornostjo, ki jo kot umetnik moraš nosit, tako do svojega poklica kot do občinstva.

Boste tako kot pri prejšnjem projektu Crystal C še naprej gradil na ambientalnosti in ustvarjanju skupnosti?

Sama ideja skupnosti, kot sem jo razvil med Crystal C, je zagotovo pri ZAKLOPU dobila nadaljevanje. Pa tudi korak naprej, drugam. Crystal C ni vseboval nič neposredno političnega, ZAKLOP pa je to že od samega začetka.

V kakšnem smislu je ZAKLOP političen?

Vsekakor se mi zdi, da je danes treba nagovarjati to, da se začnemo malo bolj spodbudno vesti drug do drugega. Tako v manjših kot v širših kontekstih, torej tako znotraj manjše države, kot je Slovenija, kot v širšem kontekstu. Delovati kot skupnost pomeni iti skozi marsikatero fazo, zatikanje v stalno isti rutini ne koristi nikomur.

Za svoje delo pravite, da si vedno radi postavljate pasti. Kakšne pasti ste si postavili tokrat?

28 tednov bom tukaj! (smeh) Recimo, če začnemo z eno manjšo.

Ampak kot sva že rekla, lahko bi si vse skupaj olajšal. Lahko bi si, ampak ne verjamem v to. Pa ne gre za to, da mora človek trpet, da nekaj doseže. Proces, da prideš do resnice ali pa vsaj iskrenosti, ni preprost, stvari ti nikoli niso podarjene. Že sama vključenost v proces pomeni, da padeš v neke zanke, ki ti lahko izrazito zapletejo stvari. Ampak na ta način so rezultati neprimerno boljši, zadeve se sčistijo, poanta pride na dan, stvar je dejansko lahko sproducirana, sicer pa lahko zelo uspešno začneš dodajati razne plasti, samo zato, da zabrišeš svojo lastno nezmožnost rešitve tega, kar si si zadal.

Paolo Baratta, predsednik beneškega bienala, je v svojem letošnjem nagovoru omenil, da smo se kljub napredku znašli v dobi tesnobe. Kako vaše delo odgovarja na ta izziv sodobnosti?

Z reakcijo, absolutno reakcijo. Jeza je nekaj najbolj upravičenega v takšnem času in jeza je lahko zelo pozitivno čustvo. Kakršnakoli čustva, če so kje dovoljena, so dovoljena v umetnosti, saj je ta takoj podvržena razmisleku, komunikaciji. Ni zgolj golo, inertno čustvo, ki lahko povzroči zelo veliko škode, sploh če je izraženo na kateremkoli drugem področju, zlasti v politiki. Sama slovenska skupnost še predobro pozna, kako to deluje, in to poznajo tudi drugje po svetu.

Če se katera človeška panoga lahko skrajno pozitivno in konstruktivno odzove na tak čas tesnobe, je to vsekakor umetnost. Mislim, da je to še toliko večji razlog ne samo za razmislek, ampak za kreativni upor.

Že samo trajanje in program sta verjetno upor formi bienala?

Točno tako.

Omenjali ste diplomatske spore s sosedi, kakšno je vzdušje pred odprtjem bienala, ko se vse postavlja?

Ko delam, zelo rad pridem na prizorišče bistveno prej. Tukaj smo bili prvi, prvi smo začeli delati in postavljati. Prvi teden je bilo tukaj mesto duhov, vse je bilo zaprašeno, zapuščeno, potem pa se je počasi začelo premikati in delati. Temu primerno se je začela dvigovati tudi nervoza, vsaka ekipa, ki je prišla pozneje, je videla, koliko smo že naredili drugi, in predvsem pri nacionalnih paviljonih so se odzvali zelo živčno.

To je zelo odvisno tudi od same narave ljudi, ali se zapreš vase in rešuješ svoje težave ali pa zaradi linije najmanjšega odpora začneš povzročati težave drugim. Kar zadeva to, smo imeli v zadnjih dneh kar nekaj sporov, vtikanja dveh sosednjih paviljonov, ampak vse to je bolj povezano z bienalom kot poslom.

Zakaj se čuti nervoza med postavljavci iz različnih držav?

Tukaj je veliko grebenja za izvajalska dela. To je za Benetke in Italijo blazen posel in večina izvajalskih ekip prihaja iz Italije, mi pa smo povsem samostojna skupina, iz povsem očitnih razlogov: cene so pretirane. Ker sem sam tukaj študiral, še predobro vem, kaj se da in za kakšen denar, zato smo zaradi tega v nekoliko nehvaležnem položaju, kar je logično. Če nekoga od znotraj plačaš, da dela zate, si bolj zaščiten, ko pa si samozadosten, se marsikdo spravi nate.

Preden se torej začneš ukvarjati z umetnostjo, je najprej treba razrešiti še diplomatske in tržne težave?

Da, tržne, logistične, notranje, milijon stvari. To je del tega procesa, umetnost ne obstaja sama zase, ampak se prepleta z vsemi temi stvarmi. Ko si obkrožen z ljudmi, ki imajo posluh za to, za širino in odnos do dela na splošno, se da vse dogovoriti, ko pa naletiš na ljudi, ki iščejo najlažje poti, se začne zapletati.

Se po bienalu vračate v New York?

New York je seveda primarni studio, kjer mi je v zadnjem letu uspelo vzpostavit aparatus avtonomne umetniške produkcije s svojo producentko Roso Lux. Tako kot vedno sem tudi tokrat v fazi trenutnega projekta, ko mi je v glavi začel nastajati že nov. Dogovarjam se za naprej, ampak vedno s premislekom.

Vsaka selitev, predvsem čezoceanska, pa ni preprosta, zato moram znotraj tega narediti tudi naslednji korak s svojo družino.

Trenutno komaj čakam, da se začne teh 28 tednov na bienalu, saj sem se na to dolgo pripravljal, tako glede besedila kot glasbe, ki sem jo pol leta pripravljal z Junzijem in Bowrainom, tehnični del ozvočenja sva z Junzijem pripeljala do popolnosti … Toliko faz je bilo, ki nam jih je uspelo pripeljati do visoke ravni, da zdaj komaj čakam, da vse to pokažemo.