Neža Mrevlje

Nedelja,
9. 9. 2018,
4.04

Osveženo pred

6 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,30

5

Natisni članek

Natisni članek

Irak iraški pesnik

Nedelja, 9. 9. 2018, 4.04

6 let, 2 meseca

Iraški pesnik: Ljubljana me je sprejela in mi s tem rešila življenje #intervju

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,30

5

Sameer Sayegh | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Sammer Sayegh, pesnik, novinar in prevajalec, je v Ljubljano prišel 8. februarja leta 2016. Ljubljana je postala njegovo zatočišče zaradi smrtne nevarnosti v njegovem domačem Mosulu v Iraku.

Sammer Sayegh je sem prišel preko mednarodne mreže ICORN, ki zatočišče na pobudo pisatelja Salmana Rushdieja in Mednarodnega parlamenta pisateljev (IPW) preganjanim umetnikom ponuja od leta 1994 v 60 mestih po svetu, med katerimi pa je od leta 2011 tudi Ljubljana. Tako je Sayegh imel tu zagotovljeno bivanje in finančno podporo za dve leti, kar pa se je pred meseci izteklo.

Znova se je znašel v negotovem položaju, saj se v domov ne more vrniti. Za nekaj časa se je preselil v azilni dom na Kotnikovi in vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki so mu jo pred kratkim odobrili. Te dni pa se je tako iz azilnega doma preselil v najeto garsonjero.

Hvaležen je, da ga je Ljubljana sprejela in mu s tem rešila življenje. Vendar pa se tu počuti družbeno zelo izoliranega, osamljenega. Ko se le da, tu piše, vendar to ni vedno lahko, saj ne more delati, ko je psihično zlomljen. Je pa v Ljubljani nastala njegova že druga za zdaj še neizdana pesniška zbirka Luma, poimenoval jo je po sestri. V njej so svoje mesto našle tudi pesmi o Savi, ljubljanski zastavi … Sicer pa so med njegovimi temami ljubezen, človečnost … Nikoli ni pisal o politiki, tudi v Iraku ne, zanimajo ga človeška občutja in globine. Kot novinar je delal kot kulturni dopisnik, prvo pesniško zbirko pa je leta 2013 z naslovom The Wanderer izdal v Londonu.

Sameer Sayegh je v Slovenijo prišel na kulturni praznik leta 2016. Iz domačega Mosula je moral zbežati zaradi smrtne nevarnosti, ker je deloval kot pesnik in kulturni dopisnik. Ljubljana ga je sprejela za dve leti v okviru mednarodne mreže ICORN, ki v 60 mestih po svetu daje zatočišče preganjanim umetnikom. Zdaj je Sayegh v Sloveniji dobil mednarodno zaščito. | Foto: Ana Kovač Sameer Sayegh je v Slovenijo prišel na kulturni praznik leta 2016. Iz domačega Mosula je moral zbežati zaradi smrtne nevarnosti, ker je deloval kot pesnik in kulturni dopisnik. Ljubljana ga je sprejela za dve leti v okviru mednarodne mreže ICORN, ki v 60 mestih po svetu daje zatočišče preganjanim umetnikom. Zdaj je Sayegh v Sloveniji dobil mednarodno zaščito. Foto: Ana Kovač

Kaj je bil odločilen trenutek, da zapustite Mosul?

Potem ko je Isis zavzel mesto, sem zbežal, moje življenje je bilo v veliki nevarnosti. Ko sem odšel na Norveško, na sedež mreže ICORN, so mi povedali, da sem bil izbran za dodelitev zatočišča med številnimi kandidati. Iz Bangladeša, Turčije, Irana … Iz vseh držav, kjer so novinarji, režiserji, igralci in drugi umetniki lahko izpostavljeni smrtnim grožnjam.

Edvald Flisar (takratni predsednik PEN, op. a.) se je zavedal, da prihajam iz zelo nevarnega kraja – Mosula. Rekel je, da me morajo povabiti v Ljubljano. Sem nisem prišel, ker sem tako odličen pesnik (smeh), temveč da mi rešijo življenje.

Katera je bila vaša prva postojanka, ko ste odšli iz Mosula?

Šel sem v Erbil v Kurdistanu. Nato me je prek mreže za preganjane umetnike ICORN izbrala Ljubljana. Ko je postalo jasno, da lahko grem v Slovenijo, so mi na Norveškem rekli, da če tega ne želim, lahko odklonim in grem ponovno v izbor.

A zakaj ne bi želel? Sramota bi bila, da zavrnem povabilo in rečem, da si želim, da me povabi Hillary Clinton. Ljubljana me je sprejela.

Sam sem proti kakršnikoli vojaški barvi, kakršnemukoli militarizmu. Ko so me porinili v vojsko (služenje obveznega vojaškega roka, kjer je bil eno leto v letalstvu, preostalo pa je odslužil kot prevajalec, op. a.), sem zato, da sem se zaščitil, nehal razmišljati, pisati … To je trajalo deset let, med letoma 1980 in 1990. | Foto: Ana Kovač Sam sem proti kakršnikoli vojaški barvi, kakršnemukoli militarizmu. Ko so me porinili v vojsko (služenje obveznega vojaškega roka, kjer je bil eno leto v letalstvu, preostalo pa je odslužil kot prevajalec, op. a.), sem zato, da sem se zaščitil, nehal razmišljati, pisati … To je trajalo deset let, med letoma 1980 in 1990. Foto: Ana Kovač

Kako se spominjate svojega prihoda v Ljubljano?

V Ljubljani sem na Rimski ulici dobil veliko stanovanje, dve leti sem prejemal finančno podporo, kar pa se je zdaj v okviru mreže ICORN končalo.

Spominjam se, ko mi je malo pred prihodom v Ljubljano pisala koordinatorka te mreže, ali bi želel iti na srečanje pisateljev v Pariz. Sestra se je ob tem smejala in spraševala, o čem govori. "Mi bežimo, ljudje pa govorijo o Parizu." A konec koncev sva šla v Pariz, pozneje sva se udeležila tudi letnega srečanja mreže ICORN v Lillehamerju na Norveškem.

Večkrat sem šel tudi na Bled, kjer sem bil gost Mednarodnega srečanja pisateljev, kjer sem na blejskem gradu bral svoje pesmi v angleščini. Vendar pa so pesmi, čeprav niso razumeli, želeli slišati v arabščini. Ena portugalskih pesnic mi je rekla, da v arabščini zvenijo kot glasba. Sameer Sayegh poezijo o človečnosti, miru, ljubezni piše v angleščini in arabščini. | Foto: Ana Kovač Sameer Sayegh poezijo o človečnosti, miru, ljubezni piše v angleščini in arabščini. Foto: Ana Kovač

Preden ste prišli v Slovenijo, kaj ste vedeli o državi, o tem delu sveta?

Nekaj malega. Vedel sem za razpad Jugoslavije … Pred dnevi sem govoril s prijateljem iz Mosula, ki me je spraševal, ali sem v Jugoslaviji. Razložil sem mu, da ta država ne obstaja več, da so zdaj posamezne države, kot so Slovenija, Hrvaška in druge.

O Jugoslaviji ste slišali že med odraščanjem.

Moj oče je bil častnik v vojski, ko je bil Irak še kraljevina. Že dolgo je tega, več kot 70 let. Bil je oficir, ki je govoril dobro angleško, kar je bilo v vojski redko, da je nekdo dobro govoril tuji jezik.

Pozneje je zapustil vojsko in postal podjetnik. Bil je zastopnik angleškega podjetja Land Rover. To je bilo v času, ko ljudje niso bili pismeni, on pa je potoval v Evropo. V 40. letih je prišel v Jugoslavijo. Spomnim se, kako mi je kot otroku govoril, da so Srbkinje najlepše ženske.

Njegova prva pesniška zbirka The Wanderer je izšla leta 2013 v Londonu, v Ljubljani je pod naslovom Luma in za zdaj še neizdana nastala druga. | Foto: Ana Kovač Njegova prva pesniška zbirka The Wanderer je izšla leta 2013 v Londonu, v Ljubljani je pod naslovom Luma in za zdaj še neizdana nastala druga. Foto: Ana Kovač

Za življenje v Iraku pravite, da sta si sledili diktatura za diktaturo, vojna za vojno, a najhuje je bilo, ko je na oblast prišel Sadam Husein.

O njem sploh ne želim govoriti. Naj spijem svojo kavo v miru in ne razmišljam o tem. Zaradi njega smo toliko pretrpeli.

Kako je bilo s svobodo izražanja?

V Mosulu ne samo, da nisem mogel več pisati, nisem mogel več živeti. Vse slabše in nevarnejše je bilo. Ljudje so umirali, prijatelji so mi govorili, naj zbežim. Iraški zgodovinar, ki zdaj živi v Jordaniji, piše o vidnih in izstopajočih prebivalcih Mosula. O pisateljih, pesnikih, zdravnikih … Pisal mi je, da želi predstaviti tudi moje življenje.

Del vaše družine še vedno živi v Iraku, razmišljate, da bi se kdaj lahko vrnili?

Prijatelji mi govorijo, naj se vrnem. A kako naj se vrnem, kam naj se vrnem, kje naj živim? Nemogoče se je vrniti v nemogočo državo. Zemlja je mogoče osvobojena, a duše niso.

Ljudje Mosula so toliko pretrpeti, bolj kot ljudje v Hirošimi, kjer se je zgodilo vse naenkrat, v Mosulu pa je trajalo. Sadam je boter Isisa. To so njegovi vojaki, ki so za tega kriminalca žrtvovali življenje.

Mosul je v zelo slabem stanju. Iraka je konec. Irak, Sirija, Jemen in Libija so uničeni in ni resnične volje, da bi te dežele postavili na noge. | Foto: Ana Kovač Mosul je v zelo slabem stanju. Iraka je konec. Irak, Sirija, Jemen in Libija so uničeni in ni resnične volje, da bi te dežele postavili na noge. Foto: Ana Kovač

Kakšne so razmere v Mosulu?

Mesto je v zelo slabem stanju. Iraka je konec. Irak, Sirija, Jemen in Libija so uničeni in ni resnične volje, da bi te dežele postavili na noge.

Za vas je bilo v Mosulu nevarno, ker ste novinar in pesnik?

Ker sem pesnik in novinar, čeprav sem kot kulturni dopisnik delal za Al Jumuhuriyah, nato za iraški dnevnik Azzaman, ki ima sedež v Londonu. Občasno še pišem zanje, čeprav me je pred nekaj dnevi klical prijatelj iz Jordanije in me spraševal, zakaj nič več ne objavljam. Rekel sem mu, da sem v azilnem domu na Kotnikovi ulici, kjer čakam na selitev.

Ko sem prišel v Ljubljano sem se osredotočil le na pisanje in branje poezije v arabščini in angleščini. A ker so pri Al Zamanu želeli, da še objavljam, sem napisal nekaj člankov in naredil intervju z iraškim slikarjem Arkanom Al Nawasem, ki tu živi že 38 let in je poročen s Slovenko.

V enem od svojih prispevkov ste pisali o pomenu jezika.

Ko sem v Cankarjevem domu bral svojo poezijo v arabščini in angleščini, so mi nekateri rekli, da veliko bolje berem v angleščini. Je to pohvala ali kritika? Kaj se zgodi, ko tuji jezik postane močnejši od maternega jezika, o tem sem se spraševal v besedilu.

"Ko sem v Cankarjevem domu bral svojo poezijo v arabščini in angleščini, so mi nekateri rekli, da veliko bolje berem v angleščini. Je to pohvala ali kritika? Kaj se zgodi, ko tuji jezik postane močnejši od maternega?" | Foto: Ana Kovač "Ko sem v Cankarjevem domu bral svojo poezijo v arabščini in angleščini, so mi nekateri rekli, da veliko bolje berem v angleščini. Je to pohvala ali kritika? Kaj se zgodi, ko tuji jezik postane močnejši od maternega?" Foto: Ana Kovač

To je del izkušnje življenja v izgnanstvu, že nekaj časa namreč večino časa komunicirate v angleščini. To pa je le en vidik življenja v azilu.

Prijatelj, sirski pesnik in pisatelj Mohamed Abdul Monaem, ki je tu prav tako dobil mednarodno zaščito, mi je rekel, ko sem dobil azil, da zdaj lahko grem na obisk v Mosul in se nato vrnem. Vendar to je nemogoče, kako naj dobim vizum za potovanje? Zelo si želim videti svojo družino. V Iraku imam dve sestri, nečakinjo in nečaka.

Zdaj živite v mirni državi, pa imate mir tudi v sebi?

Ne moreš popolnoma izbrisati preteklosti, sledi ti.

V sanjah, spominih?

V nočnih morah.

"Zelo sem osamljen. Veliko ljudi ti reče, se vidimo, a se to nikoli ne zgodi. Življenje je dobro, vendar pa je težko sklepati prijateljstva," iraški pesnik Sameer Sayegh pravi o življenju v Ljubljani.  | Foto: Ana Kovač "Zelo sem osamljen. Veliko ljudi ti reče, se vidimo, a se to nikoli ne zgodi. Življenje je dobro, vendar pa je težko sklepati prijateljstva," iraški pesnik Sameer Sayegh pravi o življenju v Ljubljani. Foto: Ana Kovač

V Ljubljani ste osamljeni?

Zelo sem osamljen. Veliko ljudi ti reče, se vidimo, a se to nikoli ne zgodi. Življenje je dobro, vendar pa je težko sklepati prijateljstva. Imam nekaj prijateljev, a so tujci, ki živijo tu, nimam pa jih med lokalnimi prebivalci. Tudi ne med domačini, ki govorijo angleško.

Ko sem živel na Rimski, mi je sosed rekel, da me bo prišel obiskat. Šel sem kupit pivo in nekaj za pojesti, a ni bilo nikogar.

Kako ste se privadili na življenje tu?

To je nekaj, kar sem podedoval. Moj stric, ki je bil kardiolog in se je preselil v ZDA, se je tam popolnoma prilagodil. Drugi stric je živel v Nemčiji in tudi umrl tam, prav tako. So ljudje, ki se rodijo, živijo in umrejo pod istim drevesom. In so ljudje, ki so kot Marco Polo. Gre za naravo prilagajanja.

Sam sem se prilagodil na okolje, nebo, reko, vendar pa ne na ljudi. Še posebej težko mi je z ženskami. Tako nedostopne so. Nekoč nas je učiteljica slovenščine vprašala, kaj slišimo po ljubljanskih ulicah. Odgovoril sem, da od žensk in deklet slišim samo ne, ne … Kava? Čaj? Ne. V Mosulu je drugače.

Pesniška zbirka Sameerja Sayegha z naslovom The Wanderer. | Foto: Ana Kovač Pesniška zbirka Sameerja Sayegha z naslovom The Wanderer. Foto: Ana Kovač

Kako?

Sam sem imel sicer slabo povezavo z ženskami vse svoje življenje, a v Ljubljani sem v tem pogledu doživel vrhunec (smeh).

V Mosulu sem živel sam v družinski hiši. Ko sem prišel v Evropo, sem mislil, da bo glede tega drugače. A ne, še vedno živim sam. To je moja usoda.

V svojih pesmih pišete o človečnosti, proti vojni, ljubezni …

Tako je. Osredotočam se na človeka.

Ste verni?

Ljudje me to velikokrat vprašajo, a ne vem, kaj naj odgovorim na to. Sam nikoli ne vprašam, ali si jud, musliman, katolik … Sem dober plavalec in hodim ob reki Savi, ko naenkrat zaslišim ženski glas, ki kliče na pomoč. Skočim in jo rešim, a ne vem, ali je judinja ali kaj drugega. Gre za vprašanje človečnosti.

"Ko sem v ranljivem obdobju, ne morem napisati in brati, zelo sem občutljiv." | Foto: Ana Kovač "Ko sem v ranljivem obdobju, ne morem napisati in brati, zelo sem občutljiv." Foto: Ana Kovač

In človečnost je to, za kar se zavzemate.

Napisal sem zelo kratko pesem Sporočilo ljubezni.

Moja sestra, rdečekožna Indijanka, moj brat, Tibetanec.
Sestre in bratje v Kašmirju, Hadramautu, Srbiji in Vietnamu, kako ste vsi skupaj?
Upam, da vam gre dobro. Vse vas imam rad, vse, brez izjeme.
Prepričani smo, da tudi vi čutite enako.
Ostanite na zvezi. Vaš brat v človeškosti, priporoča, kaj?
Vi mi izberite ime.

Vsem prebivalcem planeta želim življenje v miru.

Se v prihodnje vidite v Ljubljani?

Če se bo socialna izolacija nadaljevala, bom poskusil najti drugo mesto. Želim si iti na Finsko ali v Nemčijo. Težko je priti v mesto kot kulturni gost, pesnik in novinar, potem pa postati prosilec za azil, kot se je zgodilo meni. Po dveh letih, kolikor traja zaščita mreže ICORN v posameznem mestu – ko imaš stanovanje in prejemaš finančno podporo – sem vložil prošnjo azil. Po 17 dneh sem dobil pozitiven odgovor. V tem času sem živel tudi v azilnem domu na Kotnikovi, zdaj pa se selim v garsonjero zunaj središča mesta.

Mnenja Reinhard Krause: Treba je posneti fotografije, ki povedo, kaj se dogaja

Pišete vsak dan?

Ko sem v ranljivem obdobju, ne morem pisati in brati, zelo sem občutljiv. Prvi dan, ko sem se julija vselil v azilni dom na Kotnikovi, sem na Facebooku opisal svojo izkušnjo obveznega služenja vojaškega roka, ko sem se odmaknil od sveta.

Med obveznim služenjem vojaškega roka, ki je trajal deset let v času iraško-iranske vojne, sem se popolnoma izoliral od dogajanja. Nisem prebral in napisal niti besede in nisem sledil novicam. Nisem vedel, kaj se dogaja po svetu. Ob prihodu v azilni dom sem se znašel v enakih okoliščinah in želel storiti enako. Znajdeš se v sobi, kjer imaš zajtrk, kosilo in večerjo. Slediš ritmu institucije.

To je bil in je vaš način čustvenega preživetja?

Sam sem proti kakršnikoli vojaški barvi, kakršnemukoli militarizmu. Ko so me porinili v vojsko, sem zato, da sem se zaščitil, nehal razmišljati, pisati … To je trajalo deset let, med letoma 1980 in 1990.

Zdaj, ko berem, se mi zgodi, da naletim na nekaj, kar je vezano na leto 1987. To je zame novo, saj je to bilo v času, kot sem se odmaknil od sveta. Ko sem šel v vojsko, sem bil star 31 let.

"Vsem prebivalcem planeta želim življenje v miru." | Foto: Ana Kovač "Vsem prebivalcem planeta želim življenje v miru." Foto: Ana Kovač

V najboljših letih, ki ste jih izgubili?

Vsekakor.

Veliko stvari se ni zgodilo po vaši izbiri, kot na primer služenje v vojski, beg iz Mosula, selitev v Ljubljano …

To velja za večino stvari v mojem življenju. Ko živiš pod diktaturo, je režim tisti, ki vpliva na tvoje osebno življenje. Kam greš, s kom se poročiš …

Kaj vas je naučilo življenje tu?

To se zgodi prek prijateljev, a če teh odnosov ne moreš zgraditi, se to ne zgodi.

 

Trendi "Optimist sem, drugega niti ne moreš biti. V našem času je najlažje biti pesimist."