Ponedeljek, 15. 6. 2015, 11.19
8 let, 8 mesecev
Imeti ime ali biti sit?
Glad Knuta Hamsuna, ki jo je na oder Mini teatra postavil Janez Pipan, je prepričljiva zmes eksistencialnega tehtanja med "duhom in kruhom", kot se je na novinarski konferenci izrazil Pipan, ter humorja. Marko Mandić kot junak brez lastne identitete in imena išče načine preživetja, a bolj kot fizično preživetje, torej hrana in streha nad glavo, ga zanima simbolno preživetje, nekaj, kar bo preseglo banalno sedanjost.
Junak se tako ves čas trudi, da bi prekinil svojo glad, se naspal, a to počne na načine, ki so skozi prizmo sodobnega kapitalizma lahko videti neučinkoviti, celo naivni. V zastavljalnici pušča osebne predmete, da bi si sposodil denar, ki ga potem deli z drugimi revnimi, predvsem pa skuša svojo glad prekiniti s pisanjem; s pisanjem drame ali pa s pisanjem feljtonov, ki se lotevajo temeljnih filozofskih vprašanj.
Mandić v vlogi brez imena (junaku je morda ime Andreas Tangen, a večinoma se imenuje s "ta pa ta") pokaže širok razpon čustev in vedenja, pri čemer niha od pretresljive šibkosti do evforične samozavesti. Pri tem najbolj navdušuje to, da je osrednji junak romana in predstave mož brez preteklosti, družine ali drugih zgodb, na podlagi katerih bi si lahko zgradili mnenje o njem, za vse to pa poskrbi Mandić s svojo brezhibno igro, polno humornih delcev in mandićevskih fizičnih ekstremov.
Hamsunov gladovalec je nezanesljiv lik, saj njegova dejanja le stežka pripišemo čemurkoli, čeprav nas ves čas mika, da bi za vse krivili glad. A Pipanu in Mandiću je iz Hamsunovega junaka, prek katerega Mandić uprizarja roman, tudi tako, da je v vlogi pripovedovalca, uspelo ustvariti prepričljiv lik, ki se mu zaradi nihanj in naivnosti lahko grenko-sladko nasmejimo.
Kot so ustvarjalci in ustvarjalke predstave omenili na novinarski konferenci, je Glad besedilo, ki bi bilo primernejše za Gallusovo dvorano, a je s scenografijo Sanje Jurca Avci veliko zagat rešenih. Brane Grubar, Nina Valič, Tadej Pišek in Maruša Majer svoje stojnice in prostore odpirajo z ruletami, kot ladja služi tribuna, vertikalno zgrajena Kristijanija (Oslo) v svojih vrhnjih nadstropjih skriva tako stanovanje Ylajali usodne Nine Rakovec kot pohištvene detajle, kakršen je gugalnik, menjavo prizorišč pa predstava nakazuje tudi z glasbo Mitja Vrhovnika Smrekarja.