"Center našega sveta je svoboda. Ta pa se začne pri seksualnosti."

Helena Velena, italijanska performarka in glasbenica – je v Ljubljano prišla v okviru mednarodnega festivala Mesta žensk, ki se letos odvija pod naslovno temo Telo - se živo spominja dogodka, ko je bil/a stara šest let. S starši so se peljali na morje. Na poti so se ustavili v lokalu, kjer je zagledala mlado dekle. Njeno pozornost je pritegnila njena na dekolteju odpeta in na trebuhu navzgor zavezana srajca. Ni je mogla pozabiti, a ne zato, ker bi jo seksualno predramila, temveč psihično.

"Želela sem si biti ona. Še zdaj se spominjam, kako sem si v avtu poskušala majico zavezati kot ona. Da bi pokazala trebuh in dekolte na način, kot ga je ona." Takrat je Velena spoznal/a, da njeno telo ni to, kar si želi biti. Da je ujeta v moškem telesu. "Spoznala sem, da si želim biti ženska. Vendar, da me privlačijo ženske." To je bilo v 60. letih.

Ni problem telo, temveč družbeni spol

Nato so prišla 80. leta. Helena Velena je svoja študentska leta preživljala v univerzitetnem mestu Bologna. V progresivnem mestu, kjer se je dogajalo veliko inovativnih stvari, kot ga opiše. To so bila tudi leta, ko se je zgodil punk. "Šlo je za upor proti vsem, bili smo proti družbi in zavzemali smo se za uničenje tradicije." V tem družbenem trenutku pa se je Heleni Veleni razjasnila tudi njena intimna situacija, ki je bila hkrati oziroma predvsem družbena.

Dodatno ji je pri tem pomagala še izkušnja San Francisca, kjer je spoznala transspolno osebo, ki ji je dala pogum, da "živi to, kar čuti". Tako se je dokončno osvobodila tesnobe, ki jo je povzročalo njeno občutenje v patriarhalnem in binarnem družbenem svetu moškega in ženskega spola, ki mu dominira moško. Njen občutek, da je ženska v biološkem moškem telesu, se ji tako ni kazal več kot njej problem, temveč kot težava družbe. Razjasnilo pa se ji je tudi, kako je osebno vedno tudi politično. "Ugotovila sem, da ni problem moje telo, temveč spol in vloga, ki mu je s tem pripisana. To je v glavi povzročilo pravo eksplozijo."

Spolna identiteta nam je podeljena

Tako se je zanjo/zanj začelo prehajanje med družbeno oblikovanimi kategorijami. Spolna identiteta nam je namreč vsiljena. Ta družbeno oblikovana resničnost posamezniku oziroma posameznici podeljuje vloge, mu pripisuje različne označevalce, kot so na primer krila za ženske in kravate za moške. Skozi te pa mu prinaša tudi različne položaje tako znotraj javnega kot zasebnega prostora in življenja. Enega od načinov vzpostavljanja dihotomije med spoloma, tako v besedilu ob napovedi javnega intervjuja (ta se je odvijal v Aksiomi včeraj) in performansa (na ogled je danes v Stari mestni elektrarni), Velena navede na videz nepomembno in nedolžno vsakdanjo stvar, kot je na primer različno zapenjanje srajc in kavboj pri moških in ženskah. A prav že v oblikovanju razlik med načini oblačenja in okraševanja moških in žensk je le ena od ravni za ustvarjanje razlik med spoloma, le eno od orodij za reproduciranja in ustvarjanja razmerij med spoloma.

Spol nenehno uprizarjamo skozi oblačenje, vedenje ... "Družba vpliva na to, kako se vedemo v določenem spolu. Spol ima družbeno pripisano vlogo. Na tak način je tudi dodeljeno, kako se moraš počutiti, kakšne barve nosiš, kakšno imaš pričesko …" Ideologijo spola tako nenehno uprizarjamo skozi različne ravni.

A temu se je mogoče tudi upreti, pravzaprav se je temu treba upreti, to preseči in med kategorijami prehajati s svojim telesom, celotno svojo bitjo, in življenjsko filozofijo kaže in sporoča Helena Velena. Sama raje kot o transseksualnosti govori o transspolnosti, tako kot to razume in udejanja sama. Ni nujno, da gre pri tem občutju in doživljanju, katerega je sam/a začutila že pri šestih letih, za "tranzicijo" iz biološkega moškega v biološko žensko, s tem pa tudi za popolni prehod od družbenega moškega do družbeno ženskega spola ali obratno.

Transspolnost kot filozofija ustvarjanja lastne identitete

Prav nasprotno. "Transspolnost je filozofija ustvarjanja lastne identitete z uporabo vseh materialov in vplivov." Helena Velena za ponazoritev tega uporabi prispodobo slikarja, ki ima na voljo paleto s 16 milijoni odtenkov, celo mavrico, ki ni naključno globalni simbol LGBT. Izbor barv, njihova kombinacija in načini nanosa so tako prepuščeni slikarju. In vsakdo je lahko sam slikar svoje identitete, je mogoče posredovati Velenino sporočilo.

"Transspolnost predstavlja filozofijo, ki govori o tem, da si vsakdo lahko oblikuje oziroma ustvarja lastno identiteto. In vse je pri tem lahko čudovito orožje družbenega upora. Od oblačenja, jezika, vedenja in drugega." Od tod tudi naslov javnega intervjuja: Transspolnost kot čudovito orožje družbenega upora. Pogovor z njo je vodila socialna delavka z magisterijem iz študij spola Anja Koletnik.

Obstaja pet spolov

Helena Velena še poudarja, da ne obstajata dva spola, temveč pet. Moški, ženski, deloma moški, deloma ženski in interseksualec/interseksualka oziroma gre še korak dlje; obstaja nešteto spolnih identitet, saj te lahko sami poustvarjamo. "Pomembno je, da lahko živiš, kot se počutiš," je sicer na prvi pogled zelo preprosto njeno sporočilo, ki pa v soočanju z družbenimi konteksti, polnimi opredeljevanja, postane zelo pomembno. Pa ne le to, temveč tudi zaradi ukoreninjenih predstav, lahko tudi težavno.

Za pravice ne prosiš, te morajo biti podeljene "Težko se je upirati, upreti in biti drugačen. Normaliziranje poteka na vsakem koraku. A lahko delamo spremembe. Moramo jih delati." To je podobno kot s pravicami. "Ne prosiš zanje. Pravica je pravica. Pravica mora biti podeljena. Vzeti si jih moramo. Treba jih je zahtevati." Tako kot spremembe. "Središče našega sveta je svoboda. Ta pa se začne pri seksualnosti." Ena od najmočnejših oblik družbenega nadzora v zahodni družbi in monoteistični religijah, kot podčrta, je namreč ravno seksualnost. Prav tako pa je močno sankcionirana tudi spolna identiteta. A upor velja, je jasna Velena.