"Če nimaš tistega, kar bi rad, imaš lahko rad to, kar že imaš"

Da se je z življenjem mogoče sprijazniti in ga sprejeti, kakršnokoli že je, dokazuje junak romana Vse življenje avtorja Roberta Seethalerja, ki ga že uvrščajo med najboljše avstrijske pisatelje. Njegovo delo pa je v prevodu Aleša Učakarja izšlo pri Cankarjevi založbi.

Andreas Egger preživi kruto otroštvo, eno vojno in en snežni plaz. Vztraja dlje, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel. Na svoje življenje, polno preizkušenj in tragedij, gleda brez obžalovanja, z zadržanim smehom in čudenjem. Živi za trenutke, v katerih najde drobne radosti. "V redu, gremo dalje," pa je glavni moto njegovega življenja, pravi prevajalec avstrijskega romana Aleš Učakar.

V literarnem delu nastopa netipični junak 20. stoletja, še dodaja Učakar. "Prejšnje stoletje drvi kot neznosen vlak nad njim. Zgodovina gre mimo njega, zgodovina so drugi, on pa vse to preživi." Gre za zgodbo o temi in svetlobi življenja, za preprosto, tako kot je junak sam, ter hkrati prefinjeno in jedrnato popisovanje družbe, zgodovine in klišejev avstrijske doline.

"Gre za malo literarno mojstrovino, ki prav zaradi navidezne slogovne preprostosti toliko globlje zareže v naš svet," je med drugim o romanu napisano na njegovih platnicah.

Pravo med filozofijo, družbo in zgodovino Roman V imenu otroka krmari med vprašanji dopustnega in nedopustnega, sprejemljivega in nesprejemljivega, dovoljenega in nedovoljenega ter dobrega in zlega. Med polji, med katerimi zakoni rišejo jasne ločnice, pa čeprav je življenje največkrat nekje vmes in ni črno in belo.

Britanski pisatelj Ian McEwan se je tako v svojem 13. romanu lotil avtoritete družbenih institucij, sodniških odločitev. Sam pravi, da ko je na eni večerji pri prijatelju sodniku ošvrknil nekaj sodb, je v teh odkril nov literarni žanr, ozadje nastanka predstavlja Ana Ugrinović, urednica svežih izdaj pri Cankarjevi založbi.

V sodbah je pisec skozi skrbno izražene dvome prepoznal filozofske prvine, zgodovinske v potrebi po postavljanju vsega v široke kontekste, hkrati pa je v njihovih zaključkih videl tudi pomemben nabor moralnih odločitev, ki pričajo o določenem prostoru in času.

To je bil eden od povodov za nastanek njegovega dela. Drug je bil še konkretnejši, in sicer je šlo za primer najstnika z levkemijo, ki iz verskih razlogov ni želel prejemati transfuzije. Odločitev, kaj v tem primeru storiti, je bila tako prepuščena sodniku.

To so bila izhodišča za McEwanov roman, v katerem nastopa ugledna sodnica družinskega prava Fiona Maye, srečno poročena že 30 let, ko ji mož predlaga nekaj, zaradi česar se njun zakon znajde v krizi. V teh težkih osebnih okoliščinah pa v službi dobi še primer, v katerem se mora odločati med znanostjo in vero, med življenjem in smrtjo.

cms_b>Pretresljiv roman o srhljivih scenarijih nacionalistične ideologije V romanu francoske pisateljice, rojene v Maroku, Sarah Cohen-Scali z naslovom Max zgodbo pripoveduje otrok, najprej še nerojeni.

Max, na začetku še zarodek, se odloči, da se bo rodil na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1936. Sam je rezultat nacističnega programa Lebensborn, kot si ga je zamislil Heinrich Himmler decembra 1935, enega najbolj zastrašujočih nacističnih projektov za oblikovanje čistokrvne arijske rase.

Odrašča pod strogim očesom profesorja Ebnerja. Ves čas ga merijo, testirajo in nadzirajo. Že pri štirih letih mu zaupajo posebno nalogo. Na Poljskem mora pomagati pri ugrabitvah svetlolasih, modrookih otrok. Dokler ne spozna Lukasa, uporniškega fanta, ki mu razkrije kruto resnico.

Kot poudarja prevajalec romana Iztok Ilic, gre za pretresljiv roman, v katerem je snov dobro zgodovinsko raziskovana, krutost nacizma prav nič olepšana, pripovedni slog, ki ves čas prihaja iz otroških ust, pa nazoren in hladnokrven. Zato poudarja, da se je njegovega branja treba lotiti vsaj s približnim znanjem zgodovine nacizma.

In ne glede na to, da je delo izšlo v zbirki Najst, namenjeni predvsem mladim, tako prevajalec kot urednica Ugrinović pravita, da je to delo, ki je namenjeno tako odraslim kot mladim, zadnjim morda še ob spremljevalni razlagi zgodovinskega ozadja.

Simfonija besed v prvencu češke pisateljice Hruškadottir (hči hruške) je nagrajeni prvenec češke pisateljice Jane Šramakove. Predstavljajo jo kot "izjemno premišljeno spisano simfonijo besed in stavkov, ki iz navidezne lahkotnosti prerašča v vznemirljivo globino. Pravi pripovedovalski crescendo".

Izšla je v zbirki za mlade Najst pri Cankarjevi založbi, prevedla jo je Nives Vidrih.