Boštjan Gorenc Pižama: Cankarjevi mami bi modna mrha dala dva palca dol

Prevajalec in stand up komik Boštjan Gorenc Pižama je po številnih prevodih svetovne književnosti, med drugim v slovenščino prevaja knjižno zbirko Pesem ledu in ognja Georgea R. R. Martina, izdal svoj avtorski prvenec. Knjiga sLOLvenski klasiki 1 na humoren način naredi pregled slovenske književnosti, v njej pa so avtorji, avtorice in liki prestavljeni v svet družbenih omrežij, novičarskih portalov in druge spletne komunikacije.

Ste sLOLvenske klasike 1 napisali, medtem ko ste čakali na Georgea R. R. Martina, da končno napiše novi del Pesmi ledu in ognja? Dejansko je George R. R. Martin zaradi te knjige čakal mene (smeh).

Slovenskih klasikov se je v stripu pred leti lotil že Tomaž Lavrič, ko je zbral stripovske priredbe različnih avtorjev in avtoric ... Z Matejem De Ceccom sva sodelovala že pri teh klasikih, ko sva priredila Kavboja Pipca in Rdečo peso, ker sva oba odraščala ob Božu Kosu. Nama je pa v tistem stripu uspelo užaliti prav vse; od tega, da Pipec reče, da pomfrija pa že ne bo pekel, da ni zato 9 let na FDV hodil, do tega, da na koncu pristaneta na to, da je edini način zaslužka, da se udinjata kot plesalca v spotu od Čukov, Kavbojci in indijanci.

Predelave in parodije so mi že od nekdaj zanimive, mogoče tudi zato, ker sem odraščal ob teh res hudih parodijah Mela Brooksa, tria ZAZ, bratov Wayans, ko so bili še dobri in so delali filme I'm Gonna Git You Sucka in Don't Be A Menace to South Central While Drinking Your Juice in the Hood. Te filme smo gledali v devetdesetih, še preden so se začeli njihovi Scary movie n>2 in Petdeset odtenkov črne. Kar je škoda, ker Marlon Wayans je odličen fizičen komik, res obvlada mimiko in celotno telo in bi ves svoj talent lahko drugače uporabil, ampak verjetno mu prinaša denar, tako da mu ne bomo nič oporekali. On se poliva z Alizejem, mi pa za novo leto odškrnemo eno srebrno radgonsko.

Ali zato, ker sta z De Ceccom užalila celo vrsto ljudi v enem stripu, v klasikih prevladujejo šale na račun tistih, ki jih ne morete več užaliti? V sLOLvenskih klasikih pa mislim, da res ni nobene šale na račun FDV-ja, iz katerega sem se tretji dan obiskovanja izpisal. Vse se je začelo tukaj, na valovih Ljubljanice, ko sem na Prešernov rojstni dan, ki je?

3. decembra. Sedi, pet. Takrat sem naredil Povodnega moža, kako bi se odvijal na Facebooku in takrat se je to kar delilo in ogledi so šli v višine. Ana Ugrinović, ki je urejala prvega Georgea R. R. Martina, ki sem ga prevedel, je lani na Cankarjevi založbi zamenjala Zdravka Dušo, in mi rekla, če bi mogoče nehal samo prevajati in napisal tudi kaj svojega. In sva nekaj časa tuhtala, potem sem pa predlagal, da bi naredil celo knjigo podobnih zajebancij, ne samo Facebook, ampak ves splet.

Knjiga je polna referenc na slovensko literarno zgodovino in dela, ki se jih obravnava v šoli. Sprašujem zaradi lastnega boljšega občutka: saj ste verjetno kaj tudi pogoljufali in pogledali v knjige in niste vsega pisali "iz glave"? Sem goljufal, seveda, ni šlo vse iz glave. To bi morda znal Aljoša Harlamov, ki mi je napisal besedilo na zadnji platnici knjige. Jaz sem si pomagal z vsemi štirimi berili za srednjo šolo, kupil sem si Pregled slovenskega slovstva, imel sem Leksikon slovenskih literarnih junakov … Večinoma je šlo za dela, ki sem se jih spomnil, vodilo pri pisanju pa je bilo, da bi to lahko razumel tudi nekdo, ki je v srednji šoli z enim ušesom poslušal slovenščino. Je pa jasno, da so na mestih obskurnejši elementi, za katere se mi pa zdi, da tudi če ne veš točno, iz kje izhajajo, delujejo dovolj humorno, da niso balast.

Kako pa je potekal proces izbiranja, koga se lotiti? Seveda na začetku veš, da bosta notri France Prešeren in Ivan Cankar, veliko je otroške literature, se pa pozna in se zavedam te hibe, da je knjiga narejena po šolskem učnem načrtu. Kar se uči v šoli, se odraža tudi tukaj, in v šolskem učnem načrtu kronično primanjkuje avtoric.

Tukaj sem se želel oddolžiti z Almo Karlin (in korespondenco, v kateri ji zavrnejo objavo romana, ko ugotovijo, da je ženska, op. p.) , da bi pokazal, da vem, kakšen je ta problem. V drugem delu se bom potrudil, da bo v njem več avtoric.

Kar nekaj del se ne navezuje neposredno na vsebino, temveč na okoliščine, ali pa celo samo naslov. Na primer Mačkova očeta, kjer gre za pismo ogorčenega starša, da s knjigami o istospolnih družinah šola kvari mladino. Ampak tako ti ljudje funkcionirajo, vidijo naslov, vidijo dva stavka in znorijo: "Ooo, naši otroci bodo sprijeni, pomagajte nam, kako bomo Slovenci opstali op takem pranju možganov". In planejo.

Podobno sem se lotil Cankarjevih Vinjet (za uporabo cest) in Črtic (kokaina), kjer gre res samo za asociacijo na naslov. Veliko je bilo igrivosti in zelo svobodnih asociacij. Kako se temu reče: odprl sem svoje čakre in pustil kozmični energiji, da je drvela skozme in potem sem ob prani lovil tudi te delce navdiha.

Gre torej za metafikcijo. Definitivno. Gre tudi za poklon vsem avtorjem in avtoricam, za nekakšen pobalinski postmodernizem. Ko sem konec osnovne šole dobil v roke knjigo Toma Kočarja Zmaji so, se mi je odprl svet, kaj vse se da z literaturo početi, pa je šlo za obskuren, zajebantski roman.

Ni treba, da napišeš zgodbo, ki te premočrtno pelje od a do b, ampak lahko delaš, kar hočeš. Jezik ti daje neštete možnosti za igro, lahko ga zgibaš, obračaš na glavo … Daje ti toliko možnosti, da ga ne smeš vedno jemati preveč resno.

Rdeča nit v Klasikih je Matija Čop, ki deluje kot nekakšen BFF (najboljši prijatelj za vedno) likov literarne zgodovine. Res je. Malo je kruto, kaj se mu ves čas dogaja v knjigi. On je kot Baldrick, ali pa princ Regent iz tretje sezone Černega gada, ki ga igra Hugh Laurie. Nič mu ni jasno, on bi bil samo rad zraven in vedno ga najebe. Ko sem pisal, je bilo toliko stvari, kjer je omenjena voda, kjer se utapljajo ljudje in on je postal ponavljajoča se šala.

Pa Čevljar Smolec iz Apela in Čevljarja, ki ves čas upada. Sicer ga ravno v Apelu in čevljarju ni, se pa pojavi potem drugje.

Kdo pa bi bil danes Matija Čop? Janko Kos? A, ne, Janko Kos ne bi bil, bi se prej ali slej začel zgražati, ko bi kakšno homoseksualno razmerje videl tudi v živo, ne samo opisano v visoki literaturi. Verjetno bi prišel težit v Ime mi je Damjan Suzane Tratnik, da tole pa ni tako, kot je bog dal.

Jaz bi rekel, da so današnji Matije Čopi člani in članice uredništva AirBeletrine. Oni so super, všeč mi je ta zdrava distanca, ki jo imajo do literature. Pri nas še vedno prevladuje miselnost, da je literatura nekaj povzdignjenega, vzvišenega, temeljni gradnik naše narodne biti iz katere črpamo svojo identiteto … Literatura je lahko zabavna. Vsa umetnost je lahko zabavna, sploh z neko ironično distanco, ki so jo ljudje zavzemali že precej pred hipsterji.

Precej dela ste si dali tudi z vizualnim delom knjige. Tu vam je pomagala Manca Švara, konjak pa ste za Croquis Janeza Menarta po marmorju polivali sami? Menartov Croquis je bila ena prvih parodij, ki je nastala, pri njej se mi je zdelo, da bi Čevljar Smolec kot v sonetu o Apelu, da "jermenov ima premalo", tukaj komentiral, da to ni pravi marmor, kar se je razvilo v ponavljajoči se geg skozi knjigo.

Sicer pa sem Croquis v knjigi sam skušal narisati s konjakom, kot je to pisal Menart, ampak ne gre. Ker se konjak preslabo pozna na marmorju, da bi ga fotografiral, zato sem iz svojega bara potegnil neko staro kahluo.

To je bila ena prvih pesmi, zaradi katerih sem se odločil za to knjigo, zelo dobro sem si namreč lahko vizualiziral, kaj narediti s to pesmijo, mogoče tudi zato, ker mi je zelo ostala v spominu iz srednje šole.

Imel sem genialno slavistko, pokojno Sočo Švigelj na kranjski gimnaziji, njej se je videlo, da diha za jezik. Ona je tista, zaradi katere se toliko ukvarjam z jezikom, ker je znala s takim žarom razlagati. Ravno pri tej pesmi si lahko videl, kako se spominja študentskih let, pa Šumija in Drame in teh lokalov, in potem je razlagala, da je bila ta konjak takrat velika stvar, da si ga nisi mogel kar tako privoščiti, in da je bila zato ta tragedija politega konjaka toliko večja.

Ko ste dali literarna dela in like na družbena omrežja, ste mogoče na prvi pogled pokazali, kaj bi bilo drugače, če bi živeli danes. Ampak v resnici nekih bistvenih razlik na koncu vendarle ni. Saj že če pogledate, kaj je Prešeren delal, vidite, da je v resnici vse isto. On bi bil danes vnet uporabnik Snapchata. Pisal je mini pesmice na listke in jih dajal dekletom, na primer natakarici. Kar je malček bolj sofisticirana različica dick pica (fotografije penisa), rahlo omikanejša. Še vedno sledite svojemu poslanstvu promocije avtorja prve slovenske pesniške zbirke Pavla Knobla, ki se je tudi znašel v prvem delu Klasikov. Kot je rekel Slavko Grum, prvega ne pozabiš nikoli in njega promoviram na vsakem koraku. V Orehku pri Postojni, od koder je doma, so jeseni imeli prireditev ob 250-letnici rojstva. Na pobudo Dragane Čolić so izdali zbornik z znanstvenimi članki o njem in njegovem času, ponatis njegovih pesmi, kjer sem napisal uvodno besedo, kolegica Maja Žorga Dulmin je razložila manj znane besede …

Ko hodim po šolah, otroke vedno vprašam, kdo je napisal prvo slovensko pesniško zbirko in večinoma kar učiteljice rečejo, da Vodnik. Nato jih podučim, da ne in zrecitiram pesem Od prdca in se vsi krohotajo.

Potem ste res le korak stran od tega, da izdate šolski učbenik. Morda je to že to, kolega mi je povedal, da že dve leti pri pouku slovenščine v osnovni šoli uporablja mojo Facebook različico Povodnega moža. Upam, da bodo nekateri tudi v šoli uporabljali mojo knjigo, saj mislim, da mladim da nek motiv, da si preberejo tudi izvirnike, se podučijo, kaj stoji za šalami. Kdor bo bral, bo šel zagotovo kaj poguglat in preverit, kaj je kaj.

V Klasikih obdelate dve slovenski deli, kjer sta avtor in avtorica imela težave z organi pregona, ker nekdo očitno ni ločil med resničnostjo in fikcijo. To so Čefurji Raus Gorana Vojnovića in Ko se tam gori olistajo breze Brede Smolnikar. Zakaj se nam dogaja, da fikcijo interpretiramo kot stvarna besedila? Pri nas je še vedno veliko ljudi, to vidiš, če bereš forume na med.over.net, ki enačijo avtorja z vsem zapisanim, z vsemi njegovimi liki. Mislim, da je Andrej Predin, ko je bil deležen pogroma staršev zaradi knjige Na zeleno vejo, dejal, da se vidi, da so to ljudje, ki so v življenju prebrali samo kakšno kuharsko knjigo in potem mislijo, da je vse, kar piše, neko dejstvo, brati znajo samo površinsko.

Ampak prava literatura je tista, ki te zdrma, tista, pri kateri se vprašaš, ki ti odpre nov pogled. Kar nam danes manjka, je empatija, sposobnost, da začutiš drugega človeka. Večina na svet gleda iz svoje perspektive, ne vprašajo se, zakaj ljudje bežijo, zakaj hodijo čez mejo. "Zakaj ne ostanejo v Turčiji, saj tam je pa ja fino?" Ker že 4 leta gnijejo v zasilnih nastanitvenih centrih brez možnosti zaposlitve ali pa otroci šivajo za mega firme. Zato hodijo k nam.

Že če bi pri vsakodnevnih prerekanjih vsak malo pomislil, zakaj nekdo drug v dani situaciji razmišlja drugače, bi se po mojem mnenju tudi sam javni diskurz lahko izboljšal. Skozi knjige spoznavaš načine mišljenja drugih. Največji mojstri pisateljskega peresa so tisti, ki so nam izrisali plastične like, katerih mišljenje se zelo razlikuje od našega in s tem ti dobiš uvid. Zato je pri mladih tako pomembno, da berejo problemsko literaturo, da vidijo, čez kaj hodijo drugi in da tudi če se sami znajdejo v podobnem položaju, vedo, da niso sami. Vidijo, da obstajajo rešitve. Po drugi strani pa imaš tiste, ki menijo, da vse, kar bi morala literatura delati, je opevati, kako je naša domovina oh in sploh.

Bi rekli, da ste s sLOLvenskimi klasiki 1 postali nekakšna Lady slovenske literature? Hočete reči, da sem Nejc Simšič slovenske literature?

Morda. Zanimivo mi jih je bilo postavljati v ta kontekst, ker če bi živeli danes, bi bili podvrženi temu. Ivan Cankar bi bil zagotovo v oddaji Avtomobilnost gost, pa bi gledali, s kakšnim kolesljem se je pa ta teden pripeljal na Rožnik. Ali pa v oddaji o obnovi doma, česa ne narediti, ko obnavljate stopnice. Prešeren bi bil tak Demeter Bitenc, se mi zdi. Stalno bi hodil po prireditvah in zakuskah, zraven bi bil pa kot Dr. Fig ambasador kakšnega projekta za otroke.

Pa bi bil res spletni trol, kot je zapisal Aljoša Harlamov? Ja, seveda. On je že tako strolal vso slovensko literarnozgodovinsko srenjo s tem, ko je pisal "Oj, Savica, nisi več devica! Si prasica, ki na široko šči." Ali pa s karakterizacijo Črtomirja v Krstu.

Kdo pa so estradniki in estradnice iz literarne zgodovine, ki so preživeli zavoljo literature? V mislih imam Primičevo Julijo … Cankarjeva mati Francka. Njej bi modna mrha dala dva palca dol.

Drugi del se, kot slutim, že piše. Ogromno nekih stvari je že, res je, upam pa, da mi končno uspe najti nekaj na temo Butalcev, kar se ne bo bralo kot resen članek z MMC-ja. Več različic sem že poizkusil in vsakič se mi zdi, da je preveč podobno temu, kar se nam zares dogaja.

Koliko delov načrtujete? Najmanj štiri, za vsak letnik srednje šole en. Ali pa osem, za vsako leto študija na filofaksu enega.