Bliža se premiera Idiotov

Blaž Šef, Benjamin Krnetić; foto Ivian Mujezinović

Tako kot Larsa von Trierja v obdobju Dogme 95, ko je posnel kultni film Idioti, tudi Nino Rajić Kranjac trenutno zanima delo v skupini. "Kaj sploh je skupina. Kako vzpostaviti razmere za delo, da se skupina poveže? Kako vzpostaviti varno okolje, v katerem imamo vsi željo po raziskovanju, izražanju? Ne zanima me diktatorsko – absolutno – režijsko gledališče. Rada imam ljudi. Pomembna so mi njihova mnenja. Še več, mislim, da je to osnova za ustvarjanje. Igralci zame niso samo izvajalci režijskih napotkov. Z vsakim od njih, z njihovo prisotnostjo, z njihovo naravo se zame definira tudi žmoht predstave. In če se nam jutri pridruži kdo nov, bo to popolnoma spremenilo dinamiko skupine."

Stane Tomazin, Benjamin Krnetić, Blaž Šef; foto Ivian Mujezinović

Če bi radi povzeli, za kaj gre v Idiotih (1998), bi zadeva zvenela kot opis gledališkega eksperimenta, ker na neki način to tudi je. Gre za igro impersonacij, vendar v obliki skupinskega psihološkega eksperimenta. Skupina odraslih se odloči stopiti v vloge tistih razvojno motenih oseb, ki jih je psihologija nekoč klasificirala kot idiote (ljudi z IQ-jem, manjšim od 30). Da bi našli svojega "notranjega idiota", eksperiment, ki ga vodi idejni vodja projekta Stoffer, članom kolektiva nalaga vrsto eksternih in internih človeških soočenj, s katerimi naj bi uzavestili meje različnih družbenih norm in odpravili svoje notranje psihološke inhibicije. Osebje Idiotov je izpostavljeno nekakšni prostovoljni psihološki demontaži, ki utegne gledalce celo zabavati – do končnih kadrov, ko Trier potegne iz rokava svoje običajne mojstrske »jokerje« in ko jim največkrat ni več do smeha.

Drage gledalke in dragi gledalci, pozdravljeni. Dobrodošli. Danes se boste srečali s čudno zgodbo. Zgodbo, ki jo je navdihnil danski film Idioti Larsa von Trierja. Srečali se boste s čudnimi ljudmi. Ljudmi z rano. Ljudmi, ki potrebujejo pozornost. Vašo pozornost. Drugače jih ni. Srečali se boste z ljudmi, ki počnejo vse mogoče, da bi bili v stiku sami s sabo.

Z ljudmi, ki vsak dan vstopajo v kože drugih, da bi odkrili nekaj o nas. Ljudmi, ki so pripravljeni po štiriindvajset ur na dan misliti, komu, zakaj, kako in ali sploh kaj reči. Srečali se boste z ljudmi, ki vam ne bodo pustili do besede. Večino časa bodo govorili oni.

Ivan Godnič; foto Ivian Mujezinović

Srečali se boste z ljudmi, ki so nepotrebno razkošje, šesti prst.

Govori se, da so ti ljudje lahko lastniki človeških duš. Da so najbliže angelom. Da jim je bilo to položeno v zibelko. Njihovega dela se ne da meriti, stehtati, oceniti, izvažati, njihovega izdelka se ne da otipati, in zadnje čase ga je vse težje tudi prodati. Trdijo, da so nenadomestljivi, ker so edinstveni. Človek skoraj ne more verjeti, da to danes še obstaja: nenadomestljiv človek. To je čuden svet. V srednjem veku smo jih pobijali, danes pa si jih lahko privoščimo. No, v bistvu so postali malo predragi. Sicer pa bodo ti ljudje kljub temu v mukah klečeplazili zaradi ideje. Zaradi misli. Zaradi poante. In pri tem ne bo nobenega zagotovila, da bodo vplivali na kogarkoli. Pravijo, da je imelo njihovo delo, če so dosegli vsaj enega med vami, smisel. Kakšen nesmisel. Pravijo, da še gojijo vero v človeka. Tukaj so zato, da se ljudje v njih ugledajo. Pravzaprav se s tem ukvarjajo.

Njihov čas ne pozna preteklosti niti prihodnosti. Oni živijo v trenutku. Za trenutek. Tukaj in zdaj. Vsakič znova, pravijo, je njihovo poslanstvo dokopati se do bistva lepote človeka.

Več na: http://www.mladinsko.com/domov/

Nina Rajić Kranjac; foto Ivian Mujezinović