Beja o blišču in bedi preteklega in sedanjega

Razstava z naslovom Sijaj ART P-5124 JUS NI 5.110 mladega umetnika Borisa Beje izhaja iz številke lestenca iz steklarne Hrastnik. Ready-made objekt, ki na razstavi ponavlja tako v fizični obliki v prostoru, kot podoba, motiv na fotografiji in tudi kot znak, ki govori o nekem času, katerega svetila so še vedno tu, čeprav že oprašena in brez žarnic, da bi v njih lahko prižgali luč. Ne sijejo več, a so prisotna, odsoten je morda tudi njihov osnovi namen.

Skozi to raven lahko beremo Bejev projekt, ki predstavlja bedo in blišč preteklega, pa tudi sedanjega časa. V črno-belih fotografijah avtor vizualizira interjer in eksterijer danes zapuščenega hotela partijske šole Josip Broz Tito. "Kumrovška modernistična arhitektura v različnih tonskih sivinah lahko gledalcu z različnimi perspektivami in dinamičnimi izrezi ponuja estetske izkušnje blišča, ki pa jih vsebinsko kaj hitro prekrijejo vsebine balkanske vojne, problem izbrisanih, problem nacionalizacije in privatizacije, problem današnje krize," o posledicah preteklih časov, ki odmevajo v sedanjosti, razmišlja Beja.

Med individualnim in kolektivnim

Nekdanjo družbeno lastnino, danes privatizirano, še vedno brez novega namena in smisla, umetnik v galeriji ponuja kolektivnemu subjektu, s čimer pa tudi nagovarja naš kolektivni spomin. Podobe preteklega časa, ki jih ponavljajoče skozi oddaljen in približan pogled spremljamo na fotografijah, govorijo o "tihi prisotnosti". So tam, čas se na njih plasti. Zdi se, da ne delujejo, a imajo učinek.

Skozi svoje delo avtor izpostavlja partijski sistem in z njim povezano državno umetnosti, ki je lahko manipulirala s tedanjim prebivalstvom. "Nezavedno še danes obiskujemo arhitekturo, ki je imela močan ideološki predznak in je bila mnogokrat v vlogi političnega aparata grajena z namenom indoktrinirati proletariat," pravi avtor.

Umetnikovo zanimanje za praznino, odsotnost

V fotografskih kadrih, formalno in vsebinsko sledimo tudi umetnikovem zanimanju za praznino in odsotnost človeške podobe, z vprašanjem, s katerim se je ukvarjal udi v svojih predhodnih projektih. V vizualnih zapisih tako gledamo prizore, ki nagovarjajo naš spomin in sočasno kolektivno zavest. Prazni notranji prostori namreč zapolnjujejo misel in pogled gledalca, ki stoji pred podobo in se zaveda, da je še vedno del tranzicijskega časa razpada Jugoslavije in da preteklosti ne more zanikati in ne spremeniti.

Razpad SFRJ avtor ponazori z v živ rob razrezanimi fotografijami. Sedem enot sestavlja nazaj v celoto in dve celoti se razstavljata na sedem republik, ki so nastale na geografskem teritoriju severnega Balkana, eno od konceptualnih ozadij še podaja Beja.

Racionalna postavitev fotografij deluje hladno in odtujeno, a ne tako oddaljeno, kot se zdi, saj je politična šola še vedno v nas samih, postavlja tezo umetnik. Obiskovalci tedanje šole namreč še vedno zasedajo delavna mesta nekaterih javnih in privatnih družb, poudarja Beja.

Umetnik nam tako o odsotni prisotnosti in prisotni odsotnosti govori na več ravneh. V prvi vrsti znotraj ideoloških kontekstov, v katere pa se poleg kolektivnega zapisuje tudi individualno. V preteklo pa sedanje in sedanje v preteklo.

Postavitev pričujočega projekta Borise Beje v metelkovsko Galerijo Alkatraz pa je več kot umestno, tako na formalni kot vsebinski ravni.

Del projekta je akademski kipar pred kratkim predstavil v Berlinu na umetniškem sejmu.