"Veliko moških kuha, midva pa to poveva javno"

Simon in Sašo Šketa, prvi piarovec in tržnik, drugi oblikovalec, se dolgo nista ukvarjala s tem, kaj jesta. Še manj sta se ukvarjala s kuhanjem. Potem pa sta oba, vsak na svoj način, zagrabila za kuhalnico in zdaj sta s svojimi recepti na Sketa.si in Presno.si postala prava spletna uspešnica. Sašo ustvarja presne jedi, Simon vse druge, obema pa je skupno, da s svojimi preprostimi in hitrimi recepti nagovarjata vse, ki jim je pomembno, kaj jedo, a nimajo veliko časa za kuhanje.

Nihče od vaju ne kuha že od nekdaj. Kdaj in kako se je zgodil preskok?

Sašo: Svojo spletno stran sem odprl pred kakšnimi sedmimi leti, a niti ne z namenom, da bi se resno lotil kuhanja. Šlo je za čisto osebni projekt, podal sem se na pot osebne transformacije. Imel sem občutno več kilogramov kot zdaj in sem se odločil nekaj spremeniti. Niti ne zato, da bi shujšal, ampak zato, da bi se bolje počutil.

Tako sem se lotil pripravljanja presnih jedi, ko pa sem videl, kako ta prehrana vpliva name, kako dobro se počutim, sem želel to deliti tudi z drugimi.

Ste na presno prehrano prešli čez noč?

Sašo: Ja, dejansko sem začel z danes na jutri. Pred tem sem se sicer nekaj časa že prehranjeval vegansko, še pred tem pa sem bil vegetarijanec, zato preskok ni bil tako težek.

Kot vegetarijanec sem se začel prehranjevati že pred 14 leti, a sem bil nekakšen "junk food" vegetarijanec. Jedel sem ocvrt sir, ocvrt krompirček, pice … Ponudba študentske prehrane za vegetarijance je bila pred sedmimi, osmimi leti zelo borna. Potem pa sem začel dejansko razmišljati o svoji prehrani, se ukvarjati z njo in v letu, ko sem jedel izključno presno hrano, sem shujšal 40 kilogramov.

Simon, vi ste se kuhanju izogibali še dlje?

Simon: Res je, ker pa si vsako leto postavim nek izziv, sem se letos marca odločil, da se hočem naučiti kuhati. Pred tem sem znal le speči pico, čevapčiče in jajca na oko ter skuhati juho iz kocke, tiste res osnovne stvari, ki jih zna večina.

Ker sem že imel portal Sketa.si, na katerem sem objavljal svoja razmišljanja o dnevno-aktualnih temah, sem se odločil, da se bom tega novega izziva lotil javno. Zdelo se mi je, da bom veliko bolj motiviran, če bodo vsi vedeli za moj cilj, saj bi veliko težje priznal, da sem odnehal.

Je bil začetek težek?

Simon: Ne, začetek je bil super. Vsak dan sem odkril kaj novega. Sčasoma, ko sem razvil občutek za okuse, za najboljše kombinacije, pa sem postal zahtevnejši. Na začetku sem objavil recept za vsako jed, ki sem jo skuhal, zdaj se mi zdi dovolj dober za objavo le vsak tretji ali četrti.

Že od začetka sem vedel, da želim kuhati in pisati recepte za točno takšne ljudi, kot sem sam. Torej zaposlene ljudi, ki nimajo veliko časa in ki zato potrebujejo preproste recepte, ki jih je mogoče hitro pripraviti, ki ne zahtevajo dragih sestavin in dragih pripomočkov.

Ste popoln improvizator ali iščete navdih v receptih drugih?

Simon: Predvsem ničesar ne načrtujem, ampak se odločam vsak dan posebej. Če se mi zazdi, da bi jedel zrezek, poiščem čim več receptov za zrezke in jih prilagodim po svoje. Če se jed res posreči in je res dobra, potem recept tudi objavim.

Do zdaj sem se preizkusil v že praktično vseh kategorijah, od solat in smoothijev do sladic. Trenutno me recimo držijo juhe, ki so prav tako precejšen izziv. Slovenija je dežela goveje in gobove juhe, ti sta alfa in omega, potem pa se počasi že izgubimo.

Tudi v presni prehrani nas je večina slišala le za presne torte. Verjetno se lahko tudi presno prehranjujemo veliko bolj raznoliko?

Sašo: Vsekakor, moji recepti obsegajo recimo solate in glavne jedi, res pa je, da sem se tudi sam posvetil predvsem sladicam. Razlog je predvsem ta, da so sestavine zanje najbolj dostopne.

Na prvi pogled imata precej različen pogled na kuhinjo – Sašo pripravlja izključno presne jedi, Simon se teh ne loteva. Kaj je vajina skupna točka?

Simon: Predvsem je cilj naju obeh, da najine recepte ljudje dejansko preizkusijo. Nočeva le lepih fotografij, ampak resnično uporabne recepte. In to sva dosegla, na družbenih omrežjih dobivava ogromno odzivov, ljudje objavljajo fotografije jedi, ki so jih skuhali po najinih receptih, pošiljajo predloge, tudi kakšna kritika se najde.

Pozna se, da sva oba vedno "online", vsak, ki ima kakšno vprašanje, lahko takoj stopi v stik z nama. Ta pristni stik ljudje opazijo in cenijo.

Značilnost slovenske blogerske scene je, da se ljudje skrivajo za svojimi blagovnimi znamkami. Ne povedo: "Jaz sem Janez, ki kuha," in zraven ne objavijo svojih fotografij, ampak si nadenejo neosebna imena. Kuhanje pa je intimna stvar, vedeti hočeš, kdo ti je skuhal neko jed. Ne nazadnje se vsi največji kuharji promovirajo s svojim imenom, vse najbolj znane kuharske oddaje nosijo ime kuharja.

Kakšne statistike obiska beležita na svojih straneh?

Simon: Odkar sem marca začel objavljati recepte, sem na svoji strani nabral že več kot milijon obiskov, na dan jo obišče nekaj tisoč ljudi. Na Facebooku imam samo na svoji strani mesečni doseg okoli četrt milijona, potem pa je tu še Sašova Presno.si ter Sladice dneva, kjer ne objavljava zgolj svojih receptov, ampak tudi recepte drugih avtorjev, za katere presodiva, da se skladajo z najino uredniško politiko. Najin skupen doseg na Facebooku je tako kar kakšnega pol milijona uporabnikov mesečno.

Sašo: Na moji spletni strani so številke podobne, okoli milijon obiskov na leto, doseg na Facebooku je okoli 200 tisoč mesečno, beležim pa konstantno rast.

Kdo prednjači med obiskovalci, moški ali ženske?

Sašo: Na moji strani na Facebooku je na primer 95 odstotkov žensk. Tudi na delavnicah, ki jih prirejam enkrat mesečno, sta bila v enem letu le dva moška. Zdi se mi, da se obiskovalkam delavnic zdi kar fino, da pridejo tja in jim neki moški nekaj pripravi, da se posladkajo.

Simon: Ženske so se izkazale kot bolj hvaležno občinstvo. Rade kuhajo, recepti so jim všeč, predvsem pa so tolerantne. Na napake opozorijo prijazno, predlagajo izboljšave, njihova komunikacija je zelo pozitivna.

Sicer pa mislim, da v resnici kuha veliko moških, le da midva to poveva javno.

Veliko se posvečata povezovanju, podpori in spodbujanju eden drugega.

Sašo: Pogosto naju sprašujejo, ali sva si konkurenca, v bistvu pa za to ni ne prostora ne razloga. Sploh pa ne v družini.

Simon: Konec koncev niti ne gre za naju, gre za ljudi, ki so jim najini recepti namenjeni. Ljudi, ki nimajo veliko časa, radi pa bi se bolje prehranjevali.

Sašo: Bistveno je, da sploh začnejo kuhati. Zato najini recepti niso zapleteni, ponujava preproste in hitre rešitve, da se ljudem ni treba prehranjevati samo po menzah.

Kateri so nujni pripomočki v vajini kuhinji oziroma za vajine recepte?

Sašo: Vsekakor blender ali pa multipraktik, ki je še bolj uporaben. Pri presni prehrani so lahko kuhinjski pripomočki precej posebni, obstaja veliko specializirane opreme, ki pa se ji v receptih izogibam, ker hočem, da so dostopni in uporabni za vsakogar.

Enako je s sestavinami, pri presni prehrani je veliko dragih, eksotičnih in težko dostopnih možnosti, a teh v receptih ne uporabljam.

Simon: Pri meni pa so osnove štedilnik, ponev in nož.

Kateri recept se je do zdaj izkazal za najbolj priljubljenega?

Simon: Ravno te dni sem preverjal letošnje statistike in dobil kar presenetljive podatke: najbolj klikan med mojimi recepti je carski praženec.

Izkazalo se je, da tudi preproste jedi za marsikoga v resnici niso preproste. Ko se pogovarjam z ljudmi, so pogosto v zagati ravno glede osnov, recimo kako narediti poširano jajce ali pa celo preprosta umešana jajca. Tudi pri teh jedeh moraš poznati nekaj trikov, da ti res dobro uspejo. Zato pa se trudim, da so moji recepti čim bolj preprosti. Vsi smo pod vtisom kuharskih knjig in televizijskih oddaj, kjer pripravljajo čudovite jedi, ki pa jih je velikokrat težko pripraviti.

Sašo: Eden od mojih izumov, na katerega sem res ponosen, je presna čoko-orehova potica. Presne potice prej nisem zasledil še nikjer, na mojo pa so odzivi res pozitivni. Tudi sicer se trudim tradicionalne slovenske jedi prirediti v presne različice.

Sašo, pred kratkim ste izdali knjigo s svojimi presnimi recepti. Sledi še kakšna, morda skupna?

Sašo: S Simonom imava to srečo, da sama obvladava bolj ali manj vse, kar potrebujeva. Jaz sem oblikovalec, Simon odlično poskrbi za PR in marketing, tako da sva skupaj resnično učinkovita ekipa.

Knjiga Seksi presne sladice je šla v prodajo v začetku decembra, za prihodnje leto pa načrtujeva še dve novi. V eni bom zbral presne recepte za zajtrk, v drugi pa bodo tako moji kot Simonovi recepti. Osnova bodo hitri in preprosti recepti, začinjeni z "jin-jang" nasprotjem, ki ga predstavljata najina različna koncepta kuhinje.

Ne delam si utvar, da so vsi ljudje presnojedci. Marsikdo te jedi rad poskusi, pa to še ne pomeni, da je presnojedec, vegan ali vegetarijanec. To tudi ni pomembno. Skupaj s Simonom pa vsak s svojimi recepti pokrijeva praktično vse.

Simon: Ljudje se vse bolj zavedamo, da je pomembno vedeti, kaj jemo. Na to smo vse bolj občutljivi, kar je zaradi zdravja tudi edino prav. Tukaj pridejo prav presne sladice. Vsi pa se radi tudi pregrešimo – in takrat nastopim jaz.

Zakaj Seksi presne sladice?

Sašo: S tem sem hotel zajeti celotno izkušnjo hrane. Najprej jed pogledaš in te pritegne že z videzom. Naslednji korak je, ko vzameš žlico in občutiš teksturo hrane. Sledita aroma in okus, vse skupaj pa se združi v izkušnjo, ki jo najlažje opišem kot seksi.

Drug razlog pa je ta, da so presne sladice zdrave. In zdravje je seksi.