Restavracija Kaiser: spektakel s tatarskim biftekom

Lokal je še vedno urejen kot najboljši v tujini, še vedno so stoli oblazinjeni z žametom in še vedno so na klopeh in zofah mehke blazine umirjenih barv. Oprema je moderna, mestoma razkošna in podobno velja tudi za vinsko karto.

Ta je za naše kraje že kar prestižna, verjetno bi jo lahko postavili med najboljših deset v Sloveniji. Ker smo hoteli piti čim bolj lokalno, smo ob predjedeh poskusili simpatičen chardonnay bližnjega soseda Kregarja, pri konkretnejših jedeh pa rdečo zvrst modre frankinje in zweigelta iz kleti Marof.

Treba je reči, da vina v Kaiserju niso poceni, zato je pametno pogledati, kaj nudijo na kozarec: beli cuvee Sava iz bistriške kleti, rumeni muškat P&F, sivi pinot Tilia, polsuhi sauvignon Pra-vino, Kregarjev rosé, koprski refošk in cabernet sauvignon Dušana Kristančiča.

Vina, ki jih ponujajo na kozarec, so dokaj poceni, imajo pa tudi marsikaj, kar ni tako poceni, recimo šampanjce Salon 1999 za 500 evrov, Krug za 279 ali Dom Perignon za 274 evrov. Opus One dobite za 610, Château Latour za 1435, Château d'Yquem pa 275 evrov in, jasno, imajo še marsikaj podobno zasoljenega. Med našimi, nekoliko bolj dosegljivimi, so medtem še Verus, Sanctum, Protner, Dveri Pax, Frešer, Valdhuber, Keltis, Saksida, Sutor, Batič, Movia, Ščurek, Blažič, Marjan Simčič, Mlečnik in najboljši zamejci.

Toliko o vinu, ki kljub dobri izbiri ni prvi spektakel lokala. To je seveda priprava tatarskega bifteka pred gostovo mizo. Jed za dve osebi, ki stane 27 evrov, ponuja kakšnega četrt kilograma čistega mesa in spretnost natakarja, ki se je obrti izučil v nekem hotelu pred 15 leti. Skrivnost? Meso je treba čim bolj potrpežljivo mešati, da postane mazljivo, da ga kar se da preprosto namažemo na kruh (s pripadajočim maslom).

Mojster je najprej pomešal rumenjak, ostro papriko, poper, sol in gorčico, iz česar ob natančnem mešanju nastane zmes, v katero pade 250 gramov mesa. In potem je spet mešal. In začel dodajati po vrsti inčune, kisle kumarice, kapre, feferone in čebulo. In spet mešal. Na koncu sta kanila še tabasko in dve kapljici konjaka.

Zakaj postopek opravljajo pri mizi? Zato, da razvajeni gost pove, ali je premalo ali dovolj začinjeno. Ko jed pristane na mizi, zraven spadajo še kisle kumarice, gobice, feferoni in (velike mesnate) olive. In seveda maslo ob toastu. Božansko.

Pri Kaiserju imajo zaradi gostov iz Rusije kopico dragih jedi. Saj veste, kako jedo Rusi. Malo tega, malo onega, najraje juho, meso, palačinke, vino in vodko, vse naenkrat. Mi smo seveda drugačni. Po bifteku smo si naročili meni za 31 evrov, ki vsebuje štiri jedi, in bili na koncu zelo zadovoljni.

Pravo govejo juho iz vrča natočijo v krožnik na podlago rezancev in korenja. Na prepeličje jajce in narezane črne tartufe pa nalijejo juho iz krompirja in gomolja zelene. Okusni tekočini, morda malce drugačni od pričakovanj, pri goveji ni bilo opaziti peteršilja, krompirjeva je bila gosta in nasitna.

Sledili so njoki z drobnjakom in panceto ter rižota s piščancem in zelenjavo. Ne prevelike porcije in zmerno navdušenje jedcev. Predvsem njoki so bili na prvi pogled povsem klasični, hkrati pa izredno okusni in nekaj posebnega.

Kot glavno jed so nam prinesli račje prsi s pomarančno omako in njoki, na drugi strani pa se je znašel telečji hrbet na žaru s pripadajočo z zelenjavo in kruhovim narastkom na omaki zelene. Čeprav bi lahko jedi pripravili z manj različnih sestavin, so kombinacije zdržale, jedi niso bile pretežke.

Sladice, ki so naletele na že precej utrujene jedce: cimetov creme brulee z jabolčno peno se je izkazal za nekoliko lažjega kot jabolčna lazanja. Ta je bila kakopak nekoliko predrugačen jabolčni zavitek, ki so ga podložili z jabolčno omako in mu dodali jagodni sladoled.

Kot rečeno, pri Kaiserju se ne bojijo razkošja (podobno kot v Kempinskem ali v Maximu), so pa cene vseeno veliko dostopnejše. Podobno je z žganimi pijačami, ki jih je mogoče videti v posebni karti. Najdražje žganice so tudi prek sto evrov za kozarček, je pa že za nekaj evrov mogoče dobiti povsem solidno grappo ali konjak.

Povzetek

Odkar so v Rogaški Slatini zaprli ultra drag hotel Aleksander, v katerem je bila tudi izjemna restavracija, je ponudba boljše hrane v tem letovišču na plečih Kaiserja. Za zdaj jim gre dobro od rok, je pa seveda vse odvisno od Rusov. Dokler bodo prihajali v Rogaško, bo na voljo tudi tatarski biftek in najboljše vino.

Vinska karta je preprosto dobra kombinacija zelo lokalnih, lokalnih, slovenskih in tujih vin. Če imate denar, je tudi kar nekaj možnosti za najboljše šampanjce, bordojce in italijane.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.