"Pravi Brazilec mora vsaj malo obvladati nogomet in ples. In jesti meso."

Edmilson Santana Rodrigues oziroma Edi prihaja iz mesta Corumba v brazilski zvezni državi Mato Grosso do Sul oziroma v regiji Pantanal. "Narava je tam precej podobna Sloveniji, morda celo Gorenjski, zelo je zeleno, je pa veliko bolj vroče, temperature so od 35 stopinj Celzija navzgor," opiše svojo domovino. V rodnem mestu je delal kot radijski spiker, zdaj je vodja brazilske restavracije v Ljubljani.

V Slovenijo ga je pred sedmimi leti - kot še mnoge - prignala ljubezen. Ta je medtem minila, a Edi je ostal v Sloveniji. Predvsem zaradi svojih dveh otrok, pa tudi zato, ker je medtem to deželo vzljubil. A to ne pomeni, da o Braziliji ne govori z iskrivim južnoameriškim žarom. Ravno nasprotno.

Slovar izrazov, ki jih morate v Braziliji nujno poznati:

Rekli ste, da se vam je slovenščina sprva zdela povsem nemogoč jezik, a vendar jo zdaj govorite zelo dobro. Kako ste se je naučili?

V službi. Sem človek, ki ne more biti pri miru, ne zdržim brez dela, zato sem takoj po prihodu v Slovenijo začel delati. Dobil sem službo v Sodexu, v njihovi kuhinji. Kot vsak tujec, ki ne zna jezika, sem začel kot pomivalec. To sem delal tri mesece, sem pa vsak prosti trenutek med službo izkoristil, da sem šel pomagat kuharjem, ker me je zanimalo njihovo delo.

Potem me je vodja poklical k sebi in rekel, glej, te bomo premestili v kuhinjo. In tako sem postal pomočnik glavne kuharice. Omogočili so mi izobraževanje, opravil sem vse potrebne tečaje, za varno ravnanje z živili in podobno, naučili so me različnih kuharskih tehnik. Kar zadeva gostinstvo, sem se tam naučil ogromno.

Ob vsem tem pa ste se naučili tudi slovenščine?

Pravzaprav sem najprej govoril bosansko (smeh, op. a.). Ljudje so me ves čas spraševali, ali sem iz Bosne, meni pa ni bilo jasno, zakaj. Skoraj vsi moji sodelavci v kuhinji so bili namreč iz Bosne in govorice sem se naučil od njih.

Zdaj pa imate na trenutke celo gorenjski naglas …

Da, zdaj živim na Gorenjskem. Ko malce spijem, se mi to še bolj pozna, potem kar naenkrat govorim "ejga" in "kva, kva".

"Prvo zimo, ki sem jo preživel tukaj, sem vsak dan po prihodu v službo potreboval vsaj dvajset minut, da sem se preoblekel. Nosil sem po dvoje hlač in pod njimi še 'dolge gate', pa tri pare toplih nogavic." Foto: Matej Leskovšek

Kaj vam je pri učenju slovenščine povzročalo največ preglavic?

Nekatere besede, ki so se mi zdele povsem podobne. Recimo upokojen in pokojen, pa dopust in popust.

Spomnim se tudi, kako sem prišel v trgovino in iskal koruzo za kokice, prodajalec pa me je razumel, da iščem Cockto, in me poslal k polici s pijačami. Spet drugič sem na bencinski črpalki iskal žarnice, a nisem vedel, kako sem jim reče. Znal sem že reči "ugasni luči", zato se mi je zdelo logično vprašati, ali imajo luči. Prodajalka mi je rekla: da, saj vidite, da gorijo.

Katere so bile največje ovire, na katere ste naleteli ob prihodu v Slovenijo?

Prva je bil jezik, druga pa temperature, mraz. Prvo zimo, ki sem jo preživel tukaj, sem vsak dan po prihodu v službo potreboval vsaj dvajset minut, da se se preoblekel. Nosil sem po dvoje hlač in pod njimi še "dolge gate", pa tri pare toplih nogavic.

Zdaj je drugače, zdaj se mi čudijo, ker sem tudi pri desetih stopinjah Celzija le v srajci. Še sneg me ne moti več. Ko sem ga videl prvič, se mi je zdel povsem neverjeten. Tukaj sem ga prvič videl v živo.

"Brazilci smo predvsem bolj sproščeni kot Slovenci, ne skrbi nas, kaj bo čez dve uri, kaj bo jutri. V družbi ne rečemo, joj, jutri imam službo, moram domov, ampak je vedno čas za še eno rundo." Foto: Matej Leskovšek

Seveda me je v Sloveniji marsikaj tudi navdušilo. Čistoča in urejenost te države sta lahko zgled za Brazilijo. Moram reči, da sem tudi sam po tej strani že zelo "slovenski", čez cesto grem le tam, kjer je zebra, papirčka nikoli ne odvržem na tla, ker bi imel kar slabo vest.

Je v Sloveniji veliko Brazilcev?

Kar precej, z mnogimi se tudi družim, prirejamo zabave, piknike … Pogosto naredimo fogo de çhão, to bi približno prevedli kot ogenj na tleh. Ob šestih zjutraj prižgemo ogenj, ko dogori, žerjavico razprostremo v krog in na sredini pečemo goveja rebra, cel kos. To se nato peče kakšnih šest, sedem ur. Medtem seveda plešemo, pijemo, igramo karte … Glavno je, da se nekaj dogaja.

Po čem se Brazilci in Slovenci najbolj razlikujemo?

Ena prvih stvari, ki sem jih opazil, je bil način nazdravljanja. Brazilci, medtem ko dvigamo kozarce, že gledamo naokoli, kaj se dogaja drugod. In to sem sprva počel tudi tukaj, pa so me takoj opozorili, da se moramo med nazdravljanjem gledati v oči.

Kaj je cachaça?

Sicer pa smo Brazilci predvsem bolj sproščeni, ne skrbi nas, kaj bo čez dve uri, kaj bo jutri. V družbi ne rečemo, joj, jutri imam službo, moram domov, ampak je vedno čas za še eno rundo. Prav tako je prav vsak trenutek dobra priložnost za to, da se prižge žar. Če umre sosed, ga je treba prižgati, ker njegova družina tisti dan zagotovo ne bo kuhala in jo bomo povabili na kosilo. Če ima nekdo rojstni dan, ga je seveda treba prižgati, da proslavimo. Pravzaprav je treba žar prižgati vsak konec tedna.

No, žar radi prižigajo tudi Slovenci …

Že, že, se pa tukaj pečejo predvsem čevapčiči, pleskavice in morda še kakšna zelenjava. Pri nas pa, če ne nameravaš speči prav vsega od klobas, rebrc, perutničk in svinjine do govedine, je bolje, da sploh ne delaš. Nikoli ne razmišljamo o tem, koliko ljudi bo in koliko mesa potrebujemo na osebo, raje naročimo kar celo kravo. Tako je bilo na primer za mojo poroko v Braziliji. Tam sem delal kot radijski voditelj in moji kolegi so kar po radiu razglašali, da se bom poročil, ter vabili ljudi, naj pridejo. Prišla je cela množica.

"Ta pas je z mano že 15 let, tudi klobuk vedno nosim, imam jih vsaj pet. Takšen slog oblačenja, torej klobuk, škornji, oprijete kavbojke in srajca, v mojem mestu velja za elegantnega, urejenega, z njim pa tudi pokažemo, od kod prihajamo." Foto: Matej Leskovšek Ko že govorimo o kravah – se razlikujemo tudi po tem, kako režemo kose govedine?

Da, zagotovo. V Braziliji se kravo razkosa tako, da mišice ostanejo cele. Največja razlika je v tem, da v Sloveniji mesarji govedino zelo očistijo, da na kosih ni več nobenega loja, nobene maščobe. Opazil sem, da Slovenci ne marajo maščobe na govedini, medtem ko za svinjino pravijo, da mora biti vsaj malo mastna.

Pri nas je ravno obratno. Svinjina ne sme imeti preveč maščobe, ker je ta premočna. Po drugi strani na govedini pustimo vso maščobo. Zakaj? Ko ta kos govedine pečemo, ko se počasi vrti nad ognjem, se maščoba topi in "zaliva" meso, mu daje okus.

Je na brazilski mizi res obvezno meso?

Vsekakor. Obrok brez mesa pomeni prepir doma. V Sloveniji sem za kosilo že dobil na primer kakšne špagete s smetanovo omako. To res ne gre.

Prav tako Brazilci ne znamo kuhati za eno, dve ali tri osebe, vedno skuhamo ogromne količine.

Ampak mi jemo počasi, obrok lahko traja ves dan. Spečemo eno "rundo", narežemo in prigriznemo, ob tem pijemo, plešemo in se zabavamo. Potem spečemo naslednjo "rundo" mesa. Na slovenskem pikniku pa se sede za mizo, ko je meso pečeno, vsi se napokajo, nato pa se samo še pije. In čez nekaj ur, ko se je že veliko spilo, morda še pleše (smeh, op. a).

Omenili ste žar oziroma meso z žara. Katera hrana je še tipično brazilska?

Povsod po Braziliji poznajo jed, ki se imenuje feijoada. V njej so brazilski črn fižol, svinjina in govedina, dimljena rebra, pa klobasa, podobna kranjski, v tisti pravi morajo biti prašičje noge, ušesa in rep. To je namreč jed, ki izvira iz suženjskih časov. Takrat so sužnji dobili le odpadke, torej dele prašiča, ki so jih gospodarji zavrgli. S tem so se morali znajti. Fižola je bilo vedno veliko. Vse to so vrgli v lonec in skuhali.

Lahko je glavna jed, lahko je priloga – v Riu je na primer meso z žara in feijoada tradicionalen nedeljski obrok.

Ne caipirinha, glavna pijača v Braziliji je pivo. "V Sloveniji sem že kdaj slišal koga reči, da je prevroče, da bi pil pivo. To se v Braziliji ne more zgoditi." Foto: Matej Leskovšek

Kot prilogo pogosto jemo tudi riž, zelo znana pa je tudi farofa, jed iz korenine manioka, ki je podobna krompirju. To se nastrga in prepraži in tako nastane farofa. Sicer pa manioko pripravljamo kot krompir, lahko se skuha, ocvre ali naredi pire.

Te jedi pozna vsak Brazilec, potem pa ima seveda vsaka regija svoje posebnosti. V mojih krajih tako jejo aligatorjevo meso in enolončnico iz piranh. Predvsem ta druga je zanimiva, še posebej za moške – velja namreč za naravno viagro.

Potem bi jo pa morali streči tukaj, v Ljubljani.

To tudi načrtujem. Aligatorjevo meso smo že imeli in je bilo med ljudmi zelo dobro sprejeto, zdaj pa hočem dobiti še piranhe. Bomo pa morali biti pazljivi, ker bo v Sloveniji pravi baby boom (smeh, op. a.).

Kaj pa se v Braziliji pije?

Pivo. To je glavna pijača po vsej Braziliji. Seveda se pije tudi caipirinha, ki je prav tako tradicionalna pijača – koktajl, v katerem so cachaça (brazilsko žganje iz sladkornega trsa, op. a.), sladkor in limeta.

Videovodnik za pripravo caipirinhe:

A glavna pijača je zagotovo pivo. V Sloveniji sem že kdaj slišal koga reči, da je prevroče, da bi pil pivo. To se v Braziliji ne more zgoditi. Res pa je, da so naša piva nekoliko lažja in z manj alkohola kot slovenska.

Je nogomet v Braziliji res religija?

Brazilci vsekakor živimo z nogometom, to je tradicija. Od tu na primer pride večno rivalstvo z Argentinci – ne zato, ker jih ne bi marali kot ljudi, ampak zato, ker smo rivali v nogometu. Pri nogometu pač ni šale.

Poraz v finalu zadnjega svetovnega prvenstva je bil verjetno nacionalna tragedija.

Uf, da. Ne vem, ali bi se nam lahko zgodilo kaj hujšega.

Morda poraz v finalu južnoameriškega prvenstva proti Argentini?

No, to bi bilo še hujše, se pa v vsakem primeru pije in naslednji dan prižge žar.

Za kateri klub pa navijate v Sloveniji?

V Mariboru igra Brazilec Marcos Tavares, ki ga dobro poznam, po drugi strani pa živim bližje Ljubljani, tako da bi vendarle rekel, da sem bolj za Olimpijo. No, zdaj, med kvalifikacijami za evropsko ligo, pa seveda navijam tudi za Maribor.

Slovenke ali Brazilke? "Slovenke, vsekakor. Med desetimi Brazilkami so lepe štiri, med desetimi Slovenkami pa je lepih devet. Tista ena ni lepa, ker je preveč tečna." Foto: Matej Leskovšek

So tudi olimpijske igre za Brazilce tako velik dogodek, kot je bilo svetovno prvenstvo v nogometu?

Vsekakor, ne nazadnje bodo nastopili tudi nogometaši. Sicer pa je v Braziliji zelo priljubljen šport tudi odbojka, tako dvoranska kot na mivki.

Pa vi – igrate nogomet?

Igram, a ljubiteljsko. Seveda tukaj v Sloveniji vsi pričakujejo, da bom kot Brazilec odličen nogometaš. Se pa strinjam, da mora vsak Brazilec vsaj malo obvladati nogomet. In ples, Brazilci plešemo že od mladih nog. Vrsta glasbe sploh ni pomembna, sam sem se v Sloveniji naučil plesati tako polko in valček kot kolo.

Vprašanje, brez katerega ne gre: Slovenke ali Brazilke?

Slovenke, vsekakor. Med desetimi Brazilkami so lepe štiri, med desetimi Slovenkami pa je lepih devet. Tista ena ni lepa, ker je preveč tečna (smeh, op. a.).