Četrtek, 6. 6. 2019, 4.05
5 let, 5 mesecev
Hiša Pod Gradom: brezpogojni napad na turiste
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,04
V Ljubljani je vse po starem. Poletje privablja turiste in gostinci so na njih pripravljeni veliko bolj kot na domačine. Tako je tudi v Hiši Pod Gradom.
Mojstri ocen na TripAdvisorju, specializirani za mednarodne turistične skupine, se po pravilu veliko slabše znajdejo na domačem terenu. Ja, bela Ljubljana s svojo vse bolj turistično kulinarično ponudbo se zdi kot mesto, ki si je zadalo nalogo, da domače goste odžene iz mesta vsaj do septembra, če ne kar do oktobra.
Hiša Pod Gradom
Streliška ulica 10, 1000 Ljubljana
Telefon: 031 484 369
Je tudi Hiša Pod Gradom del takšnega načrta? Bomo videli, smo si rekli, in v gostilni na Streliški naivno prosili za mizo. Zasedeno. Imamo skupino, lahko pa ste na mizi ob točilnem pultu, so nam razložili, potem pa se z nami niso preveč ukvarjali. Napovedala se je namreč velika skupina iz tujine.
A se nismo dali odgnati, čeprav se je miza nerodno gugala in čeprav je bil na mizi namesto prta le trak nekega blaga. Kaj hitro smo ugotovili, da ime "hiša", ki v drugih delih Slovenije navadno pomeni elegantno, celo prestižno gostilno (Franko, Denk, Raduha, Fink ...), pod Ljubljanskim gradom nima takšne teže. Tam v začetku dneva ponujajo zajtrke, nato pa slovensko in mediteransko kuhinjo. Vse in še več, le pravoverno balkansko kuhinjo in pice so prečrtali.
Pri hladnih in toplih predjedeh, glavnih jedeh in pri sladicah imajo tako širok izbor hrane, da skoraj zagotovo lahko izpolnijo vsako željo. Poseben del jedilnega lista je rezerviran za slovenske jedi, kamor na hitro vtaknejo golaž, kranjsko klobaso, pečenico, postrvi, divjačino in seveda tudi slovensko ploščo za dve osebi, na katero naložijo mnogo omenjenega mesa in še postrv s prilogami za, reci in piši, 50 evrov.
Tudi v vinskem delu prisegajo na slovensko, na domače, kar na žalost pomeni, da gostom ponujajo srednji razred štajerskih in primorskih vin za razmeroma velike denarje. Dokaz? Deciliter cvička stane dva, Marofovega sauvignona Breg pa pet evrov. Steklenica terana stane 25, Ščurkova rdeča Stara brajda pa 45 evrov. Vzemi ali pusti, si mislijo, in mi smo vzeli. V začetku smo pili Marofa, ob koncu pa rdečo Četrtičevo Epoco. Je pa treba priznati, da je večino vin mogoče naročiti na kozarec, kar olajša pitje razmeroma drage vinske kapljice.
Za hladno predjed predlagajo vse, kar je trenutno mogoče dobiti v gostilnah po Sloveniji. Izjema je tris brusket, v katerem za sedem evrov ponudijo dva popečena kruhka s paradižnikom, olivnim oljem in česnom, dva s hišno česnovo omako in dva s pršutom in parmezanom. V Italiji vam takšen krožnik častijo, če naročite kozarec vina.
A se nismo hoteli zapletati in smo raje naročili tris predjedi, ki naj bi zadoščal za dve osebi. Za slabih 15 evrov smo dobili nekaj rezin pršuta, kepico povprečne račje paštete s tartufato, nekaj skorjasto trdega sira, štiri mini koščke mocarele, pest češnjevca in oliv ter kopico rukole za volumen. Nepotrebnega okrasja je veliko, o kakovosti posameznih sestavin pa milo rečeno: nič posebnega.
"Tris predjedi"
Dnevna juha je bila paradižnikova, vroča in povsem solidna, za toplo predjed pa smo si privoščili ocvrte kozice v krompirjevem gnezdu, ki jim priložijo omako iz medu, limone, čilija in česna. Manjšo porcijo bi si težko predstavljali, še bolj je (ponovno) povprečna jed nase opozorila s ceno (7,5 evra). Za ta denar bi morali ponuditi veliko več in bolje.
Ocvrte kozice v krompirjevih rezancih
A največja napaka popoldneva, ki se je prevešal v večer, je bil golaž v kruhovi skodelici. Tipična slovenska jed, pravijo v Hiši Pod Gradom, s čimer se verjetno ne bi povsem strinjali madžarski pastirji, ki so ga prvi začeli pripravljati v srednjem veku. Je pa res, da golaž marsikje po Evropi štejejo med posvojene jedi, a ga praviloma ne pripravljajo na ta način.
Golaž v kruhovi skodelici
Golaž, v katerem ni bilo čutiti nobene začimbe, meso pa je bilo pretrdo, nas je stal nadaljnjih devet evrov in samo nejeverno smo lahko zmajali z glavami, ko smo dobili na mizo zrezek "Hiša Pod Gradom", nekakšno podpisno jed kuhinje.
Ne okolišimo, gre za Karađorđev zrezek, torej zvit in ocvrt svinjski zrezek, polnjen s šunko in kajmakom, ki jima v Hiši Pod Gradom primešajo še kisle kumarice. Vse lepo in prav, a ocvrta skorja je bila debela kakšnega pol centimetra in bi lahko nastopala kot samostojna jed.
Zrezek "Hiša pod Gradom"
Lahko pa priznamo, da je jed orjaška – dodajo še pečen krompirček in hišno česnovo omako – in s 16 evri med cenejšimi. Lahko bi se namreč končalo še bolj po svoje, recimo s ploščo "Hiša Pod Gradom" za 35 evrov, na kateri bi dobili svinjski kare, ovit v slanino s sirom, piščančji file v gorčični omaki, file orade, file lososa, krompir iz pečice in pečeno zelenjavo. A smo se držali nazaj in pri sladicah dobili povsem solidni jabolčno pito in skutno torto, obe pospremljeni s kepico vanilijevega sladoleda.
Skutna torta
Povzetek
Tipičen ljubljanski obrat, ki ga turisti zanimajo bolj kot domači živelj. Ponujajo vse, kar bi si gost iz tujine lahko zaželel, mnogo vrst mesa in še več tako imenovanih slovenskih jedi. Cene? Za štiri jedi brez pijače pripravite med 40 in 50 evrov.
Vinska karta je povprečna, ob nekaterih povsem solidnih vinarjih (Marof, Ščurek, Tilia, Batič ...) seveda ne pozabijo na cviček. Cene so malce nad ljubljanskim povprečjem.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
