Willy Moon: od rock'n'rolla, bluesa pa do surfa, hip hopa in groze

Se še spomnite "poštirkanega" mladeniča, ki je lani junija občinstvo v Križankah na festivalu UF! popeljal v svet starega predrznega rock'n'rolla, ki mu s svojimi glasbenimi veščinami dodaja pridih elektronske sodobnosti? Sam pravi, da ustvarja glasbo v slogu Boja Diddleyja, ki ga je zremiksal hiphoper Swizz Beatz – triindvajsetletni Willy Moon, ki je pri osemnajstih iz dežele kivijev odletel in se nastanil v Londonu, je pred kratkim izdal svoj prvenec Here's Willy Moon. Na njem je, tako kot je zanj značilno, združil podivjanost zgodnjega rock'n'rolla in sodobne hip hop ritme, bero svojih skladb pa začinil tudi z nekaj priredbami – recimo skladbo I'm Shakin' Little Willieja Johna, isto skladbo, ki jo je na svojem soloprvencu lani priredil Jack White. A mladega Moona z ameriškim vsestranskim glasbenikom ne druži le to – pri Whitovi založbi Third Man je izdal svoj singel Railroad Track, ko se je White na koncertnem popotovanju mudil na Otoku, pa je mladenič zanj tudi ogreval občinstvo.

Mladenič je pred kratkim izdal svoj debitantski dolgometražni album, naslovljen Here's Willy Moon. Kaj ga je pri posamezni skladbi navdihovalo, kaj je želel povedati, kaj ustvariti in kaj mu katera od njih pomeni, lahko preberete spodaj, pod besedilom pa najdete povezavo do intervjuja, v katerem se je lani predstavil za Planet Siol.net.

Get Up (What You Need) Album sem želel začeti s to skladbo, ker govori o samookrepitvi. Govori o trenutku, ko se nahajaš na razpotju in zunaj sebe iščeš nekaj, kar bi ti pomagalo, a ugotoviš, da si moraš pomagati sam. Pesem sem v demoobliki hranil kar nekaj časa, ko pa je proti koncu snemanja plošče prišlo tudi do nje, mi je (producent) Steve Mackey predlagal, da dodam nekaj godal. Iz tega sem izhajal, spremenil melodijo in jo spremenil v nekaj drugega. Ker sem v tistem času poslušal glasbo s Srednjega vzhoda, je na koncu skladbe mogoče začutiti tudi to.

Railroad Track Zgodba te skladbe se je začela z idejo, da sem želel združiti gospel in filmsko glasbo špageti vesternov. Zdelo se mi je, da imata nekaj skupnega, meni pa je bil to izziv. Iskal sem zborovski sample in našel sample zbora ARC, ki ga je (v skladbi Jesus Walks) uporabil Kanye. Zazdelo se mi je, da bi ga bilo zabavno spremeniti in ga na nekakšen razgaljen način umestiti v popolnoma drugačen kontekst. Ponavljanje tega sampla se zdi katarzično, pesmi je dodalo nekaj, kar se mi zdi smiselno. Železniške tračnice (Railroad Track) niso nekaj, kar bi danes ljudem kaj pomenilo – celotna mitologija železnic sega v prvo polovico 20. stoletja. Želel sem ustvariti občutek, da se bo nekaj zgodilo, ponavljajoči sample te nekam popelje – kot kolesa vlaka, ki se pelje po tirih.

Yeah Yeah Ta skladba je moj najbolj eksperimentalen podvig, zato je kar zabavno, da jo ljudje po Applovi (bila je del oglasa za iPod) kampanji najbolj poznajo. Nekaj sem želel sestaviti samo iz samplov in petja – ta proces mi je bil zelo zanimiv. Za iskanje elementov, ki gredo skupaj, sem porabil veliko časa – veliko ljudi se ne zaveda, da to ni preprosto. Veliko lažje bi bilo vse skupaj posneti z inštrumenti.

Gre za najbolj "naredi sam" skladbo, zato se mi zdi čudovito, da so jo slišali ljudje z vsega sveta. Zaradi nje verjamem, da lahko neko stvar narediš popolnoma sam, jo ponudiš svetu in zato ne potrebuješ ljudi, ki stojijo za tabo.

What I Want To je verjetno najbolj osnovni predstavnik rock'n'rolla na albumu. Je skladba, ki je najbližje resnici in najbolj oddaljena od abstrakcije. Kot demo je obstajala zelo dolgo časa, a se z njo ni nič zgodilo. Nato sem jo oluščil in dodal mogočen, umazan sintetizatorski bas in surove bobne. Ker sem ugotovil, da lahko pojem zelo visoko, je v skladbi tudi veliko mojega petja – zdi se mi, da to doda nek nezemeljski pridih.

Fire Zgodba te skladbe se je začela, ko sem na kitaro igral pesem Fever, delo glasbenika Little Willieja Johna, ki je postala tudi velik hit Peggy Lee. Besedilo govori o vdajanju spontanim vzgibom ali obsesijam. Eksplozija refrena je kot trenutek manije – kar naenkrat vse ponori. Spomnim se, da sem igralcem rogov dejal, če zmorejo, da bi se vse skupaj slišalo kot Coltrane, ki bo ravnokar omedlel in umrl. Pesmi so tako dodali občutek teatralnosti.

I Wanna Be Your Man I Wanna Be Your Man je moj razlog za obstoj. Predstavlja moje začetke, zato ima v mojem srcu prav posebno mesto. Napisal sem jo leta 2008, ko sem živel v Berlinu in na YouTubu gledal videe Buddyja Hollyja. Edino pravo glasbilo v tej glasbi je kitara, preostalo pa sem sestavil iz samplov. Gre za precej preprosto rock'n'roll skladbo iz petdesetih. Besedilo je sestavljeno iz jezika tistega časa. Našel sem slovar starih izrazov iz Harlema 30. in 40. let. Način, na katerega so se pogovarjali, je izjemno vizualen in vznemirljiv.

Working For The Company Osnoval sem jo s pomočjo brundanja in ustvarjanja majhnih zvokov. Svojo punco sem spravljal ob pamet s hojo po hiši in petjem rogovskih linij. Predstavljal sem si ljudi, ki delajo v rudniku premoga ali tovarni – ampak to na malce nenavaden, absurden način. Je precej bizarna skladba.

I’m Shakin’ Izvira v letu 1960. Little Willie John ima enega najboljših bluesovskih vzklikajočih glasov, kar sem jih kadarkoli slišal. Je zelo surova in preprosta skladba. Ima pridih punka, uporaba jezika pa je nekaj popolnoma drugačnega, kot sem kadarkoli slišal. Prepevati sem jo začel že dolgo tega, zato je njena umestitev na album nekaj popolnoma naravnega.

She Loves Me Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem pri tej skladbi našel neko čudno mesto, kjer se kitara surf glasbe sreča z miami bassom (podzvrst hip hopa). To ni bil moj namen – hotel sem ustvariti nekaj, kar je precej poenostavljeno in grobo.

I Put A Spell On You To pesem sem na albumu želel zato, ker je Screamin’ Jay Hawkins eden najbolj bizarnih likov popularne glasbe. Zdelo se je, da mu je popolnoma vseeno, da je videti nor. Brezsramno je v nosu nosil kost, okoli lomastil v ogrinjalu, v rokah pa držal palico, na kateri je bila lobanja. Ta karnevalski pridih prežema tudi nekaj moje glasbe.

My Girl My Girl je pesem, ki predstavlja mojo naklonjenost do ljudi in skupin, kot so Ramones, Phil Spector in vsa ta neumna, velika in očitna pop glasba. Ima tudi pridih navijaštva, pridih najstništva.

Murder Ballad To je verjetno edina balada te vrste (murder ballad je podvrsta običajne balade), ki nima besed. Na začetku so obstajale, a sem ugotovil, da bolje deluje kot abstraktna pesem. Veliko časa sem preživel v iskanju glasbila, ki je v njej odgovoren za melodije, marxophona. Ta me spomni na Hitchcockove filme, kot je Vrtoglavica, na ta občutek groze. Tako kot me teremin takoj ponese v znanstveno fantastiko iz petdesetih, me marxophone vedno spomni na grozo.