Us3: zabava na zelo visoki ravni

Končno smo spet okusili nov vrhunski dogodek s tiste urbane multižanrske klubske scene, o kateri smo v prvi polovici devetdesetih zgolj prebirali in je naš kulturni prostor zaradi takšnih in drugačnih razlogov takrat samo oplazila. Ta lepljenka žanrov, ki navidez ne gredo skupaj, je vse do današnjih dni ostala temeljno gibalo tiste malo bolj eksotične svetovne urbane scene. Center urbane kulture, bolj znan kot Kino Šiška, pa po nastopu Guruja in Trickyja nadaljuje s predstavitvijo tistih najaktualnejših akterjev takratne scene, ki so danes zaradi razlogov, ki jih ne bomo ponavljali, žal, potisnjeni daleč stran od tistih medijsko obleganih glasbenih dogodkov. Pri "čudesih z eno samo veliko uspešnico" tipa Us3 pa je seveda vedno veliko vprašanje, ali se bo izvajalec odločil prinesti veliko nostalgije za nekimi preteklimi časi ali pa se bo predstavili kot še vedno aktualni igralec, ki ima kaj povedati in v glasbenem smislu kaj pokazati. Us3 so zagotovo ubrali to usmeritev, česar pa tako naše občinstvo kot tud mediji, ki so dogodek napovedovali, ni povsem dojelo. Us3 so vrhunska in enkratna koncertna skupina. Na žalost pa dvorana v Kino Šiška še zdaleč ni bila polna. Zato pa je bil toliko bolj zanimiv pogled na občinstvo, ki je bilo zelo raznoliko. Morda sta bili edini skupini točki obiskovalcev nekakšna urbana zavest in tista poznavalska strast, ki zna sprejeti tudi kaj eksotičnega in nepredvidljivega.

Us3 so se obiskovalcem, ki so dvorano napolnili na dve tretjini, oddolžili z izvrstnim koncertom. Njihov nastop je izzvenel v duhu najbolj pravovernega rap koncerta, hkrati pa tudi kot prvoligaški jazz dogodek in tudi kot plesna prireditev za kakšen zamaknjeni plesni klubski žur. Projekt se je predstavil v nekoliko okrnjeni zasedbi, v kateri ni bilo idejnega vodje Geoffa Wilkinsona, ki sicer skrbi za beate in produkcijo. Vse to pa ni niti najmanj motilo. Us3 so imeli beate posnete. Nastopili pa so z dvema raperjema, klaviaturistom, kontrabasistom, DJ-jem, trobentačem in saksofonistom.

Začeli so v zelo ostrem in pravovernem hip hop slogu in že po nekaj skladbah prešli na vroče latino beate, od njih v nalezljivo plesni in kar se da oster funk in tako naprej in nazaj. V njihovih skladbah je bilo moč zaslediti vse mogoče – od breakbeata, swinga, pravovernega jazza, hip hopa stare in nove šole, funka, inteligentnega popa, pa vse do nalezljive elektronike, downtempa, trip hopa, freestyla, ambienta in čiste improvizacije. Običajno se je večina zgoraj naštetih prvin v takšnem ali drugačnem zaporedju zvrstila v eni sami skladbi. In prav ta nepredvidljivost, ob kateri nikoli nisi vedel, kam bo zaneslo bend, je dajala koncertu še poseben čar in napetost.

Poleg tega je prav vsak član benda virtouz svojega instrumenta. Klaviaturist Mike Gorman je navdušil tako z nekaj spektakularnimi, hitroprstimi solističnimi izleti kot tudi z okusno uporabo elektronike. Saksofonist Ed Jones in trobentač Bryan Corbett sta s svojima instrumentoma "delala risanke", hkrati pa sta skrbela za tista topla in nadvse prijetna zvočna ozadja. Basist Chris Dodd se je ves čas držal električnega kontrabasa in imel še najmanj solističnih izletov, kar pa niti najmanj ne pomeni, da je bil kaj manj spektakularen od preostalih. Raperja Oveous Maximus in Akala sta pokazala širok spekter spretnosti nalaganja besed, od klasičnega rapanja pa vse tja do govorništva stare šole. Maximus je celo pokazal nekaj prvin break dancea in electric boogieja. Dvojec je demonstriral tudi nekaj dvoglasnih hitrobesednih vložkov in tudi pravih pevskih ekshibicij. Poglavje zase pa je bil DJ First Rate, ki je iz gramofonov izvabljal neverjetne zvoke in tudi presenetljivo kompleksne melodije. V solističnih točkah pa je pokazal tudi nekaj spektakularnih pristopov do svojih inštrumentov, ki so še najbolj spominjali na Jimija Hendrixa. First Rate je namreč scratchal tudi z brado, jezikom in celo z nogo. Za nameček pa je, podobno kot omenjeni kitarski mojster, dal za vrat kar gramofon in v takšnem položaju drgnil vinilko. Ročka je ostala nepoškodovana in igla tudi, kar ni mačji kašelj.

Skoraj dvourni nastop Us3 je kar prehitro minil. Občinstvo se je nanj odzvalo predvsem z glasnimi aplavzi in kriki navdušenja. Nekaj je bilo tudi divjega plesa in mahanja z rokami. Večino časa pa je občinstvo zelo zbrano poslušalo in na veliko uživalo. Ta zbranost, ki je še najbolj spominjala na jazz koncerte, je na začetku presenetila celo Maximusa, pozneje ni mogel prehvaliti občinstva.

Vsekakor je bil koncert Us3 vrhunski. Bend je pokazal, da je usmerjen v prihodnost. Tako je gigauspešnico Cantaloop (Flip Fantasia) v vrhunskem slogu odigral že v prvi polovici koncerta, tako da kdo ne bi pomislil, da hočejo z njo zavlačevati do konca, ker pred tem nimajo pokazati česa drugega.

Us3 so poslastica tako za raperje, ljubitelje klubske eksotike, zahtevnega popa kot tudi za obiskovalce "resnih" jazz dogodkov. To bolj za drugič, če se bo bend še kdaj vrnil. Včeraj pa ste vsekakor zamudili zares vrhunski glasbeni dogodek.