V okviru projekta Šolski multikultivator Društva za trajnostni razvoj Terra Vera (projekt delno financira Urad vlade RS za komuniciranje v sklopu prizadevanj za pomoč beguncem), ki je nosilec delavnic za osnovnošolce in srednješolce o kulturnem doprinosu beguncev in migrantov, je tako vprašanje begunstva pred dijaki drugega letnika kranjske strokovne gimnazije najprej osvetlila antropologinja, docentka z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete Alenka Bartulović. Mladim pa se je nato s svojo življenjsko zgodbo in glasbenim ustvarjanjem predstavil 23-letni iranski raper Iman Šahriari, ki je v Sloveniji prosilec za azil.

Raper Iman Šahriari je iz Irana moral zbežati pred preganjanjem zaradi svojih pesmi, kritičnih do politike, eno leto je bil tudi zaprt. V Sloveniji je dva meseca prosilec za azil. S svojo materjo in sestro je zaradi varnosti v stiku le posredno, prek prijateljev. Če razmišlja o prihodnosti, si želi v Anglijo, kjer so njegovi prijatelji, glasbeniki.

Zbudite se

 "Ljudje, zbudite se," v eni od svojih pesmi rapa iranski glasbenik Iman Šahriari, ki je moral iz svoje matične države zbežati pred preganjanjem zaradi glasbe, svojih pesmi, kritičnih do politike. Posnel je že sedem albumov, pod katere se je zaradi varnosti podpisal z drugim imenom.

A so ga izsledili, ko je prek spleta zaradi blokade v Iranu svoje pesmi poslal v Turčijo, da jih je lahko objavil na medmrežju. Pristal je v zaporu. "Eno leto sem bil zaprt sam v enem prostoru. Le enkrat na teden sem imel za eno uro izhod na zrak. Moja družina ni vedela, kje sem," je pred kranjskimi srednješolci svojo zgodbo pripovedoval mladi raper. Zaradi nadaljnjega preganjanja je moral Iran zapustiti.

Zdaj je že dva meseca v Ljubljani, kjer je v negotovem položaju, saj čaka na konec postopka za pridobitev azila. Z mamo in sestro ima zaradi varnosti stike le posredno. Prijateljem v tujini pošlje sporočilo, ki ga nato posredujejo njima, nato pa mu ti nazaj pošljejo njun odgovor. To je edini dovolj varen način za komuniciranje z njegovo družino, saj je ta še vedno pod policijskim nadzorstvom.

Rap kot oblika boja za mlade

Pa vendar, čeprav pravi, da mu je "rap uničil življenje", po drugi strani brez "rapa ne bi bil živ". Razume ga kot način boja, v njegovem primeru proti iranskim političnim okoliščinam. "V svojih pesmih govorim o umazani politiki in verski oblasti," pojasni. To čuti kot odgovornost do generacij iranske mladine, ki trenutno nimajo perspektive, doda.

Dajo ti vedeti, da si od drugod

Ko ga o njegovi prihodnosti vpraša eden od kranjskih dijakov, odgovori, da je nima. "Več mesecev sem že ločen od svoje družine. Tu ne poznam ljudi, jezika in sovražijo te. Ljudje te gledajo in ti dajo vedeti, da prihajaš iz drugega sveta."

Pripoveduje tudi o brezciljnosti dni, čeprav v glavi neprestano snuje novo glasbo. S Klemnom Klemnom se dogovarja tudi za morebitno sodelovanje. V prihodnje ga bo mogoče pri nas slišati tudi na nekaj koncertih, v petek že na Lentu. Na današnjem dogodku, ki poteka ob svetovnem dnevu beguncev v središču Ljubljane, pa ni želel sodelovati. "Ni vse, kot bi moralo biti, zato ne želim biti del tega."

Če že razmišlja o prihodnosti, pravi, da si želi v Anglijo. Tam so njegovi prijatelji, glasbeniki in njegov producent.

Iman Šahriari izpostavi, da mu oznaka begunec ni preveč všeč. Tako je tudi na delavnici v uvodu antropologinja Alenka Bartulović med drugim opozorila na problematičnost reduciranja posameznikov le na begunce. Tako pa je podčrtala, kako ta oznaka lahko postane njihova poglavitna etiketa, identiteta, vloga, ki jim jo pripisujejo drugi.

Kdo si, begunec?

Iman Šahriari  izpostavi, da mu oznaka begunec ni preveč všeč. Tako je tudi na delavnici v uvodu antropologinja Alenka Bartulović med drugim opozorila na problematičnost reduciranja posameznikov le na begunce. Tako pa je podčrtala, kako ta oznaka lahko postane njihova poglavitna etiketa, identiteta, vloga, ki jim jo pripisujejo drugi. Vse druge identitete posameznika pa so tako (lahko) odrinjene, izbrisane, pozabljene.

Ob tem je zgovoren citat Amire, begunke, takrat učenke iz časa balkanskih vojn v 90. letih, ki ga je navedla antropologinja: "Vedno, ko se pogovarjam z ljudmi, slišim besedo begunka. V šoli vedno slišim le besedo – begunka. Na to besedo sem se že toliko navadila, da sem pozabila, da imam svoje ime. V resnici nisem več prepričana, da to ni moje pravo ime, in prosim, ne kličite me tako … Prosim, ne kličite me begunka, ker to nisem po lastni izbiri, pregnali so me. Podajte mi roko in sprejmite me kot pregnanko in pokličite me po mojem imenu, da ga ne pozabim …"

"Tudi mi imamo svojo zgodbo"

Podobno je tudi Iman Šahriari, ko je dijake sam naslovil z vprašanjem, kakšne predstave imajo o beguncih, dejal: "Tudi mi smo ljudje. Vsak s svojo zgodbo."

In res, prav osebne zgodbe, osebni stik, izkušnja, vednost, ki jih prinašajo srečanja v živo, in izobraževanja pa so tisto, kar je pomembno za razumevanje in vživljanje v begunsko problematiko, so izpostavili tudi ravnateljica Zdenka Varl in dijaki, s katerimi smo po koncu delavnice govorili.

"V tem obdobju (v času odraščanja, op. a.) naj bi bili še vedno zelo odprti. Vsaj želim si tako. In sicer, da bi lahko oblikovali stališča, ki ne bi temeljila na stereotipih, temveč na utemeljitvah."

Za družinsko mizo

Ob srečevanju z aktualnim begunskim vprašanjem je ta tema vstopila tudi v domove in šolske prostore. "Želimo si, da bi dobili čim več informacij (o begunskem vprašanju, op. a.) iz različnih virov, da ne bi imeli ustaljenih prepričanj, ki zelo pogosto izhajajo iz družine ali pa lastnih izkušenj. Dijaki imajo glede tega zelo različna mišljenja, stališča. Včasih sem malo presenečena, ker se mi zdi, da ponavljajo nazore svojih staršev. A ta vprašanja zahtevajo veliko premisleka in srečevanje z življenjskimi zgodami. Zato nam je bilo najbolj dragoceno to, da bo prišel begunec sam. To je pomembno, saj ko vidiš obraz, slišiš ime, je to čisto nekaj drugega, kot ko poslušaš statistične podatke," pravi ravnateljica Zdenka Varl.

Ravno čas šolanja vse tja do konca študija je hkrati tudi eno od pomembnih obdobij za oblikovanje odnosa do drugega in sveta. "V tem obdobju naj bi bili še vedno zelo odprti. Vsaj želim si tako. In sicer, da bi lahko oblikovali stališča, ki ne bi temeljila na stereotipih, temveč na utemeljitvah. Kot smo lahko slišali, je begunstvo velikokrat lahko nalepka namesto imena. To te spremlja, pa ne le tebe, temveč tudi potomce. Dijaki niso sami po sebi tako strpni. Zato se je treba veliko pogovarjati."

Osebne zgodbe, osebni stik, izkušnja in vednost, ki jih prinašajo srečanja v živo, in izobraževanja pa so tisto, kar je pomembno za razumevanje in vživljanje v begunsko problematiko.

Vednost, izkušnja …

S pomenom vednosti in izkušnje, ki lahko pelje onkraj negativnih predstav in stereotipov, pa so se strinjali tudi dijaki, s katerimi smo po delavnici govorili. Tako meni Timotej Vrtnik: "Čisto drugače je, ko slišiš iz prve roke o situaciji v njegovi državi." Tim Kankelj pa pravi, da bi to, "kar smo imeli danes, morali imeti večkrat. Mislim, da ima veliko ljudi še negativno mnenje. Če bi slišali takšno osebno zgodbo, bi bilo drugače".

Nejc Novak pa pravi, da se je ob begunski krizi vsak "pogovarjal doma. Pa tudi v šoli smo se. Imeli smo tudi nekaj predstavitev na to temo. Veliko več o tem res govorimo, vendar pa ni dovolj znanja o tem. To bi bilo zelo pomembno za medsebojno razumevanje. Še danes smo kaj novega zvedeli, čeprav že eno leto govorimo o tem". Tako dijak izpostavi pomen izobraževanja o religijah, na primer o islamu.   

S pomenom vednosti in izkušnje, ki lahko pelje onkraj negativnih predstav in stereotipov, pa so se strinjali tudi dijaki, s katerimi smo po delavnici govorili.

Timotej Vrtnik: "Čisto drugače je, ko slišiš iz prve roke o situaciji v njegovi državi."

Meta Jurjevčič: "Saj bereš te žalostne begunske zgodbe, pa na Facebooku in kakšni spletni strani. Veliko je teh zgodb, ampak je čisto drugače, če to slišiš v živo, osebno. Tudi njegove pesmi, saj ne razumeš besedila, pa veš, da so težke. Da je v njih veliko bolečine. Že sama melodija ti pove veliko."

Nejc Novak: "Mislim, da je največja težava etikiranje. Mnenje si ustvarjamo na podlagi nekaj skrajnežev, večinoma pa ne gre za nasilje. Zdi se mi pomembno, da bi prišli do osebnih stikov z begunci. Pomembno je, da bi spoznali njihove osebne zgodbe, to je drugače, kot če le beremo. Tudi pri Imanu si lahko spremljal čustva, da je težko govoril o družini, o tem, kako mu je bilo težko, da je zapustil državo."

Tim Kankelj: "Težava so predsodki. (…) Tudi mi moramo sprejeti, da ne moremo delovati proti njim s temi predsodki."

Miha Pintar: "Ustvarili smo si vsak svoje mnenje, že ko so begunci prišli v Slovenijo, je bilo v medijih mnenje o begunski problematiki bolj ali manj negativno. Potem ko so bili še bombni napadi, smo si ustvarili še vsak svoje negativno mnenje. Če pa poslušaš, kako je težko, da si ločen od družine, je pa čisto drugače. Prav tako tudi pomisliš, da vera nima veliko skupnega s terorističnim napadom, ampak politika."