Petek,
14. 6. 2013,
19.21

Osveženo pred

1 leto, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Kino Otok

Petek, 14. 6. 2013, 19.21

1 leto, 5 mesecev

Sylvain George: Vsak človek oblikuje svojo estetiko

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Francoski filmski ustvarjalec je na Kino Otoku spregovoril o načinu svojega dela, spoštovanju ljudi, ki jih snema, pomembnosti gibanja 15M in bistvu njegovih črno-belih podob.

Francoski filmski ustvarjalec Sylvain George je tri leta svojega življenja preživel v Calaisu, kjer je s kamero v rokah sledil ilegalnim imigrantom, iz posnetkov pa sestavil kolaža podob Naj počivajo v uporu in Okruški (moja usta, moj upor, moje ime), ki kot celota v ospredje postavljata problematiko migracije in obenem človeško plat tistih, ki so zapustili svojo domovino. Črno-bele podobe močnih kontrastov se osredotočajo na poteze in gibe teh ljudi, s tovrstno estetiko pa je ustvarjalec nadaljeval tudi v svojem naslednjem delu K Madridu – skeleča svetloba! (Prizori iz razrednega boja in revolucije), kjer je svojo pozornost preusmeril na enega ključnih dogodkov, ki so se leta 2011 zgodili v Španiji. S kamero je odpotoval v Madrid in tam spremljal bučno dogajanje na ulicah, kaos množičnih protestov, gibanje, poznano pod imenom 15M, ki se je v zgodovino stare celine navdihujoče zapisalo kot prvo večje protestno gibanje 21. stoletja. S svojo kamero je George skrbno posnel prvih nekaj dni dogajanja na trgu Puerta del Sol, rezultat pa je dve uri in pol dolg kolaž različnih dejanj, sloganov, zvokov, ljudi, besed, idej, misli in razprav gibanja, znanega po svoji heterogenosti, svežini, domišljiji, pa tudi kompleksnosti.

Obiskovalci mednarodnega filmskega festivala Kino Otok so si tokrat lahko ogledali filma Okruški in K Madridu, gostobesedni George pa je z nami spregovoril o načinu svojega dela, spoštovanju ljudi, ki jih snema, in bistvu njegovih črno-belih podob. Film K Madridu ste sestavili v obliko filmskega obzornika. Kako zgodaj v procesu izdelave filma ste vedeli, da je to najprimernejša forma glede na njegovo vsebino? Dogajanje v Madridu me je zelo zanimalo – ko se je začelo, sem vzel kamero in odšel tja. Najprej sem nameraval narediti samo nekaj posnetkov in s tem skušati razumeti, kaj se tam sploh dogaja. Šlo je za nekaj precej posebnega, saj v Madridu še nikoli prej nisem bil, nisem znal špansko, nisem poznal ljudi, zato sem sprva malce raziskoval in ga poskušal dojeti. Ugotovil sem, da je dogajanje zelo močno in zelo pomembno. Snemal pa sem pravzaprav zelo kratek čas. Na začetku dogajanja leta 2011 sem tja prišel okoli deset dni po začetku, tam ostal en teden, ker pa nisem mogel ostati dlje, sem se vrnil v Francijo. Tam sem dojel, da to ni bilo dovolj, zato sem se vrnil še za en teden. Snemanje je torej trajalo dva tedna in je bilo popolno nasprotje snemanja Okruškov, tam sem ostal tri leta.

Ko sem iz Madrida prinesel ves material, so mi rekli, naj iz tega naredim film, dobil pa sem tudi predlog, naj na beneškem festivalu predvajam delo v nastajanju. Ko filmu daješ določeno obliko, to počneš v skladu s procesom snemanja. Zelo hitro sem ugotovil, da bi bilo s tem filmom smiselno na novo oživeti filmski obzornik, avtorja Roberta Kramerja, obenem pa lahko to obliko povežeš tudi z nemško, italijansko in rusko kinematografijo.

V Španiji so se takrat po medijih širile precej točne novice o aktualnem gibanju, navsezadnje so bili mediji precej blizu politični moči. Poročali so veliko neresnic, kar se je nato razširilo čez vso Evropo. Eden pomembnih elementov filmskega obzornika je ravno tematizacija nečesa, o čemer prevladujoči mediji ne poročajo ali pa o tem poročajo napačno. Dandanes za kinematografijo oblika filmskega obzornika ni ravno značilna, še posebej če je ta zelo dolg. Ta oblika se mi je zdela najprimernejša in hkrati zelo zanimiva.

Najverjetneje ste imeli ogromno materiala, zaradi česar je bila montaža zelo zahtevna. Mislim, da sem imel okoli 80 ali 90 ur materiala, od tega je bilo veliko govorov – ker nisem razumel jezika, sem pač snemal vse. Najtežji izziv je bil zato prevod. Ponavadi vse delam sam, saj se mi to zdi najbolj smiselno. Da sem lahko film zmontiral, pa sem moral tokrat sodelovati s prevajalcem. Montaža je zelo zahtevno in natančno delo, ki mi ga je sodelovanje s prevajalcem precej otežilo.

S kakšno opremo pa ste se odpravili v Madrid? Samo s kamero, na katero sem dodal še dodaten mikrofon. Ker delam sam, mora biti zelo preprosto. Vse filme snemam na ta način.

V filmu je mogoče videti, da ste naredili kar nekaj posnetkov policije. Ste imeli z njo kakšne težave? S policijo nisem imel težav, sem jo pa snemal kar precej. Drži namreč, da je (se nagne in pove malce tišje, op. p.) španska policija zelo nasilna. Tudi v Franciji je lahko, a ne pretepa tako intenzivno. Je pa bilo na protestih tudi veliko novinarjev, vsi smo bili zelo previdni, a večjih težav nismo imeli. Glaven izziv je bil to, da ne zamudiš najpomembnejšega dogajanja, najpomembnejših informacij. Če ne govoriš jezika, je to precejšen eksperiment.

Mislim, da je dogajanje v Madridu zelo pomembno, ker je pomenilo začetek vstaje tistih, pa naj bodo to mladi ali stari, ki so do zdaj živeli zaviti v molk. Ravno zato je prvi del filma posvečen pojavu političnih razprav, ki so potem dobile nove širine, tudi na drugih koncih Evrope.

V film ste vključili tudi zgodbo imigranta – migranti so bili sicer glavna tema vaših filmov Naj počivajo v uporu in Okruški. Ste na tega migranta naleteli naključno ali ste načrtovali tudi to tematiko? Njega lahko v filmu vidimo trikrat. Prvič v dolgi, z imigracijo povezani diskusiji, potem sem ga posnel v njegovi sobi, na koncu pa, kako na ulici prodaja pivo. Spoznal sem ga na trgu Puerta del Sol in z njim v stiku ostajam še danes. Mislim, da ga bom še snemal, pomaga mi tudi pri pridobivanju informacij o komisiji za migracijo. Pred tem se je revolucija zgodila v Tuniziji – to je zamudil, ker je bil v Maroku, nato pa v Španiji. Zanj je bilo torej pomembno, da se je udeležil dogajanja v Madridu. Ko sem ga v Madridu spoznal, je tam bival šele pet dni. Njegova zgodba je zanimiva, zato sem jo vključil v ta film, mislim pa, da bom v svojih filmih o njem še pripovedoval.

Eden od vaših vidnih podpisov je črno-belo. Je to estetika, pri kateri nameravate vztrajati? Za zdaj pri tem ostajam, za to imam veliko razlogov. V filmih skušam razumeti določene situacije, načela in pravila, recimo, kakšna je politika glede migracij, kakšne so njene posledice, kakšne so zgodbe ljudi in podobno. Po drugi strani želim narediti dekonstrukcijo predstavljanja določenega pojava, ki so jo na primer oblikovali mediji. To počneš z najrazličnejšimi načini, ki ti jih določen medij ponuja: črno-bela slika, zamrznjena slika, silovito gibanje in podobno. Gre za plastičen način doseganja tega, kar želim narediti.

V svetu dokumentarnega in tudi igranega filma se dandanes črno-belo nanaša na preteklost, asociira na arhiv. Vsi vemo, da to v veliko primerih ni res, a tako deluje in tudi sam se poigravam s tem stereotipom. Pripovedujem o nekih zelo sodobnih in aktualnih zadevah – čeprav se zdi, da zgodba prihaja iz preteklosti, je v resnici zelo blizu. Gre za kritiko političnega diskurza, gre za način uničevanja mita napredka, ki govori, da je vse z vsakim dnem bolje. Obenem lahko to, kar se v neki državi dogaja v filmu, povežemo tudi z zgodovino te države.

Je pa v barvah začetek tretjega dela filma, imenovanega Romancero del Fuego? Ja, gre za arhiv, narejen z iPhonom, ki sem ga snel z interneta. Gre za edine podobe v filmu, ki jih nisem posnel sam. Tudi tu sem torej obrnil pričakovan proces: arhivski posnetki so ponavadi črno-beli, moji pa so v barvah.

Barve, natančneje rdeča, je prisotna tudi na začetku filma – videti je kot izbruh lave ali ogenj, v resnici pa je voda. Spremenil sem jo v rdečo, ker se poigravam z idejo izbruha. Gre za povezavo s simboli, ki jih najdemo v poeziji Federica Garcie Lorce. Voda in luna predstavljata smrt, zato se tudi sam poigravam s tem in iščem tovrstne motive.

V svojih filmih Naj počivajo v uporu in Okruški migrante prikazujete na precej objektiven način – ne želite jih predstavljati kot žrtve in s tem med gledalcem in njimi ne vzpostavite razdalje, kar sicer dokumentarci pogosto počnejo. Hvala, res se trudim v tej smeri. V mojih očeh migranti niso žrtve, so pa politični subjekti tako kot jaz in ti. Na pot so se podali zaradi različnih dejavnikov. Nekateri nimajo možnosti, da bi dobili vizum, zato zaplavajo tudi v nezakonite vode. Calais je prehodno območje – ljudje, ki tu bivajo, so na poti nekam drugam. Če na primer spijo pod mostom, tega ne počnejo, ker ne bi imeli denarja, jaz pa skušam s svojimi filmi prikazati posledice migrantske politike. Do ljudi zato ne pristopam na oseben ali pristranski način, ne gledam jih zviška – to bi bilo popolnoma narobe –, je pa to na žalost pristop večine filmskih ustvarjalcev ali novinarjev. Ta način ni spoštljiv, obenem pa ne prikazuje resnice.

Sem filmski ustvarjalec in s kamero skušam najti svoje mesto znotraj vsega, kar me obdaja. Skušam razumeti, kdo sem, kako s preostalim svetom vzpostavljam odnos in podobno. Če torej ljudi ne spoštuješ, ne spoštuješ niti sebe. Migranti torej niso žrtve, so ljudje, ki so se zaradi okoliščin znašli v določenem položaju.

Obenem skušam prikazati svet, ki ga vidim. Kinematografija je precej zahtevna, saj mora ustvarjalec združiti politično in estetsko. Vsi ljudje smo estetski – živimo v družbi, kjer vsakdo najde način, na katerega se predstavlja. Vsak oblikuje svojo estetiko. Film je način, na katerega iščeš svoje mesto v svetu ter svoj politični in estetski pogled.

O ustvarjanju filmov ste začeli razmišljati, ko ste bili še zelo mladi, a se tega niste lotili, ker niste točno vedeli, kaj bi želeli povedati. Menite, da bi morali vsi mladi filmski ustvarjalci počakati na določeno zrelost? Mislim, da gre za vprašanje časa – to je za vsakega posameznika drugačno. Živimo v družbi, ki ne spoštuje osebnega časa vsakega posameznika – vsak ima v življenju namreč svoj ritem. Nekaj lepega in globokega lahko ustvariš le, ko se poslušaš in ne pozabiš na samega sebe. Mislim, da nekaterim mladim filmskim ustvarjalcem to uspeva, drugim pa spet ne. Tu ni pravil, odvisno je od vsakega umetnika posebej, od njegovih izkušenj. Je res, da se nameravate podati tudi v vode igranega filma? Sam dokumentarnega filma ne ločujem od fikcije. Razmišljam samo o filmu v splošnem – kategorije obstajajo, a pogosto ne držijo. V dokumentarcih imaš določen odstotek fikcije, v igranih filmih imaš določen odstotek dokumentarnih elementov.

Mislim pa, da se bom v prihodnosti lotil nekega, v narekovajih bolj fikcijskega filma, v katerem bom pripovedoval neko zgodbo. Ali pa bom fikcijo zmešal z dokumentarnimi elementi. Med obliko in vsebino obstaja močna povezava. Z vsebino, ki jo razvijaš, najdeš obliko.

Ne želim snemati tradicionalne zgodbe z uvodom, jedrom in zaključkom. Ne želim take organizacije filma. Moj fikcijski film torej ne bo tak, se ga bom pa nekoč nedvomno lotil.