Samuel Lucas: Najbolj mi je žal, da sem zamudil otroštvo svojih deklic

Presenetila me je informacija, ki mi jo je zaupal - prejšnje leto je prvič v življenju, odkar se ukvarja z glasbo, vzel skoraj mesec dopusta. Šel je na morje, v šotor. K njemu sta na obisk prihajali njegovi hčerki, ob vikendih pa še partnerica. Mogoče se sliši strašljivo, da si je dopust vzel zase. Popoln odklop. Ampak ko pomisliš, ti sčasoma postane logično in jasno. Treba je umiriti tempo in se posvetiti pomembnim stvarem. In kot prvo in najpomembnejšo je Samuel izpostavil družino.

Samuel, kako pojmuješ družino?

To je tisto, za kar sploh živimo. To je skupnost, ki ne sme iti narazen. Ne glede na vse, družina, če je prava družina, te ne bo zapustila. Žal mi je za tiste, ki te izkušnje nimajo in jim družina manjka. Piko na i pa seveda doda otrok. Otrok pojem družine še poglobi. In končno dojameš vse tiste stvari, zaradi katerih so ti starši ''težili''. Ker jih prej nisi razumel. Družina je ljubezen.

Kaj pa ti, ste se doma kdaj pogovarjali o pojmu družine, skupnem času?

Vse, kar svojim otrokom povem, je to, da sem premlad šel v svet in sem jih kot otroke pustil, da odraščajo samo z mamo. Sem prihajal domov, ampak to ni isto. Ko si vsak dan z njimi, jih lahko vsak dan usmerjaš, jaz pa jim tega nisem omogočal. Res mi je žal, da sem šel v tujino, ampak sem šel zato, da pomagam njim, da jim omogočim lepo življenje, da bojo nekaj imeli, ne tako kot mi, ko nam je bila že čokolada nekaj svetega. Nisem sicer živel v zablodi in si želel, da imamo jahte in materialno bogastvo, ampak toliko, da smo brezskrbni.

Ali ti je podlago za takšno razmišljanje dala tvoja družina?

Starši so začeli z nule. Smo trije otroci in bilo je težko. Treba je bilo imeti in dobiti hišo, oče je delal od jutra do jutra, mama tudi. Mi smo peš hodili dva kilometra v šolo. Starši so bili vedno preveč zaposleni, da bi nas vozili na treninge, mami pravzaprav sploh izpita ni imela. Dosti smo bili samostojni in prepuščeni sami sebi. Pa ne da onadva ne bi skrbela za nas, nas zanemarjala, daleč od tega. Enostavno sta morala toliko delati, da sta nas preživela, da je bila situacija pač takšna. Zato smo tudi fantje znali sami počistiti, oprati oblačila .. Navajeni smo na vse.

Foto: Bojan Puhek

Praviš, da ti je žal, da si otroštvo svojih otrok zamudil …

Jaz sem si vedno želel družino, to je meni nekaj svetega. Počutil bi se praznega, ne bi imel o čem razmišljati. Komaj čakam, da bosta onidve imeli otroke, da jih bom ukradel in skrbel zanje, bom super dedi (smeh, op. p.). Prepozno sem ugotovil, da ko sem mislil, da delam dobro, v resnici ni bilo dobro. Več bi naredil zanju, če bi bil z njima tam, spremljal njun razvoj in se povezoval.

Ariana, tvoj mlajša hči, je želela samostojno glasbeno pot. Izhaja ta miselnost tudi iz tebe?

V Sloveniji je tako, da te vedno primerjajo, sploh če si otrok znane osebe. Vsi mislijo, da ti je kariera ponujena in položena pred nos. Ampak ni. Zaradi te miselnosti sem bil z njo samo na avdiciji, vse drugo je naredila sama. Ariana je samouk. Jaz sem šel podpret svojega otroka, kot bi naredil vsak starš.

Potem predvidevam, da podpiraš njeno samostojnost?

Seveda! Edino pravilno. Vesel sem tudi, da se je septembra pridružila kot pevka v moji glasbeni skupini in je zdaj naša članica. Srečen sem, da lahko pripomorem k njeni kakovosti in predvsem izkušnjam. Zdaj vidi, da ni enostavno biti glasbenik, da potrebnuješ kondicijo, moraš biti vzdržljiv. To je zelo težek kruh. Vesel sem, da se tega zaveda in da ve, da bo morala garati, da bo preživela z glasbo. Veseli jo tudi poklic vizažistke, saj se je v tej smeri tudi izobraževala, sodelovala na tednu mode, ampak glasbo ima v srcu.

Služenje denarja z glasbo. Težek zaslužek, praviš?

Najprej moreš pojesti ogromno poletne, preden uspeš in začneš služiti, ker z danes na jutri ne gre nič. Na začetku sem bil zelo razočaran, ker sem dojel, da določenim ljudem ni pomembna kakovost glasbe. Ljudje žal poslušajo glasbo z očmi. Minike in odkrite prsi so pomembnejše od glasu … Menim, da če si kakovosten glasbenik in vztrajaš in delaš in garaš, se nekje mora poznati.

Kaj pa je zate kakovost?

Dati sebe in vse, kar znaš. Vse, kar si se učil, predati v pesmi. V vsaki pesmi.

Foto: Bojan Puhek

Pa če se malce dotakneva še tvojega osebnega partnerstva. Imaš uspešno žensko, zagreto ekonomistko. Kako deluje takšen odnos, ko je na eni strani človek dejstev in številk, na drugi pa človek duše in romantike?

To je edina ženska, ki podpira to, kar jaz počnem. In kot ekonomistka me le dopolnjuje, ker ona obvlada in ve, kaj govori. Sprejmem vsako njeno kritiko in vem, da bom še uspešnejši, če jo bom poslušal. In obratno. Ta pol je zelo združljiv. Ampak seveda, če se ti tega zavedaš, moraš znati priznati napako, ne samo voziti naprej svoj ego. Ona je močna v vseh pogledih, partnerskih in poslovnih.

Pa se ne ustrašiš njene moči?

Ne, zakaj? Ona je dušica. Pravzaprav, ko vidim, da sem naredil nekaj narobe, ali pa to ona pove, verjamem, da je prav. Včasih pa tudi ni. Pač, se najdeva. V vsakem razmerju mora bit razumevanje. In to se je pri nama pokazalo že na začetku. Moč se pokaže tudi v tem, koliko si sposoben stopiti čez svoj ego.

Samuel, kaj pa sanje? A človek kdaj neha sanjati?

Moje sanje so zelo enostavne. Želim, da me sprejmejo takšnega, kot sem, in da je moje avtorstvo priznano, ker sem dal vanj celega sebe. Želim, da se skozi glasbo čuti to, kar želim dati. Prodaja je sicer danes težka, ker redkokdo kupuje CD-je, ampak menim, da glasbenik mora to imeti. Zelo smo omejeni tudi z radijskimi pravili in mnogokrat smo glasbeniki šokirani, zakaj nekaj povprečnega tako zlahka pride na radio, nekaj, v kar vložiš dušo, pa ne. Ampak tako je, borimo se za obstanek. In borimo se za ljubezen.