OCENA FILMA: Varuhi zapuščine

Če bi Varuhi zapuščine (The Monuments Men) – komična vojna drama Georgea Clooneyja o skupini sedmih mož, ki se ob koncu druge svetovne vojne odpravijo v Evropo reševat ukradena umetniška dela – prišli v kinematografe decembra lani, kot je bilo sprva napovedano, bi bili eno večjih filmskih razočaranj leta 2013. Zdaj lahko govorimo o prvem velikem razočaranju leta 2014. Postprodukcija naj bi se zavlekla zato, ker ustvarjalci niso imeli dovolj časa za dokončanje posebnih učinkov. In potem svizec zavije čokolado v folijo.

Po ogledu tega dolgočasnega zmazka, ki se ne more odločiti, ali naj bo drama ali komedija, se namreč ne morem znebiti občutka, da se je želel Clooney izogniti sezoni podeljevanja nagrad. Film se je lani omenjal kot mogoči kandidat za oskarje. Edine nagrade, ki jih lahko pričakuje, so zlate maline. Če se bo filma ob koncu leta sploh še kdo spomnil.

Clooney se je v filmu obkrožil s sanjsko igralsko zasedbo, v kateri najdemo Matta Damona, Billa Murrayja, Johna Goodmana, Jeana Dujardina, Boba Balabana in Hugha Bonnevilla. Eden je kurator, drugi umetnostni zgodovinar, tretji arhitekt … Njihovih poklicev si nisem zapomnil. Njihovih imen tudi ne. Zakaj bi si jih, če pa vsi igrajo sami sebe? Clooneyjevim sedmim palčkom (pravzaprav enemu od njih – Damonu) se v Parizu pridruži še Cate Blanchett, ki se trudi s francoskim naglasom, to pa je tudi vse. Bolj izdelane like smo spremljali v trilogiji Oceanovih 11. In se pri tem neprimerno bolj zabavali (dobro, za Oceanovih 13 tega ne morem trditi.)

Ko varuhi prispejo v Evropo, se po nekem ključu razdelijo v skupine in razpršijo po (na pol) osvobojenih mestih v Franciji, Nemčiji in Belgiji. Med junaki ni nobene dinamike. Vsi nenehno kadijo, še posebej nekadilci. Nekateri liki vmes izginejo in se pojavijo šele čez pol ure. Za umrle (saj ne pričakujete, da jih bo preživelo vseh sedem?) mi je bilo vseeno. Umrli so za umetnost. Trenutki, ki bi morali biti najbolj tragični in najbolj čustveni, so najbolj smešni, in obratno.

Nepovezana zgodba, ki ji kronično primanjkuje suspenza, se vleče v enakomernem, počasnem ritmu. Tako dolgočasnih nacistov na velikem platnu ne pomnim. Ti so še manj zanimivi (in enako neprepričljivi) kot dobri fantje. Hej, ko imaš v filmu Hitlerja, ne potrebuješ drugih hudobcev! Pa čeprav pokažeš samo njegovo roko, medtem ko podpisuje Neronov dekret. Ta je določal, da nacisti v primeru Hitlerjeve smrti uničijo vsa umetniška dela, ki so jih pokradli. Sedme umetnosti film sicer ne omenja, toda če bi naciji naleteli na kolute Varuhov zapuščine, sem prepričan, da bi jih pustili pri miru.

Največja težava filma je njegov scenarij, ki sta ga po knjigi Roberta M. Edsela in Breta Witterja spisala Clooney in Grant Heslov. Ustvarjalni dvojec se je podpisal že pod odlični politični drami Lahko noč in srečno (Good Night, And Good Luck.) ter Marčeve ide (The Ides of March). Omenjena filma sta pokazala, kaj lahko naredi all-star igralska zasedba, če ima oporo v scenariju. Zasedba Varuhov zapuščine te opore nima, prepuščeni so sami sebi. Na koncu se najbolj opeče prav Clooney, ki je na platnu dlje časa kot vsi drugi liki skupaj. Videti je zdelano in zdolgočaseno (v nečem sem se z njim vendarle poistovetil). Prepričljivejši je bil celo v vlogi Batmana. Da, tistega z vidnimi bradavičkami.

V filmu nekdo izjavi, da lahko nacistične načrte o zaplembi in uničenju umetnin dodamo na dolg seznam Hitlerjevih neuspehov. Varuhe zapuščine lahko dodamo na seznam Clooneyjevih.