OCENA FILMA: Točka izginotja

"Naš svet se tali pod našimi nogami," pravi Navarana – osrednja osebnost kanadskega dokumentarca Točka izginotja (Vanishing Point). Navarana je polarna Eskimka s skrajnega severozahoda Grenlandije in potomka skupine kanadskih Inuitov, ki so se tam naselili v 60. letih 19. stoletja.

Sto let pozneje, ko je bila Navarana še majhna deklica, se je morala zaradi gradnje letalske baze preseliti tudi njena družina. V poznih letih se je inuitska starešina odločila, da obišče kraj odraščanja in svoje oddaljene kanadske sorodnike na otoku Baffin, ki so, v nasprotju z njeno skupnostjo, "podlegli" napredku in se prilagodili novim časom. Čeprav se med seboj v marsičem razlikujejo, jih vežejo skupna kri, zgodovina in skrb nad (ne)gotovo prihodnostjo. Tako kot bi morala vse nas.

Veter sprememb

Dokumentarec Stephena A. Smitha in Julie Szucs ne pušča dvomov: Navaranin svet, svet ledu in tradicionalnega lova na živali, počasi izginja. Izginja led in izginjajo živali, kar naša pripovedovalka spoznava na lovskih pohodih, ki se jih udeleži v Kanadi in na domači Grenlandiji. Pravi, da je led drugačen kot včasih, strašljiv. Hitro se lahko udre, mehkejša tla pa otežujejo delo tudi marljivim haskijem, ki vlečejo sani.

Spremembe pa niso samo klimatske. Medtem ko so grenlandski Inuiti ohranili precej tradicionalen način življenja (beseda Eskim pomeni tisti, ki se prehranjuje s surovim mesom), so se njihove kanadske sestrične in bratranci navadili nakupovati v supermarketih. Lov je še vedno v njihovi krvi, le da kitov ne lovijo s kajaki in sulicami, temveč z gliserji in puškami.

Nekatere ideje je njeno ljudstvo posvojilo, druge so jim vsilili, pa če so jih želeli ali ne. Navarana se zaveda, da spremembam ne more ubežati in da je del globalnega sveta. Živeti na Arktiki pomeni živeti spremembe, vprašanje pa je, ali se bodo polarni Eskimi najnovejšim spremembam sploh lahko prilagodili, ne da bi zato žrtvovali svojo kulturo.

Vsi smo Inuiti

Kljub vsem razlikam imajo posamezna inuitska plemena veliko skupnega. Svoje znanje in izkušnje že zelo zgodaj prenašajo na svoje potomce, za katere si želijo, da bodo končali šole in dobili redne službe, da torej ne bodo odvisni od lova – temelja njihovega sveta.

Pripovedovalka (edini jezik, ki ga v filmu slišimo, so različni dialekti inuktituta) se v svoji napovedi naslanja na legendo o vraču, a ne ostaja v preteklosti, temveč gleda v prihodnost. Sprašuje se, kaj so s spremembami pridobili in kaj izgubili.

Zgodba filma Točka izginotja je njena osebna zgodba. Dokumentarec nam skozi njeno pripoved približa življenja inuitskih skupnosti, približa nam njihov svet. Polarna pokrajina je kruta in neprijazna, vendar je njihova. Ob spoznanju, da ta izginja in da z njo izginja tudi njihova pestra, k naravi usmerjena kultura, nas zaboli.