OCENA FILMA: Spomladanske žurerke

Podoba deklet v fluorescentno rumenih bikinijih, vijoličastih pletenih maskah in belih športnih copatih, ki v Spomladanskih žurerkah (Spring Breakers) ob sončnem zahodu opletajo z avtomatskim orožjem in ekstatično prepevajo na balado Britney Spears, je ena najbolj nepozabnih filmskih podob leta. Režiser in scenarist filma Harmony Corine nas s prizorom ne želi šokirati, vsaj ne na način, kot je to storil s scenarijem za pretresljivo najstniško dramo Mularija (Kids, 1995), kljub temu pa ne moremo zanikati, da ima ta na gledalca močan, skoraj transcendentni učinek. Nekaj podobnega bi lahko rekli za ves film, ki nam ne ponudi ničesar novega in ob katerem se nenehno sprašujemo, ali gre za art, ki se pretvarja, da je pop, ali pop, ki se pretvarja, da je art. Kar je na nek način tudi njegov namen.

Če bi film sodili po platnicah, bi ga lahko uvrstili nekam med mehko pornografijo in glasbenimi videospoti z razgaljenimi plesalkami (je med tem sploh kakšna razlika?) ter nasilnimi akcijskimi kriminalkami, po katerih slovita Quentin Tarantino in Oliver Stone. A zgodba o štirih mladenkah iz zakotnega ameriškega mesteca (igrajo jih Vanessa Hudgens, Selena Gomez, Ashley Benson in Rachel Korine), ki si z nakradenim denarjem privoščijo nepozabne spomladanske počitnice na Floridi (z ropanjem, umori, predajanjem mesenim užitkom in prepovedanim substancam ter vsemu drugemu, kar spada k dobri zabavi), skriva v sebi več, kot je videti na prvi pogled.

Spomladanske žurerke so študija praznih življenj brez konkretnih ciljev, kjer je najvišji ideal čisti hedonizem. Kot da bi nam želel režiser sporočiti: če boste zaradi gole kože, nasilja in prizorov spolnosti ter uporabe prepovedanih drog spregledali družbeni komentar, je to vaša težava, ne moja. Seks, droge in Britney Spears. Neznosna lahkotnost bivanja ameriške mladine, kot si jo predstavlja Harmony Corine.

Ker daje režiser zavestno prednost formi pred vsebino, je razumljivo, da se nam njegov globlji pomen hitro izmuzne. Halucinogena fotografija s fluorescentnimi barvami, ki pridejo še posebej do izraza v nočnih prizorih, energična montaža in odličen soundtrack – mešanica sodobnega popa, hip hopa in elektronike ter malo manj sodobnih Britneyjinih uspešnic – nas zazibajo v trans, iz katerega se prebudimo šele po koncu filma. Takrat spoznamo, da je Corinov surrealističen, halucinogen in vizualno omamen sladkorček grenka pilula.

Bistven del podobe filma (in posledično vsebine) je igralska zasedba. Vanessa Hudgens, Selena Gomez in Ashley Benson so imena, ki povprečnemu odraslemu slovenskemu gledalcu verjetno ne povedo nič. Naj vam pomagam: gre za zvezdnice Disneyjevih otroško-mladinskih serij in filmov, ki so režiserja navdahnile k ideji. S tem podatkom dobi Corinov nenavaden film povsem novo dimenzijo.

Tisti, ki ste spremljali kariere mladih igralk, boste zaradi Spomladanskih žurerk vendarle lahko svojevrstno šokirani. Spomnite se samo, kakšen vik in krik je s svojim nastopom na podelitvi MTV-jevih nagrad povzročila Miley Cirus – prah, ki ga je dvignila s svojim dolgim jezikom, se še vedno ni polegel. Zdaj pa si zamislite prizor, v katerem dve njeni stanovski kolegici simulirata oralni seks z Jamesom Francom tako, da ga posilita s hladnim orožjem. Res je, da je Franco v vlogi gangsterja/raperja Aliena praktično neprepoznaven, a vendar.

Vse štiri vodilne igralke (četrto dekle igra režiserjeva žena Rachel Korine) se izkažejo s pogumnimi in predanimi nastopi in pri nobeni nimamo občutka, da je k projektu pristopila zaradi publicitete ali nerešenih težav z očetom, kot bi to utegnili pomisliti v primeru Miley. V dekliškem kvartetu nekoliko izstopata Hudgensova in Gomezova – prva zaradi posebej prepričljive igre in druga zato, ker ji ne bi prisodili več kot 15 let –, medtem ko je Franco dobesedno skriti igralski adut filma. Čeprav gre za eno najbolj nenavadnih in najboljših vlog njegove kariere, lahko novo nominacijo za oskarja odmisli.

Alien, ki ima samega sebe za Scarfacea, torej za kriminalno utelešenje ameriškega sna, je hudič, ki zapelje štiri padle angele. Težkega dela nima. "Pretvarjaj se, da si v jebeni računalniški igri ali da je vse skupaj samo film." Pogovori med dekleti in njihove izpovedi zvenijo kot recitacija besedila katere od Britneyjinih sladkobnih balad, v katerega bi posegel Tarantino. Ne samo, da se punce izražajo kot vulgarna Britney, dekleta pevko častijo, njene pesmi so zanje čista poezija. Pesmi tiste "stare" Britney, ko ta ni bila več deklič in še ni bila ženska, s čimer se lahko poistovetijo tudi naše feminizirane bojevnice, čeprav bi se punce lahko več naučile iz besedila štiklca Work Bitch.

Kot rečeno, zaradi nasilja, sočnega izrazja in tematike bo film marsikdo primerjal z deli Stona in Tarantina, toda v resnici imajo Spomladanske žurerke veliko več skupnega s Soderbergovim Vročim Mikom – še enim filmom, ki se pretvarja, da je bolj komercialen, kot v resnici je. Le da bi slačifantje iz Vročega Mika ob rečeh, ki jih počnejo Corinova dekleta, milo rečeno zardeli.

Spomladanske žurerke so predvsem film vzdušja. Osebnostna razgradnja in zgodba sta zavestno potisnjeni v ozadje. Ta je brez moralnega jedra, na katerega bi se gledalci lahko oprli in s stališča katerega bi lahko ocenjevali akterje. Nič, kar dekleta počnejo, si ne zasluži našega odobravanja, kar pa ne pomeni, da jih avtomatsko obsojamo. Ne, film do svojih junakinj ohranja nevtralen odnos. Gledalci tudi. Občutja, ki nam jih na koncu vzbudi, se nanašajo na celotno družbo, ne na posameznike oz. posameznice.

Proti koncu filma, ko postane zgodba še posebej surrealistična, nastopi občutek praznine in svetobolja. Montaža se umiri, glasba ni več veseljaška, temveč melanholično ambientalna. Takrat nastopi čas za samorefleksijo in prevetritev lastnih pričakovanj.

Če se vam zdi skriti družbeni komentar Spomladanskih žurerk nekaj, kar velja samo za ameriško mladino, verjetno še niste slišali za Zrče. Starši najstnic: mladost je norost, pustite vašim hčerkam čas, da se razživijo. Se bodo že našle. Vprašanje pa je, če lahko ravnanja žurerk pripišemo samo mladosti.

Art, ki se pretvarja, da je pop, ali pop, ki se pretvarja, da je art? Zakaj bi predalčkali? To, da se je film znašel na programu Liffa, je dovolj zgovoren podatek. Naj se žur začne!