OCENA FILMA: Spectre

Zavrtimo čas nazaj: Skyfall, 23. film o tajnem agentu Jamesu Bondu, je pred tremi leti presegel vsa pričakovanja ter postal finančno najuspešnejši in kritiško najbolj čislan film v tedanji polstoletni zgodovini franšize. Več kot milijarda ameriških dolarjev zaslužka v svetovnih kinematografih, dva prejeta oskarja (za izvirno skladbo in montažo zvoka) ter dve bafti (za najboljši britanski film leta in izvirno glasbo) govorijo sami zase.

Nova merila za sodobnega, resnejšega Bonda v podobi Daniela Craiga je sicer prvi postavil Martin Campbell z odličnim Casino Royalom. Z oskarjem nagrajeni britanski režiser Sam Mendes (Lepota po ameriško) jih je s Skyfallom samo še presegel, medtem ko se Bondove površne in nenavdihujoče vmesne izdaje, Kvantuma sočutja, skoraj nihče več ne spomni.

Kar nas pripelje do najnovejše, 24. bondiade. Čeprav pusti Spectre podoben vtis kot Kvantum sočutja, ni bojazni, da ga bo doletela enaka usoda. Če nič drugega, si ga bomo zapomnili kot najdaljši in najdražji film o Bondu do zdaj, prvi podatki o gledanosti pa kažejo, da bo tudi najdonosnejši.

Povprečen, predvsem pa občutno predolg Bond

Sam si bom namreč Spectre zapomnil predvsem kot eno od najbolj neposrečenih in razvlečenih bondiad z najdolgočasnejšo uvodno pesmijo. To še zdaleč ne pomeni, da gre tudi za eno od najslabših (govorim o filmu, ne o neznosnem cviljenju Sama Smitha), toda transgresija v kakovosti najnovejšega dela franšize v primerjavi s prejšnjim je več kot očitna. Spectre je v najboljšem primeru povprečen Bond.

Da ne bo pomote – tristo milijonov dolarjev, kolikor so jih producenti vložili v film, se odrazi na velikem platnu že med dih jemajočo uvodno sekvenco. Ta se odvije v helikopterju nad mehiško prestolnico, kjer poteka festival ob praznovanju dneva mrtvih, to pa so, ironično, še najbolj žive oziroma živahne minute filma.

Žal je zgodba, ki se izriše v nadaljevanju, precej manj spektakularna od njegovih akcijskih prizorov (drugi večji se dogaja v zasneženih avstrijskih Alpah, Bonda pa misija popelje še v britansko in italijansko prestolnico ter v Maroko) in že kar perverzne dolžine. Film doseže klimaks po 15 minutah, potem gre vse samo še navzdol in traja v nedogled (natančneje: dve uri in pol). Čeprav je Spectre samo par minut daljši od Skyfalla, sem imel občutek, da traja film najmanj eno uro dlje.

Strm padec v kakovosti se začne že takoj z neposrečeno uvodno špico. Ne glede na to, kaj si mislimo o zvokih, ki jih med to spušča Smith, se animirane podobe hobotnic in ženskih teles nikakor ne ujemajo z njegovim mehkužnim petjem (razen simbolno), povrhu vsega pa v medsebojni kombinaciji namigujejo še na bestialnost.

Presenečenje, ki to ni

To, da sem med njo skoraj zaspal, res ni bil dober znak. V naslednjih dobrih dveh urah se me je zaspanost lotila še večkrat, med drugim tudi med najpomembnejšim prizorom filma, ko je Bond podvržen nemilosti svojega največjega nasprotnika, kar prav tako ni dober znak.

Če bi se ustvarjalci bolj posvetili dialogom, zapletu in osebnostni izgradnji ter manj prikrivanju podatka, da je Franz Oberhauser – vodja skrivnostne kriminalne organizacije Spectre, ki želi vzpostaviti enoten nadzor nad obveščevalnimi službami devetih najmočnejših držav – v resnici znameniti Ernst Stavro Blofeld, bi gledalci od njunega spopada lahko še kaj imeli, tako pa je gospod, ki "je odgovoren za vso Bondovo bolečino", samo bleda zrcalna slika Raoula Silve, ki ga je v Skyfallu izvrstno odigral Javier Bardem.

Ena od največjih pomanjkljivosti filma je pozabljiv osrednji zlikovec. Klepetavi Oberhauser/Blofeld je tako klinično hladen, da je že kar sedativen (Bond ima prav, ko mu zabrusi, da ni nič bolj mučnega od njegovega blebetanja), dvakratni oskarjevec Christoph Waltz pa je v vlogi videti kot stevejobovska karikatura svojih predhodnikov (Le Chiffra, gospoda Greena in Silve), ki jih je Blofeld, kot izvemo v tem filmu, vse po vrsti obvladoval.

Še najbolj presenetljivo na Blofeldu je, kako zelo dolgočasen je. To, da Waltz preživi več kot polovico svoje že tako kratke minutaže v senci in da med govorjenem omili svoj značilen nemški naglas, igralcu prav nič ne pomaga, prav tako se ne more zanašati na tujo pomoč. Blofeldova desna roka Hinx, ki ga igra nekdanji rokoborec Dave Bautista (Varuhi galaksije), pusti podobno mlačen vtis kot njegov šef.

Spoznajte prvo Bondovo MILF-o

Z izjemo Bena Whishawa, ki se je vrnil v vlogi Q-ja, bi podobno lahko trdil za vse druge moške stranske like v filmu, ne glede na to, ali so Bondovi zavezniki (Ralph Fiennes), nasprotniki (Andrew Scott) ali tisti, ki se ne morejo odločiti med obema možnostma (Jesper Christensen).

Zato pa se v najnovejši bondiadi veliko bolje izkažejo pripadnice nežnejšega spola. Največji napredek glede na prejšnji del je opazen pri osrednjem Bondovem dekletu. Doktorica Madeleine Swann (Léa Seydoux iz Adelinega življenja) ni samo kos mesa, ki bi čakal na to, da ga Bond zaužije. Ni pa niti Vesper Lind (Eva Green) – Bondova prva in edina velika ljubezen, ki je umrla na koncu Casino Royala. Tega se očitno zaveda tudi Swannova. Morda pa zato med golobčkoma ni pričakovane kemije.

Občutek sem dobil, da Bondu tako ali tako veliko bolj ugaja vdova ene od njegovih žrtev, ki jo igra prelestna Monica Bellucci. Škoda, da Bond v družbi Lucie Sciarre preživi samo nekaj minut (polovico od teh na pogrebu njenega moža). Prepričan sem, da bi ga njegovo najstarejše "dekle" do zdaj lahko marsikaj koristnega naučilo (saj veste: stara koka, dobra supa). Na žalost Bellucijeva ni samo prva Bondova MILF-a, ampak je očitno tudi prva igralka v franšizi (z izjemo Dencheve), ki je imela v pogodbi klavzulo o nerazkazovanju gole kože.

Bondu znova pomaga nadvse ustrežljiva gospodična Moneypenny (Naomie Harris), med ženskimi liki pa sem neizmerno pogrešal v prejšnjemu filmu umrlo M. Judi Dench je dala bondiadam posebno težo, kadar ji je scenarij to omogočal. Tokrat jo lahko vidimo v videosporočilu, ki ga je M. posnela pred svojo smrtjo. Kot da se je zavedala, da zanjo v Spectru tako ali tako ne bo prostora.

Daniel, več sreče prihodnjič!

V zgodovino franšize, naslovne organizacije in likov se ne bom spuščal. Scenariste lahko pohvalim, da so uspešno povezali zgodbo prejšnjih treh delov filmske serije. Težava je v tem, da nimajo pravih idej, kaj z njo od tu naprej početi. Zaplet je, kot se izrazi nekdo v filmu, maloumno predvidljiv, zgodba pa ni niti približno tako čustvena, kot je bila tista v Casino Royalu ali Skyfallu.

Razočaranje je še toliko večje, če vemo, da je film režiral Mendes. Ta se na vse pretege trudi, da bi Spectre presegel predhodnika, pri tem pa se ne more odločiti, ali želi posneti resno ali lahkotno bondiado. Spectre ni na koncu ne eno ne drugo.

Če ste v Skyfallu pogrešali akcijo, neizoblikovane stranske like, bolj ali manj neposrečen humor in stavke v slogu "Dovoljenje za ubijanje je tudi dovoljenje za neubijanje," potem je Spectre prava bondiada za vas. Sam se bom raje pridružil mnenju, ga v Skyfallu izreče Silva: "Vsi ti fizični obračuni so tako dolgočasni."

Po štirih filmih z Danielom Craigom se je izoblikoval očiten vzorec – sode številke očitno niso njegove srečne. V oceni Skyfalla sem zapisal, da se še nikoli nisem bolj veselil naslednje Bondove pustolovščine. Po razočaranju, ki nam ga je s Spectrom priskrbel Mendes, lahko samo upam, da se bo moja teorija izkazala za resnično in da se bo naslednji, jubilejni 25. Bond znova približal Skyfallu. Glede na to, da se Craigu z naslednjim filmom izteče pogodba, nove priložnosti za popravni izpit najverjetneje ne bo več imel.

To, da so bondiade vrhunski obrtniški izdelki, smo že navajeni, toda če bo želel Bond obdržati svoj primat med filmskimi tajnimi agenti, se bo moral nehati zanašati na svojo častitljivo zgodovino in nam ponuditi še kaj več. Zadnji vohunski dvoboj je namreč prepričljivo dobil Ethan Hunt.

Napovednik filma: