OCENA FILMA: Soba

Skoraj vsako leto se med nominiranci za oskarje znajde majhen film, ki v tekmi za nominacije pusti za seboj številne visokoleteče hollywoodske produkcije. Letos je to mesto zasluženo pripadlo irsko-kanadski drami Soba (Room).

V filmu, ki ga je po scenariju avtorice istoimenskega romana Emme Donoghue režiral Lenny Abrahamson (Frank), Brie Larson in Jacob Tremblay upodabljata mamo in sina, ki sta več let preživela v zvočno izolirani vrtni lopi z enim stresnim oknom, ločena od preostalega sveta.

Ko je bila Joy stara 17 let, jo je ugrabil "stari Nick" (Sean Bridgers) in jo zaprl v komaj tri ali štiri kvadratne metre veliko ječo, v katero je stlačil posteljo, majhno kuhinjo, omaro in straniščna školjko, vhodna vrata pa zavaroval z elektronsko ključavnico. Dve leti pozneje je v tej sobi na svet privekal Jack.

Ugrabljena

Film se začne na dan, ko Jack dopolni pet let. (Mama mu speče prvo rojstnodnevno torto, na kateri pa na njegovo veliko razočaranje ni svečk.) Kmalu po Jackovemu rojstnem dnevu mati skuje načrt, kako preslepiti ugrabitelja, še prej pa mora svojemu sinu povedati resnico o staremu Nicku, sobi in zunanjemu svetu. "Zdaj si že tako velik, da boš razumel. Moraš razumeti," mu pravi. Naj je to še tako težko.

Deček je v sobi preživel vse svoje življenje, to je edini svet, ki ga je do petega leta poznal. Mama je poskrbela, da si ga razlaga po svoje. V lopi sicer lahko gledata televizijo, toda podobe na njej za Jacka niso resnične, resnično je samo to, kar je videl in doživel v sobi, na primer pajek in rastlina.

Vse drugo, kot so drevesa in veverice, pa tudi drugi ljudje, je posledica čarovnije in obstaja samo na planetih v televizijskem vesolju. Še za starega Nicka, pred katerim se skriva v omari, ko ta obišče njegovo mamo, ni povsem prepričan, ali je resničen. ("Morda je samo na pol?") Hrana in druge osnovne življenjske potrebščine, ki jih Nick občasno prinese, so prav tako posledica čarovnije.

Šok, ki ga Jack doživi, ko odkrije resnico, je povsem razumljiv. Vse, v kar je do zdaj verjel, se je izkazalo za dobronamerno laž, ki mu jo je mati pripovedovala zato, da bi mu omogočila kar se da "običajno" otroštvo. Skoraj vse. Vez med njima, ki ju je vsa ta leta ohranjala pri življenju, je še kako resnična. Tako kot soba.

(Opozorilo: naslednje vrstice vam bodo razkrile pomemben del vsebine, v njih pa ne boste prebrali nič takega, kar nam ne bi pokazal napovednik filma. Če vas skrbijo spoilerji, vam svetujem, da tega raje preskočite, pri čemer moram dodati, da ogled napovednika moje izkušnje ni prav nič pokvaril.)

Jack v izjemno napeti sekvenci ugrabitelju res pobegne ter sebi in svoji mami pribori dolgo odlašano svobodo. Šele ko se vselita v hišo, v kateri je Joy pred ugrabitvijo živela s svojima staršema (Joan Allen in William H. Macy), posrednima žrtvama tega zločina, se lahko začne otrokova prava socializacija in celjenje materinih duševnih ran, katerega ovirajo tudi senzacionalistični mediji. Joy in Jack sta resda zapustila sobo, toda soba zlepa noče zapustiti njiju.

Film o moči materinske ljubezni

Sliši se kot kandidat za najbolj depresiven celovečerec leta, kajne? Resnica je povsem drugačna. Film starega Nicka, te fiktivne različice našega zloglasnega severnega soseda Josefa Fritzla, sicer ne počloveči, njegovega strašljivega zločina pa ne relativizira, toda soba ni film o ugrabitelju.

Izvirnega zločina – z izjemo kratkih in zamegljenih trenutkov iz maminih spominov – sploh ne vidimo, posilstva, med katerim se Jack skriva v omari (njegovi sobi v sobi), prav tako ne. Slišimo samo škripanje postelje in še tega preglasi Jackovo tiho štetje, s katerim se deček vmes zamoti.

Izvrstno zrežirana in prepričljivo odigrana Soba je nekaj povsem drugega: optimističen in navdihujoč film o brezmejni moči materinske ljubezni, ki nam življenje v ujetništvu (in na svobodi) prikaže iz zornega kota petletnega otroka ter ga na ta način tudi osvetli. Dobesedno.

Mati v nekem trenutku pojasni: "Hotela sem, da se počuti varnega in da ve, da je tam super živeti." To ji je, kolikor je to seveda mogoče, tudi uspelo. Svojemu sinu prebira zgodbe o grofu Monte Cristu in Alici v čudežni deželi, skupaj telovadita, iz odpadnega materiala, kot so jajčne lupine in tulci od toaletnega papirja, izdelujeta igrače …

Svet skozi otroške oči

Najbolj imenitni deli filma so tisti, v katerih nam Jack v prvoosebni pripovedi in ob navdihujoči glasbeni podlagi razlaga svet okoli sebe tako, kot ga sam doživlja (v uvodnih prizorih opiše celo svoje rojstvo in vpliv, ki ga je to imelo na življenje njegove mame).

Ko se Jack prebudi, zaželi dobro jutro svetilki rastlini, jajčni kači, preprogi, televiziji, umivalniku … To so njegovi prijatelji. Ima tudi psa, ki pa je namišljen. (Mama mu šele pozneje razloži, da Nick ni njun prijatelj. Tega, da je njegov biološki oče, dečku nima nobenega namena povedati.)

Čeprav ni v Jackovih njegovih besedah ni nobene patetike – zvenijo namreč tako, kot da bi res poslušali petletnika –, so me te večkrat ganile do solz, za kar gredo zasluge tako Tremblayju in scenaristki/avtorici romana kot tudi režiserju, ki je s pomočjo tehnične ekipe izjemno lepo ponazoril otrokove občutke. Soba se zato zdi precej večja, kot pa v resnici je, življenje v njej pa veliko bolj optimistično, polno in magično.

Če to velja za življenje v sobi, pomislite, kako se mali počuti, ko prvič izkusi svobodo. Svet je, če ga gledamo skozi otroške oči – in v tem primeru ga –, že sam po sebi čaroben. V Jackovem primeru je še toliko bolj. Ko boste zapuščali dvorano, boste malo bolj cenili svobodo in svet, v katerega ste se vrnili. Čeprav bodo ti občutki trajali samo kakšno minuto ali dve, so skupaj z dvema urama, kolikor film traja, vredni denarja, ki ga boste odšteli za ogled filma (doma ali v kinu).

Mladi Tremblay bi si zaslužil nominacijo za oskarja

Malokateri filmi odraslim gledalcem omogočajo, da se vživijo v kožo otroka. Eden takšnih je bila magično-realistična drama Zveri južne divjine, ki nam je svet prikazala skozi oči šestletne deklice. Takrat devetletna Quvenzhané Wallis si je za vlogo v tem filmu prislužila nominacijo za oskarja za najboljšo igralko. Ni mi jasno, zakaj ni akademija letos v stranski kategoriji nominirala Tremblayja. ki je bil v času snemanja star osem let. Če vprašate mene, bi ga takoj zamenjal s katerimkoli od letošnjih nominirancev.

Si je pa zato soba prislužila nominacije v štirih drugih kategorijah: za najboljši film leta, najboljšega režiserja, najboljšo igralko v glavni vlogi (Larsonova je favoritka za to nagrado) in najboljši prirejeni scenarij.

Ne glede na to, koliko kipcev bo film na koncu prejel, lahko z veliko verjetnostjo (dveh filmov si namreč se nisem ogledal) zapišem, da je Soba najbolj ganljiv film med letošnjimi kandidati za oskarje, pa tudi film, ki nam je predstavil največ odkritij leta, tako tistih pred kamero kot za njo.

Dobra štiri!