OCENA FILMA: Sanjska hiša

Daniel Craig, ki smo ga pred kratkim videli tudi v Kavbojih in vesoljcih, je tokrat uspešni založnik Will, ki se s svojo družino iz velemesta preseli v idilično hišo na obrobju mesta. A stvari se hitro izkažejo za nič kaj idilične, saj Will po vrsti nerazložljivih dogodkov odkrije, da se je v njihovem domu nekoč zgodil krut družinski umor. Zdi se, da Willu nihče ne želi pomagati pri iskanju razlage, ta pa navsezadnje zamaje vsa njegova prepričanja in ga dobesedno pripelje na rob razuma (gledalca pa tudi, khm).

Bodimo iskreni, Sanjska hiša že na začetku vzbudi zanimanje, a hkrati tudi skepso, saj zgodbe s podobno premiso srečujemo nenehno. Prav zato smo si nadvse želeli, da bi igralska ekipa z Rachel Weisz, Naomi Watts in Craigom na čelu poskrbela za presenečenje, in tudi ime režiserja Jima Sheridana (V imenu očeta, V Ameriki, Brata) obeta. A talenti Weiszove so tokrat zreducirani na včasih pomirjajoč, včasih zaskrbljen okrasek, pri mračnem Danielu Craigu pa transformacija iz Jamesa Bonda v družinskega očeta nekako ne uspe.

Vprašanja še posebno vzbuja prisotnost Wattsove, katere vloga po zaslugi scenarija ni ravno izziv. Rekli bi, da Wattsova deluje kot statistka, ki so jo najeli zaradi imena v odjavni špici, a žal je zadeva hujša – njen lik je celo moteč in ključen zgolj za nekaj prisiljenih ovinkov v zgodbi, ki je zaradi tega še bolj frustrirajoča s svojimi nelogičnostmi. In le kaj je lahko bolj nervirajoče kot to, da je zgodba nelogična in vseeno obupno predvidljiva?

Precej generični triler namreč išče oporo v nekaj preobratih, ki niso pretirano izvirni (ali utemeljeni). Scenarist David Loucka in režiser Sheridan zgodbo krmarita čez nekaj popolnoma nepotrebnih valov in hkrati zgrešita tiste, ki bi nujno potrebovali odgovor. Proti koncu Sanjska hiša čedalje bolj razpada in še poslabša nekoherenten scenarij, vsi naši strahovi, da gre resnično za stokrat prežvečeno premiso s slabo izvedbo za povrh, pa se žal uresničijo. Končni izdelek je zmeda, nočna mora namesto sanjske hiše, ki si je sicer očitno sposobni Sheridan ne bi smel privoščiti v svojem rezimeju. S tem se je očitno strinjal tudi sam, saj je želel svoje ime umakniti iz odjavne špice končnega izdelka, ki menda ne predstavlja njegove vizije. Mimogrede, film je ob 50-milijonskem proračunu v prvih dveh tednih predvajanja zaslužil le 14 milijonov, kar nas nekako ne preseneča.

Weiszovo in Craiga so morda res hvalili zaradi medsebojne kemije na platnu, a po zaslugi nehvaležnega scenarija ta ostaja neizkoriščena, film pa bo v najboljšem primeru v spominu ostal kot tisti, pri snemanju katerega sta se igralca zaljubila.