Četrtek,
28. 1. 2016,
14.35

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Povratnik Alejandro González Iñárritu Tom Hardy Domhnall Gleeson ocena filma ocena filma ocenili smo filmska recenzija oskarji

Četrtek, 28. 1. 2016, 14.35

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Povratnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Povratnik

Režiser Birdmana se nam tokrat predstavlja z divjo mojstrovino, v primerjavi s katero je njegov prejšnji film videti kot našopirjen ptiček. Dajte DiCapriu že tega prekletega oskarja, zasluži si ga!

Čeprav je lanski zmagovalec Oskarjev, črna komedija Alejandra Gonzáleza Iñárrituja Birdman, izvrsten film, sem imel z njim nekaj težav, zato sem na koncu njegove ocene zapisal, da bomo morali na režiserjevo nesporno mojstrovino še počakati. Od takrat še ni minilo niti eno leto in z velikim veseljem vam sporočam, da smo jo, vsaj po mojem mnenju, dočakali.

Dramatičen pustolovski triler Povratnik (The Revenant) se bo čez natanko mesec dni (28. februarja) potegoval za 12 zlatih kipcev. Izida te tekme ne želim napovedovati (iz dveh razlogov: ker sem se v podobnih napovedih že velikokrat uštel in ker si vseh nominiranih filmov sploh še nisem ogledal), toda vse kaže, da bo Leonardo DiCaprio za svoj požrtvovalen nastop v Iñárritujevemu filmu po štirih neuspešnih poskusih prejel svojega prvega oskarja.

Če se bo to res zgodilo, ga bo prejel zato, ker si ga dejansko zasluži, ne zaradi svojih preteklih dosežkov, ki jih je Akademija po mnenju številnih po krivici spregledala. Upam samo, da lanski uspeh Birdmana pri njenih članih ne bo vzbujal pomislekov, komu podariti kipce v kategorijah najboljšega filma leta, najboljšega režiserja in najboljše fotografije.

Tako dobro režiranega in lepo posnetega filma namreč že dolgo nisem videl, pa sem si v zadnjem letu ogledal kar nekaj tehničnih mojstrovin. (Da, mednje štejem tudi Birdmana.)

"Pleše" z medvedi

Pustimo nagrade pri miru in se namesto njih raje posvetimo samemu filmu. Zgodba, ki so jo navdihnili resnični dogodki in ki ohlapno temelji na istoimenskem romanu Michaela Punkeja, se dogaja leta 1832 v tedaj še neraziskani severnoameriški divjini ter spremlja neverjeten podvig ameriškega pustolovca in traperja Hugha Glassa (DiCaprio).

Glass je član lovske odprave pod poveljstvom Andrewa Henryja (Domhnall Gleeson), ki v želji po zaslužku prevaža živalsko krzno do trgovinske postojanke na območju današnje Južne Dakote. Že uvodni kadri, v katerih Henryjevo odpravo napadejo ameriški staroselci iz plemena Arikara, nam pokažejo, da je njihova naloga smrtonosna: od več kot 40 članov odprave jih napad preživi manj kot četrtina, med njimi tudi glavni junak in njegov sin "mešane krvi" Sokol (Forrest Goodluck), ki je sad Glassovega razmerja z ameriško domorodko.

A Glassa najtežja preizkušnja šele čaka. Kmalu po napadu Arikar ga napade še samica grizlija. Izmaličen Glass napad orjaške medvedke sicer preživi, toda rane in poškodbe so tako hude, da ne more samostojno nadaljevati poti.

Čeprav so skoraj vsi prepričani, da je Glassova smrt samo še vprašanje časa, Henry ni sposoben pritisniti na sprožilec in skrajšati njegovega življenja. Namesto tega ponudi plačilo prostovoljcema, rasističnemu Johnu Fitzgeraldu (Tom Hardy) in neizkušenemu Bridgerju (Will Poulter), ki bi morala s Sokolom počakati na poslednji dih njegovega očeta in ga nato dostojno pokopati.

To se seveda ne zgodi. Fitzgerald stori nekaj, kar Glassa navda z željo po maščevanju. Moža ga nato še živega zakopljeta v plitvi grob, ne vede, da ga bo ta ohranjala pri življenju na njegovi 320 kilometrov dolgi poti skozi človeku sovražno in od boga pozabljeno divjino. "Ni me strah umreti, ker sem že umrl," dahne Glass. Zdaj lahko upa samo še na odrešitev.

Ču do vi to potovanje v srce teme

Povratnik se začne in konča s krvjo, brutalno nasilje pa nas spremlja tudi med samim filmom. Zdaj že zloglasen prizor, v katerem medvedka napade glavnega junaka, je tako prepričljiv in pretresljiv, da ga lahko postavimo ob bok uvodnima sekvencama filmov Gravitacija in Reševanje vojaka Ryana. Podobno velja za uvodni napad Arikar, med katerim film takoj vzpostavi brezhiben ritem.

Kljub vsemu temu surovemu nasilju je Povratnik eden najlepših filmov, kar so jih videle moje oči. Direktorju fotografije Emmanuelu Lubezkemu, ki se mu nasmiha že tretji oskar zapovrstjo (prejšnja dva je prejel prav za Birdmana in Gravitacijo), je uspelo z digitalno kamero ujeti čudovite podobe narave, ki nam prikličejo v spomin epske lirično-poetične mojstrovine Terrencea Malicka, kot so Rajski dnevi, Tanka rdeča črta in seveda Drevo življenja.

Asociacije na Malickove filme še dodatno okrepi občasen šepet Glassove žene, ki se možu prikazuje v vizijah in ki s staroselskimi pregovori v indijanskem dialektu spodbuja svojega moža, da v boju za življenje vztraja ("Veter ne more premagati drevesa z močnimi koreninami."), svoje pa prispeva tudi melanholična, ambientalna glasbena podlaga Ryuichija Sakamote (Zadnji kitajski cesar). Ta pri samostojnem poslušanju sicer nima večjega učinka, skupaj s sliko in naravnimi zvoki iz okolice pa ustvarja napeto in zlovešče vzdušje, ob katerem se nam zdi, da bo vsak čas nastopila apokalipsa.

Če sta nam Podlih osem in Savlov sin pokazala prednosti snemanja na celuloid, nam Povratnik pokaže prednosti snemanja z digitalno tehnologijo, pri čemer je najboljše to, da je ta povsem nevpadljiva. Gledalci imamo občutek, da kamera pluje po nevidni reki. Včasih je ta plovba počasna, drugič naletimo na brzice, nikoli pa ni povsem lagodna. Če se boste prepustili toku, boste vseskozi lovili dih, ne glede na to, ali se kamera med dolgimi prizori osredotoča na trpeče človeške obraze ali na navidezno neskončne krošnje dreves, ki se kot nemi in brezbrižni opazovalci dogajanja dvigajo nad njimi. V številnih kadrih smo deležni obojega, zaradi česar je film hkrati epski in intimen.

Eden tistih velikih filmov, ki vzbujajo religiozne občutke

To, da je narava – drugi najpomembnejši lik v filmu in Glassov največji nasprotnik – lepa, še ne pomeni, da je tudi prijazna. Iñárritu in Lubezki nam naslikata temačno podobo narave, v kateri ni prostora za slabiče. V njej preživijo samo najbolj trpežni in najvztrajnejši, kar so na lastni koži občutili tudi člani snemalne ekipe.

Da bi v celoti doumeli veličino Povratnika, moramo poznati pogoje, v katerih so ga snemali. Snemanje je potekalo v ledenem zimskem vremenu na težko dostopnih lokacijah v ameriški, kanadski in argentinski divjini, večino prizorov so posneli v kronološkem zaporedju in pri naravni svetlobi, za kar so imeli v povprečju na voljo samo eno uro in pol na dan, produkcija, katere stroški so z načrtovanih 60 milijonov ameriških dolarjev narasli na 135 milijonov dolarjev, pa se je tudi zaradi vremenskih težav zavlekla za več mesecev.

Nič čudnega, da skoraj vsi, ki so pri projektu sodelovali, to izkušnjo opisujejo kot najzahtevnejši podvig svojih karier. Pri tem se moramo zavedati, da si ustvarjalci dela niso oteževali zato, ker bi bili mazohisti, temveč zato, ker so okusni sadovi njihovega truda vidni na platnu.

Malicka, ki si je za snemanje svojih najboljših filmov vzel tudi po več let časa, sem že omenil. Druga dva mojstra, ki sta se s tovrstnimi dosežki zapisala v zgodovino, sta Francis Ford Coppola in Werner Herzog – prvemu je to uspelo s filmom Apokalipsa danes, drugemu s filmoma Fitzcarraldo in Aguirre, bič Božji.

Vsi ti filmi presegajo okvire arta in popularne kulture ter v ljubiteljih sedme umetnosti vzbujajo religiozne občutke. Iñárritu se je s skupaj s svojim najnovejšim, občudovanja vrednim celovečercem znašel v resnično imenitni družbi.

Maščevanje je najbolje servirati hladno

To seveda še ne pomeni, da bo redkobeseden in naturalistično posnet Povratnik všeč vsem, kar pa navsezadnje velja tudi za naštete mojstrovine drugih režiserjev. Več kot očitno je, da se Iñárritu ne trudi na silo ugajati in da bo film za nekatere gledalce precej velik zalogaj.

Nekatere bo zmotilo nasilje, drugi mu bodo zamerili dolge prizore brez dialogov ("v katerih se nič ne zgodi"), tretji bodo menili, da relativno preprosta zgodba ne podpira 150-minutne dolžine filma, pojavili pa se bodo tudi posamezniki, ki bodo film grajali samo zato, ker ga drugi večinoma hvalimo.

Zgodba je večplastna, in to precej bolj, kot se zdi na prvi pogled. Naracija je resda preprosta, toda vzporedno z Glassovo zgodbo o preživetju in maščevanju spremljamo še neko drugo zgodbo o maščevanju, film pa med vrsticami (oziroma med vejami in debli) pripoveduje tudi zgodbo o začetkih ZDA (v tem brezvladju je obstajal resničen svoboden trg!) in o krivici, ki se je zgodila ameriškim staroselcem, potem ko so na celino prispeli Evropejci.

In ne nazadnje – to je tudi zgodba o ljubezni, trdoživosti, upanju in odpuščanju, zaradi česar je film veliko manj hladen, kot bi to glede na vremenske razmere pričakovali. Tarantino nas je naučil, da je maščevanje najbolje servirati hladno. Iñárritu se tega drži, hkrati pa se zaveda, da maščevanje običajno učinkuje kot antiklimaks in da človeku srca ne ogreje za dolgo. Ali kot pravi staroselec, ki Glassu pomaga, da se ohrani pri življenju: "Moje srce krvavi, toda maščevanje je v rokah stvarnika."

In oskarja dobi …

Čeprav se v stranskih vlogah izkažejo tudi drugi igralci, med njimi še posebej Tom Hardy, se na koncu ustavimo pri glavnem zvezdniku filma. Če parafraziram zgornji citat: srca številnih oboževalcev Leonarda DiCapria krvavijo, toda odločitev, ali bo dobil prvega oskarja, je v rokah članov Akademije. Primernejše priložnosti, da mu ga podarijo, še niso imeli (ne smemo pozabiti, da zvezdnik nikoli ni bil edini nominiranec in da so si ga v preteklih letih morda res bolj zaslužili drugi). Močno dvomim, da je ne bodo izkoristili.

Povratnik je dramatično-umetniški Survivor: DiCaprio je jedel surova bizonova jetra (čeprav je vegetarijanec!), nag je zlezel v trup mrtvega konja in plaval v ledeno mrzli reki. Njegova požrtvovalnost se odraža na njegovem telesu, še posebej na obrazu. V njegovih očeh lahko vidimo trpljenje, s pogledom in grimasami izraža čustva. Kaj drugega mu niti ni preostalo. Dialogi glavnega junaka so tako redki (njegova redkobesednost je tudi posledica ran na vratu), da bi se jih lahko hitro naučili na pamet. Vsaj tiste angleške – polovica jih je namreč v staroselskem dialektu.

Vloga Hugha Glassa je drugačna od vseh zvezdnikovih preteklih vlog, tako kot je Povratnik drugačen od vseh Iñárritujevih preteklih celovečercev. Birdman je bil s tehničnega vidika prav tako mojstrovina, toda med ogledom nisem mogel odmisliti tega, da gledam film.

S Povratnikom je drugače. Na to sem med filmom pomislil samo enkrat. Še sam ne vem natančno, kdaj, vem pa, da sem se v tistem trenutku zavedel, da spremljam mojstrovino, ki jo bodo občudovali tudi tisti gledalci, ki se danes sploh še niso rodili. Če bi jo radi v popolnosti doživeli, si jo oglejte na velikem platnu, kamor takšni veliki filmi spadajo.

Napovednik filma Povratnik: