OCENA FILMA: Nemogoče

Šestindvajseti december leta 2004. Območje jugovzhodne Azije je prizadel potres, ki je povzročil najsmrtonosnejši cunami v zabeleženi zgodovini. Presenetljivo je, da smo morali na film o smrtonosnem valu, ki je s seboj odnesel več kot 230 tisoč življenj, čakati osem let. Še bolj presenetljivo je, da ta ne prihaja iz Hollywooda, temveč iz Španije.

Morda se filmski ustvarjalci bojijo očitkov, da s tovrstnimi projekti izkoriščajo resnične življenjske tragedije, toda dokler se jih filmi lotevajo s takšno mero občutka, kot to velja za dramo Nemogoče (The Impossible), drugi celovečerec režiserja Sirotišnice Juana Antonia Bayone, v tem ne vidim prav nobenih težav. Tudi, če so v osebne zgodbe vpleteni otroci.

Ena takšnih zgodb je tudi zgodba družine, ki se je znašla na najbolj neprimernem kraju ob najbolj neprimernem času. Maria (Naomi Watts), Henry (Ewan McGregor) in njuni trije sinovi uživajo na oddihu v idiličnem tajskem letovišču, ko v njihov hotel v neposredni bližini obale udari rušilna gmota vode, ki brezskrbne počitnice spremeni v boj za preživetje.

Deroča voda s seboj odnese najstarejšega sina Lucasa (Tom Holland) in Mario, ki zaradi hudih poškodb pristane v bolnišnici, medtem ko ostaneta mlajša sinova pri očetu. Ta je odločen poiskati odplavljena družinska člana, čeprav so možnosti za njuno preživetje resnično majhne.

Prav zgodbe, ki jih piše življenje, so lahko najbolj neverjetne. In najgrozljivejše. Zato ne preseneča, da se je režije filma lotil varovanec Guillerma del Tora, ki nas je leta 2007 prestrašil z grozljivko Sirotišnica. Čeprav je Nemogoče šele režiserjev drugi film, ki je v vseh pogledih neprimerno zahtevnejši od njegovega prvenca, se Bayona izkaže z režijo, ki bi jo pripisali veliko izkušenejšim režiserskim mačkom.

Ta ni vidna samo v začetnem osemminutnem prizoru cunamija, ki je posnet tako realistično, da vzame dih tudi gledalcem (občutek imamo, da smo se znašli v vodi skupaj s ponesrečenci), temveč tudi v nadaljevanju, ko se Nemogoče iz filma katastrofe spremeni v čustveno družinsko dramo.

Način, s katerim Bayona trenutke miline prekinja s pretresljivimi posledicami katastrofe, je prav tako osupljiv kot njegov prikaz rušilne moči narave, ki ga proti koncu filma s perspektive ponesrečenke podoživimo še enkrat.

K uspešnosti filma pripomore tudi prepričljiva in fizično zahtevna igra. McGregor in predvsem Watsova nam prikažeta enega najboljših in srce parajočih nastopov njunih karier, v katerih ne manjka odličnih vlog. Prepričljivi so tudi trije otroški igralci, med katerimi se še posebej izkaže danes 16-letni Tom Holland, ki mora v vlogi najstarejšega sina skrbeti za ponesrečeno mati.

Njun odnos predstavlja srce in zgodbo filma, skozi občutke, strahove in pogum nastopajočih pa gledalci doživljamo razsežnost tragedije, ki jo suhoparna statistika in novinarske reportaže niso mogle zaobjeti.

Igra, tako kot režija, presega kakovost scenarija Sergia G. Sáncheza, ki temelji na zgodbi Maríe Belón in njene družine. Čeprav se Sánchez, s katerim je Bayona sodeloval že pri Sirotišnici, trudi prikazati usodo številnih udeležencev tragedije (v filmu nikoli ne izvemo priimka ali nacionalnosti družine), je scenarij preveč zahodnjaški celo po hollywoodskih merilih. Skoraj vsi nastopajoči, med katerimi je veliko otrok, so belci – kot da bi cunami zadel švedsko in ne tajsko obalo. Lokalni otroci so se verjetno že znašli, vsaj tisti, ki so preživeli. Pa čeprav so ostali brez domov.

Na srečo sta igra in režija dovolj prepričljivi, da te pomanjkljivosti med samim ogledom niti ne opazimo. Čeprav nam Nemogoče prikaže zgodbo bele družine, gre še vedno za intimno zgodbo, ki se v nasprotju s številnimi primerljivimi hollywoodskimi izdelki ne utopi v posebnih učinkih.

S filmom o sili narave je Bayona dokazal, da se nam obeta režiserska sila, od katere lahko v prihodnosti pričakujemo še veliko, če bo le v svojih filmih obdržal človeški element.

Napovednik filma: