OCENA FILMA: Mesto greha: Ženska za umret

Da in ne – odvisno od tega, kako strasten ljubitelj (ali ljubiteljica) izvirnika ste. Mesto Greha: Ženska za umret (Sin City: A Dame to Kill for), nadaljevanje uspešnice iz leta 2005, ki jo je Robert Rodriguez posnel po grafičnih novelah Franka Millerja, odlikujejo podobne kakovosti kot kulten izvirnik – oba filma sta brutalni, testosteronsko-estrogenski paši za oči –, vendar se te nekoliko porazgubijo v zmedeni, prazni in neambiciozni pripovedi, za katero se vse prevečkrat zdi, kot da parodira samo sebe.

Mesto greha je postalo gledljiv kliše. Še celo maska iz lateksa, ki jo v filmu nosi Rosario Dawson (njen moto oblačenja je S&M namesto D&G), je sumljivo podobna opravi, ki jo je v filmu Kick-Ass 2 nosil gospodič Motherfucker (da ne bo pomote: Dawsonova jo nosi bolje).

Kombinacija starih obrazov, novih obrazov in starih likov z novimi obrazi

Pripoved znova sestavljajo štiri ohlapno povezane in kronološko razmetane zgodbe. Dve, Dolga, naporna noč (ta je razdeljena na dva dela) in Nancyjin poslednji ples, je Miller napisal posebej za film, preostali dve, uvodna Navaden sobotni večer in osrednja Ženska za umret, pa sta adaptaciji njegovih stripovskih stvaritev.

Daleč najmočnejša je osrednja zgodba, ki se odvija v času pred dogodki iz prvega dela. V njej fatalna Ava Lord (Eva Green) ukane nekdanjega ljubimca Dwighta (Cliva Owena je v vlogi zamenjal Josh Brolin) v umor njenega bogatega moža. S tem sproži verigo krvavih dogodkov, ki porušijo krhko razmerje med prostitutkami Starega mesta in "varuhi" zakona ter spremenijo Dwightov obraz.

Nekajminutni Navaden sobotni večer ni nič drugega kot kratek in krvav uvod v Dolgo, naporno noč. V njej spremljamo domišljavega mladega kockarja Johnnyja (Joseph Gordon-Levitt), ki naredi veliko napako, ko v pokru premaga pokvarjenega senatorja Roarka (Powers Boothe). In to kar dvakrat!

Film sklene Nancyjin poslednji ples. Od smrti Johna Hartigana (Bruce Willis), njenega večkratnega rešitelja, so minila štiri leta. Nancy Callahan (Jessica Alba), mična in gibčna plesalka v nočnem klubu, je ves ta čas kovala maščevanje proti senatorju Rourku. Zdaj je napočil trenutek za njegovo izvedbo.

Dolga in (občasno) naporna noč

Že obnova vsebine nam da vedeti, da je bil dolg premor med obema filmoma bolj posledica težav z usklajevanjem urnikov zvezdniške igralske ekipe kot pa posledica ukvarjanja s scenarijem. Ta je ena velika zmešnjava. Liki, ki bi morali preživeti, umrejo, nekateri drugi čudežno "oživijo" (Willis blodi naokoli v obliki duha!), dodatno težavo pa predstavlja zamenjava igralcev, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov (na primer smrti) niso mogli udeležiti snemanja.

Vem, da ne smemo vsega skupaj jemati preresno, toda tudi filmi, ki so posneti po stripih in dajejo prednost formi, zahtevajo neko koherentnost v pripovedi.

Razočarata predvsem obe izvirni zgodbi. Dolga, naporna noč se na trenutke res zdi kot dolga, naporna noč. Čeprav je lik Gordon-Levitta prijetna osvežitev moškega dela zasedbe (priznajmo si: Marv, Dwight in Hartigan so si med seboj izjemno podobni), se med njegovim segmentom nisem mogel znebiti občutka, da gledam najstniško različico Mesta greha. V njem sem pogrešal nekoga, kot je Marv, ki ga je znova izvrstno odigral skoraj neprepoznavni Mickey Rourke (na srečo ima ta v vseh drugih delih filma precej pomembno vlogo).

Še slabše se nam godi med sklepnim delom filma. Jessica Alba se na plesnem odru odlično znajde, slabše pa se izkaže v zahtevni vlogi psihično strte in zapite ženske na maščevalnem pohodu. Eden največjih grehov drugega dela Mesta greha je njegov depresivno antiklimaktičen konec, ki pa je v sozvočju s preostankom Nancyjine zgodbe.

Kakorkoli že – Miller bi se lahko v devetih letih spomnil česa boljšega in na ta način pomagal igralcem pri igranju pred zelenim platnom. Ne samo Albi, tudi preostalim.

Štiri barve: Rdeča

Še zdaleč pa ni vse slabo, prav nasprotno: Mesto greha je, če se lahko izrazim v jeziku njegovih prebivalcev, še vedno videti prekleto dobro. Čudovita črno-bela fluidna stripovska noir estetika, ki jo tu in tam popestri kakšen rumeno, zeleno, modro ali rdeče obarvan detajl (prevladujejo zadnji), sicer ni več tako inovativna, kot je bila pred desetletjem, je pa zato še bolj izpiljena in enako učinkovita.

Prekleto dobro so videti tudi njegove prebivalke. Čeprav kažejo več kože kot dekleta v oglasih za kreme za sončenje, te niso samo razgaljeni in nebogljeni kosi mesa. Ženske v Mestu greha so bojevnice, valkire. Usodo vzamejo v svoje roke. Čeprav se večini godi precej slabo, bi težko dejali, da je film sovražen do žensk. Vsaj nič bolj, kot je sovražen do moških.

Ave Eva!

Kar nas pripelje do najsvetlejše pridobitve Mesta greha. Novi liki niso posebej zanimivi, z eno izjemo: smrtonosne femme fatale v podobi Eve Green. Pozabite na Angelino Jolie – zlohotnica leta je Eva oziroma Ava! Opazi se, da Greenova v vlogi neznansko uživa, posledično pa ob njenem nastopu, ki izžareva zlobo, uživamo tudi gledalci. Vsi moški v filmu se obnašajo kot popolni bebci. Tisti, ki jih je omrežila Ava, imajo vsaj dober izgovor za to.

Greenova je letos že rešila film 300: Vzpon imperija – še eno nadaljevanje, ki je bilo posneto po Millerjevi stripovski predlogi. Igralka je že večkrat dokazala, da zna igrati, zdaj mora samo še izbrati kakšen projekt, ki bo presegal okvirje (dobesedno) gole zabave, medtem ko se bosta morala Miller in Rodriguez precej bolj potruditi, če bosta želela, da bomo še kdaj zašli v njuno mesto. Čas, ki sta ga imela na voljo, bi lahko izkoristila bolje.

Napovednik filma Mesto greha: Ženska za umret: