OCENA FILMA: Medzvezdje

Za uvod nekaj besed o avtorju filma. Pred letom 2000 je malokdo slišal za Christopherja Nolana, nato so prišli filmi Memento, Insomnia, Skrivnostna sled in Izvor ter trilogija o nekem temačnem superjunaku, ki je na novo opredelila stripovski podžanr akcijsko-fantazijskega filma.

Danes Nolana številni omenjajo v isti sapi s Stevenom Spielbergom in celo Stanleyjem Kubrickom. Bolj ali manj upravičeno: vsi trije režiserji so namreč tehnični vizionarji s prepoznavnim slogom, ki so si v hollywoodskem studijskem sistemu že zelo zgodaj v karieri zagotovili skoraj popolno umetniško svobodo.

Toda če je želel Britanec dokončno upravičiti laskavo primerjavo z znamenitima mojstroma, je moral odpotovati v vesolje. Če se je želel dokončno zapisati med režiserske zvezde, je moral posneti svojo različico Kubrickove Odiseje oziroma svojo različico Spielbergovih Bližnjih srečanj tretje vrste.

Rezultat njegovega potovanja – 165-milijonska znanstvenofantastična pustolovščina Medzvezdje (Interstellar) – je vizualno čudovit in produkcijsko brezhiben film, ki pa razočara z vidika zgodbe.

Daljna srečanja četrte ali pete vrste

Filmi, kot je Medzvezdje, so privlačni tudi zato, ker pomenijo potovanje v neznano. Manj ko vemo o zgodbi, bolje je, zato se bom pri njenem opisu omejil le na najosnovnejše informacije.

Scenarij, ki ga je režiser napisal s svojim bratom Jonathanom Nolanom, nas popelje v bližnjo prihodnost, ko je Zemlja le še bleda senca same sebe. Prebivalcem našega planeta življenje grenijo peščeni viharji, številne poljščine so nehale uspevati, družba pa je vse svoje napore usmerila v pridelavo redkih, ki še uspevajo.

Vse skupaj še vedno ni tako slabo, da ne bi moglo biti veliko slabše. Zemlja nesporno umira, edino upanje za rešitev človeštva pa predstavlja Cooper (znova odličen Matthew McConaughey) – upokojeni testni pilot in vdovec, ki na farmi s pomočjo tasta vzgaja svoja otroka: desetletno hčerko Murphy in 15-letnega sina Toma.

Cooperja nenavadna težnostna motnja v hčerkini sobi pripelje do Nasinega skrivnega oporišča, kjer se skupina znanstvenikov pod vodstvom profesorja Branda (Michael Caine) pripravlja na misijo, od uspeha katere je odvisna prihodnost naše vrste.

Cilj misije je jasen: v drugi galaksiji morajo odkriti planet, ki bo omogočal kolonizacijo oziroma naselitev. Dosežejo ga lahko na dva načina, oba pa vključujeta potovanje skozi skrivnostno črvino, ki se je pojavila v bližini Saturna.

Kaj se zgodi po tem, ko posadka plovila Endurance zapusti našo galaksijo, morate videti na lastne oči. Izdam vam lahko samo to, da na enem od planetov čas mineva hitreje kot na Zemlji, da astronavti potujejo skozi čas in prestopajo različne dimenzije ter da vzpostavijo stik z novo življenjsko obliko. Še to: v Nolanovem vesolju vsi zelo radi citirajo pesnika Dylana Thomasa.

Znanost, ki vzbuja strahospoštovanje

Nobenega dvoma ni, da je Medzvezdje režiserjev produkcijsko in vsebinsko najzahtevnejši ter najambicioznejši projekt. Svetovi in planeti, ki jih je Nolan ustvaril z ekipo zvestih sodelavcev (direktorja fotografije Wallyja Pfisterja, ki se je s porazno Transcendenco podal na lastno režisersko pot, je tokrat zamenjal Hoyte Van Hoytema), so videti veličastno, čudovite podobe, ki jih je Nolan ujel na filmski trak, pa v kombinaciji z udarno in inovativno glasbeno podlago Hansa Zimmerja v gledalcu vzbujajo strahospoštovanje.

Delno to velja tudi za zgodbo, ki so jo navdahnili koncepti teoretskega astrofizika in vodilnega svetovnega znanstvenika na področju Einsteinove splošne teorije relativnosti Kipa Thorna (ta je pri filmu sodeloval kot strokovni sodelavec in eden od izvršnih producentov).

Verjetno bo preteklo še veliko let, preden bo lahko človeštvo Thornove teorije o črnih luknjah, črvinah in singularnosti preizkusilo v praksi. Ena od odlik filma je, da nam jih predstavi na razumljiv način in približa znanost, hkrati pa nam ponudi lep (in grozljiv) prikaz morebitne prihodnosti našega planeta in naše vrste.

Dobra novica je, da nas največji dosežki še čakajo, slaba pa, da nas bodo v njih najverjetneje prisilile razmere. Kot pravi dr. Brand: "Človeštvo se je rodilo na Zemlji, nikoli pa ni bilo mišljeno, da mora na njej tudi umreti."

2014: Limonada v vesolju

Nolan se s filmom ni odpravil raziskovat samo najbolj oddaljenih kotičkov našega vesolja, temveč tudi človeški značaj, kar se na koncu izkaže za veliko težje opravilo.

Režiser je Thornove znanstvene koncepte prepletel z družinsko dramo (v osrčju zgodbe je odnos med Cooperjem in njegovo hčerko, ki med očetovo medgalaktično avanturo odraste v Jessico Chastain) ter posnel svoj najbolj oseben in čustven film, kar bi moralo ustrezati vsem, ki so trdili, da so njegovi filmi preveč hladni.

Težava nastopi, ko se intenzivna čustva sprevržejo v patetiko. Že dolgo ne pomnim filma, v katerem bi junaki pretočili toliko solz. Te so v prvi uri filma, pred vzletom Endurancea, še učinkovale name, pozneje pa so me začele spravljati v smeh. Sodu so dokončno izbili dno okorni dialogi o ljubezni kot o neizmerljivi, a vsem poznani sili, ki presega časovne in prostorske omejitve ter povezuje vse ljudi.

Zanimiva teorija, ki jo objokana Brandova hčerka (Anne Hathaway) izusti nekje na sredini filma, tik pred tem, ko se Medzvezdje spremeni v ledeno vesoljsko srhljivko, med katero sem čakal, da bo kateremu od junakov iz prsi pokukal tisti stvor v obliki penisa (veliko bolje bi bilo, če bi to teorijo, ki se na koncu izkaže za glavno sporočilo filma, gledalci razvili sami).

Med zvezdniki

Dodatno težavo predstavljajo zvezdniki, ki poseljujejo Nolanovo vesolje. Številni med njimi (Casey Affleck, Wes Bentley, Topher Grace) spregovorijo le nekaj stavkov, njihove na pol gostujoče vloge pa učinkujejo precej moteče.

Michael Cain je v vlogi profesorja videti kot parodija samega sebe, Chastainova in Hathawayeva sta me pustili popolnoma hladnega, medtem ko mi je šel Matt Damon (ustvarjalci so njegovo sodelovanje do premiere uspešno prikrivali) pošteno na živce.

Čeprav je Nolan pred kamero zbral kar štiri oskarjevce in dva nominiranca za oskarja, osebnosti preprosto nisem nikoli začutil. Nič čudnega, saj je karakterizacija, z redkimi izjemami na čelu z glavnim likom, obupna. Z vidika igralske zasedbe je Medzvezdje velika potrata talenta.

Nolanova nepopolna "mojstrovina"

Čeprav bi lahko Medzvezdje, ki ima to nesrečo, da je prispelo v kinematografe eno leto po izvrstni Gravitaciji, označil za eno večjih filmskih razočaranj letošnjega leta, film še vedno ponuja dovolj kakovosti, da ga lahko brez slabe vesti priporočam vsem ljubiteljem znanstvene fantastike.

Medzvezdje bo razdelilo gledalce na dva tabora. Prvi bodo v Nolanovem devetem celovečercu prepoznali mojstrovino, medtem ko bodo drugi menili, da je Medzvezdje režiserjev najbolj nestanoviten in pretenciozen film, ki si naziva mojstrovine ne zasluži, čeprav se mu v nekaterih delih precej približa. Med druge spadam tudi sam.

Zato nasvet: upoštevajte Murphyjev zakon (vse, kar se mora zgoditi, se bo zgodilo), zmanjšajte pričakovanja in se prepustite Nolanovemu velikemu filmu. Morda vas bo njegova težnost pritegnila. Mene na žalost ni, vsaj ne dovolj.

Napovednik filma Medzvezdje: