OCENA FILMA: Mamica

Kanadski auteur Xavier Dolan je svoj prvi film, avtobiografsko dramo Kako sem ubil svojo mamo, posnel leta 2009, ko je bil star 20 let. V naslednjih štirih letih je spisal, zrežiral, sproduciral in zmontiral še tri odlične celovečerce: Namišljene ljubezni, Laurencea Anywaysa in Toma na kmetiji. Če še niste navdušeni, naj vam povem, da je pri vseh filmih poskrbel še za glasbo in kostumografijo, v treh pa je odigral tudi glavno vlogo. Neverjetno.

Ob tako intenzivnem ustvarjalnem tempu in napredku, ki je bil opazen iz filma v film, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Dolan izgorel ali pa posnel svojo prvo mojstrovino. Zgodilo se je zadnje. Čeprav smo šele zajadrali v leto 2015, bom presenečen, če bo kakšen film v prihodnjih 12 mesecih naredil name tako močan vtis, kot to velja za Dolanovo Mamico (Mommy).

"Življenje je kot poker – če nimaš dobre kombinacije, se ti slabo piše"

V Dolanovi energični, stilizirani in brezhibno odigrani ojdipovski družinski drami spremljamo razburkan odnos med Diane Després – Die (Anne Dorval), 46-letno vdovo in materjo samohranilko, ter njenim 15-letnim sinom Stevom (Antoine-Olivier Pilon), ki trpi za sindromom ADHD (primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti).

Ko težavni Tomas v internatu zaneti požar, zaradi česar mu grozi, da bo pristal v zaporu za mladoletne, se njegova mati odloči, da ga bo vzgajala in šolala sama. Njeno življenje se kmalu po sinovi vrnitvi domov postavi na glavo. Zaradi njega je odpuščena, družinsko harmonijo pa kvarijo tudi Tomasovi nenadni izbruhi nasilja.

Njun položaj je videti brezizhoden, dokler nanj ne posije žarek upanja v podobi zadržane in jecljajoče sosede Kyle (Suzanne Clément). Srednješolska učiteljica, ki je svoje življenje podredila moževi službi in nenehnim selitvam, pristane na to, da bo Tomasa šolala in mu pomagala pri izpolnitvi sanj – vpisu na ameriško umetnostno akademijo. Die medtem služi denar z opravljanjem honorarnih del.

Za kratek čas se zdi, da bosta materinska ljubezen in sosedina prijateljska pomoč Tomasa lahko rešili, toda nadaljnji dogodki potrdijo Dianino misel, da je življenje kot poker – če nimaš dobre kombinacije, se ti slabo piše.

Mamica je prava paša za oči in ušesa

Se vam zdi vse skupaj precej moreče? Ne sodite prehitro. Čeprav so temelji zgodbe tragični, Mamica, tako kot prejšnji štirje Dolanovi celovečerci, prekipeva od humorja in življenjske energije.

Kljub temu, da je Dolan tokrat ostal za kamero, lahko njegovo prisotnost občutimo v vsakem kadru. Film je prava paša za oči in izjemno sodoben, hkrati pa tudi nostalgičen. Kamera je fluidna, montaža je razgibana, bližnji plani obrazov in počasni posnetki, ki jih je direktor fotografije André Turpin ujel na 35mm celuloidni filmski trak, pa so v kombinaciji z glasbeno podlago čista poezija.

Glasba ostaja duša Dolanovih filmov, le da ima ta tokrat še izrazitejšo pripovedno vlogo. V Mamici prevladujejo pop uspešnice iz konca 90. let prejšnjega in prvih let tega stoletja, ki jih je Tomasov oče posnel na mixtape pred svojo smrtjo. Vse skladbe so spretno vgrajene v film – Tomas jih posluša na svojem prenosnem predvajalniku in na radiu, nekatere pa odpoje kar sam.

Dolanov zrelostni izpit (v razmerju 1:1)

Vse naštete kakovosti seveda niso nobena novost. Dolan je bil kljub svoji mladosti že od nekdaj eden od vizualno najbolj razburljivih režiserjev svojega časa. Težava je bila v tem, da je v preteklosti dajal prednost formi pred vsebino in da ga je v doseganju vizualne odličnosti pogosto zaneslo. Mamica je nekakšen Dolanov zrelostni izpit in dokaz, da se je iz svojih čudovitih "napak" veliko naučil.

Čeprav je Dolan obdržal svoj prepoznaven slog, so vsi elementi podrejeni zgodbi in trem osrednjim likom. Prvo, kar na filmu opazimo, je nenavadno razmerje med širino in višino zaslona (1:1). Še bolj nenavadno je to, kako hitro ga odmislimo. Kvadratast zaslon ni le vizualna domislica, ki bi bila sama sebi v namen, temveč učinkuje kot okno v dušo likov. Kamera se tako ali tako osredotoča na njihove obraze, okolica bi nas pri spremljanju njihovih nasmejanih in objokanih portretov samo motila.

Dolan seveda ne bi bil Dolan, če se ne bi poigral tudi s tem razmerjem. Ko se to zgodi, film in njegovi junaki resnično zadihajo s polnimi pljuči. V nasprotju z gledalci – osupljiv prizor, ki se odvije na platnu, vam bo brez dvoma vzel dih. (Film sem si ogledal dvakrat. Omenjen prizor, pravzaprav sta takšna dva, je imel name ob obeh ogledih enak učinek, tako da o spoilerju ne moremo govoriti.)

Seksi, gledljiva, zabavna in ganljiva mojstrovina

Film pravzaprav vseskozi diha skupaj z glavnimi liki. Gledalci, ki se potopimo v njihova življenja, tudi. Čeprav se zavedamo, da so možnosti za srečen razplet zgodbe majhne – ena od osrednjih tem filma je (ne)uresničitev ameriških sanj o uspehu, po katerem najbolj hrepenijo tisti, ki so "izviseli" v sistemu – , si želimo, da bi jim uspelo.

Če je glasba duša Mamice, so vodilni igralci (vsi trije so z Dolanom sodelovali že pri njegovih prejšnjih projektih) njeno srce. Značaj filma še najbolje pooseblja naslovna junakinja. Občasno precej vulgarna (tako po slogu oblačenja kot po besednjaku) in vpadljiva Die je borka v pravem pomenu besede. Čeprav mora sprejemati težke odločitve, je nikoli ne obsojamo, to pa zato, ker se življenja loteva z zvrhano mero optimizma.

Podoben odnos imamo do njenega sina – tempirano bombo, ki lahko eksplodira v vsakem trenutku – in njuno sosedo. Vsi trije liki se dopolnjujejo in spletejo pristno prijateljstvo, ki se nas dotakne. V enem trenutku nas nasmejejo, v drugem pa ganejo do solz. Lahko bi dejali, da so dobra, kaj dobra – odlična kombinacija!

Naj vas izraz mojstrovina ne zmoti preveč. Filmi, kot so (upravičeno) opevana Fantovska leta, niso za vsak okus. Z Mamico je drugače – težko si predstavljam, da bi bilo v družbi Die, Tomasa in Kyle komurkoli dolgčas. Zato si naredite uslugo in si oglejte genialnega Dolana v njegovi najboljši izdaji. Obljubljam vam, da vas kanadski čudežni deček ne bo razočaral.

Napovednik filma Mamica: