OCENA FILMA: Llewyn Davis

Brata Coen sta se tokrat potepala po New Yorku in Chicagu leta 1961 in čeprav gre za precej geografsko in časovno določene okoliščine, v njih ne manjka coenovsko prismuknjenih likov – naivnih intelektualcev, konstantno razburjenih bivših deklet/spolnih partnerk, likov, ki so iz neznanih razlogov vedno dobre volje, a morda ne tako bistrih mislih, obvezni John Goodman, ki tokrat pride v kompletu z avtom do Chicaga, ter maček.

Oscar Isaac se v filmu kot Llewyn Davis po razhodu s svojim glasbenim partnerjem Mikom poskuša uveljaviti kot samostojni kantavtor, ker pa je njegova kariera bolj kot ne na dnu, živi po kavčih prijateljev in znancev. Njegova nestanovitnost onemogoča rutino, zato film, čeprav nima klasične narativne strukture, ne izgubi ritma, tudi ko nas brata Coen posadita v občinstvo kluba Gaslight in nas določita, da bomo večino skladb poslušali v celoti.

Kar ni težko; glas Oscarja Isaaca je ganljiv, prav tako se izkažeta Carey Mulligan in Stark Sands, a pravo komedijantsko zlato predstavlja skladba, ki jo Isaac in Justin Timberlake zapojeta skupaj z Adamom Driverjem, ki smo ga spoznali v seriji Punce. Komercialna uspešnica, v kateri trojček predsednika Kennedyja prosi, naj jih ne pošlje v vesolje, je poskočnica, kjer Driver s svojimi basovskimi vložki recitira za šestdeseta verjetno precej abstraktne pojme, kot je "outer space", in eden od tistih delov filma, kjer postane jasno, da si bo po filmu treba omisliti tudi soundtrack ali pa vsaj ujemajoče se bele pletenine, ki jih je na odru proti koncu filma nosila pojoča četverica.

Ko v filmu ne prepevajo priredb starih ljudskih pesmi, se osrednji junaki ukvarjajo predvsem s preživetjem. Llewyna Davisa tako poleg pomanjkanja bivališča in zimskega plašča dodatno obremenjujejo stroški splava, ki ga bo moral plačati res besni Jean (Carey Mulligan), ter sicer prijazni intelektualci, ki mu nudijo tako hrano kot kavč, a ki ga stalno spominjajo na nekdanjega glasbenega partnerja. Povrhu vsega mora nehote nekaj dni celo skrbeti za njihovega mačka, za katerega pa se izkaže, da si ime deli z likom, ki ga je v filmu Kdo je tu nor igral George Clooney - Ulysses.

Četudi nas skozi celotno filmsko popotovanje perverzno mika, da bi v katerem od likov našli ameriško legendo folk glasbe, nam brata Coen to željo podreta ob koncu filma, ko na oder kluba, v katerem nastopajo naši junaki, postavita obris in glas Boba Dylana. Nekaj dni v življenju Llewyna Davisa tako ne ponuja veliko odgovorov ali rešitev Davisove stiske, ponuja pa topel in humoren vpogled v glasbeno sceno šestdesetih in na večno dilemo, kako dolgo vztrajati v stvareh, ki nas res veselijo, a ne zagotavljajo preživetja.

Film Llewyn Davis je letos v Cannesu prejel veliko nagrado.