OCENA FILMA: Ljubezen 3D

Če ste si ogledali Nepovratno (Irreversible), potem veste, kako dobro lahko Gaspar Noé z objektivom kamere zajame nežnost in milino. Preden me vprašate po zdravju in označite za sadista, vas prosim, da za trenutek, naj bo to še tako težko, odmislite zloglasen devetminutni neprekinjen prizor posilstva Monice Bellucci ali tistega, v katerem Vincent Cassel moškemu, ki ga zamenja s posiljevalcem njegovega nosečega dekleta, v BDSM-klubu z gasilnim aparatom lobanjo spremeni v pulpo, ter se spomnite na zadnje tri prizore filma.

Naj vam osvežim spomin: Noé nam je v njih v kronološko obrnjenem vrstnem redu prikazal drobce življenja takrat še srečno zaljubljenega para, ki sta ga upodabljala takrat še srečno zaljubljena in poročena Belluccijeva in Cassel. Čustven konec filma je za tiste, ki so se do njega sploh prebili, vsaj po mojem mnenju odtehtal brutalno mučenje, ki smo mu bili priča pred tem.

V Franciji živeči argentinski režiser in scenarist nam v svojem četrtem celovečercu – angleško govoreči erotični 3D-meditaciji na temo ljubezni, spolnosti in romantičnih razmerij – znova razkrije svoj nežnejši obraz, le da se tokrat na račun seksa in sentimentalnosti skoraj v celoti odpove nasilju. In izvirnosti.

Seks, droge in 3D

Zgodba: Murphy (Karl Glusman) je ameriški študent, ki v Parizu študira filmsko umetnost, Electra (Aomi Muyock) je francoska študentka likovnih umetnosti. Njuno dvoletno vihravo razmerje, v katerem očitno nista počela ničesar drugega kot seksala in se drogirala, se je končalo v solzah po tem, ko je Murphy Electro prevaral z njuno mlado svetlolaso sosedo Omi (Klara Kristin), s katero ima zdaj otroka.

Ljubezen 3D nam v kronološko obrnjenem vrstnem redu skozi Murphyjeve spomine prikazuje drobce njunega skupnega življenja, povod za protagonistovo vračanje v preteklost pa je telefonski klic, ki ga nekega jutra prejme od Electrine mame. Ta Murphyju razloži, da se ji hčerka ni javila že dva meseca in da jo skrbi, da je storila samomor.

Film se konča z dnem, ko sta se Murphy in Electra spoznala v parku, ter začne s felacijo in ejakulacijo, kar je bil verjetno njun zadnji skupni spolni akt. Vmes, kot rečeno, veliko seksata (med drugim tudi v strastnem trojčku z Omi), malo se tudi prepirata, oboje pa počneta pod vplivom različnih psihoaktivnih substanc: opija, marihuane, kokaina …

Alenka Bratušek: Potrebujemo več časa./Gaspar Noé: Čas uniči vse.

Krivec za njun razhod niso droge. Argentinski enfant terrible, ki mu vplivi tovrstnih substanc, še posebej halucinogenega in psihadeličnega DMT, niso tuji, kar se odraža tudi v njegovih filmih, nam z delno avtobiografsko Ljubeznijo znova sporoča to, kar nam je sporočil že z Nepovratnim: da čas uniči vse.

Razlika med Nepovratnim in Ljubeznijo je, da v primeru zadnje nelinearna pripoved ne prispeva ničesar k zgodbi. Ta je, ne glede na to, kako jo obrnemo, neizvirna, plehka in vsebinsko prazna, liki so nezanimivi in značajsko neprijetni, film pa povrhu vsega še ni najbolje odigran, k čemur je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da obe glavni igralki v resnici sploh ne govorita angleško (pomembneje je bilo, da sta bili pripravljeni seksati pred kamero).

Film je odlično posnet, vendar nam o ljubezni, seksu in romantičnih razmerjih ne pove ničesar novega oziroma nič takega, česar nam ne bi precej bolje povedalo z zlato palmo ovenčano Adelino življenje. Oba celovečerca sta si tematsko izjemno podobna. Razlikujeta se v avtentičnosti zgodbe in načinu njenega prikaza. Ironija je v tem, da so liki v Kechichejevem naturalističnem 2D-filmu veliko bolj tridimenzionalni kot pa ti v stiliziranem Noétovem.

Monologi penisa

Ker je zgodba raztegnjena na debeli dve uri, smo gledalci toliko bolj pozorni na obupne dialoge in avtorjeve pretenciozne vložke (enemu liku je ime Gaspar, drugemu Noé). Večino časa poslušamo notranje monologe omamljenega osrednjega protagonista, ki nas med drugim obdaruje z blebetanjem o penisu kot o organu brez možganov, čigar edina naloga je, da stvari za*uka.

Veliko bolje bi bilo, če bi liki molčali. Še posebej zato, ker je ena največjih kakovosti filma njegov slogovno raznolik in neverjetno poslušljiv soundtrack. V Ljubezni lahko ob sodobnejši elektronski glasbi med drugim slišimo še dela francoskega skladatelja Erica Satieja, Eddiea Hazela in Pink Floydov ter celo skladbe Johna Carpenterja, te pa veliko prispevajo k hipnotičnemu in zasanjanemu vzdušju.

Murphy v nekem trenutku izjavi: "Rad bi posnel film s krvjo, spermo in solzami. Film o seksu in ljubezni, ki bo prikazoval sentimentalno spolnost." Če se želja že ni izpolnila Murphyju, se je vsaj Noétu, ki se v dvoličnem, ljubosumnem in malce homofobnem glavnem protagonistu očitno prepozna (najljubši film obeh je Kubrickova Odiseja v vesolju, oba sta prestala tudi seanso z ajahuasko).

Prvi 3D-pornič, ki si ga lahko ogledate v kinu

Ljubezen je film, ki prikazuje sentimentalno spolnost. To je vse. Noé ni ne prvi ne zadnji, ki se je lotil takšnega podviga, je pa, vsaj po mojem vedenju, prvi, ki je posnel umetniški 3D-pornič. Čeprav so hipnotični in presenetljivo okusni prizori seksa stilizirani, je ta videti precej naraven, to pa so pravzaprav še najbolj avtentične in razburljive minute filma (med seksom vsaj nihče ne govori).

Ne le da nam Ljubezen ne pove in ne pokaže nič novega, film tudi ni pretirano šokanten. Noé tokrat ostaja v mejah spodobnosti, še najbolj nenavadna posnetka sta posnetek penetracije iz notranjosti vagine in tisti, v katerem sperma brizgne v kamero, kar ima precej komičen 3D-učinek. V večini drugih prizorov je 3D precej manj očiten.

Čeprav je Ljubezen glasbeno in vizualno izjemno privlačen film, če že ne kar mojstrovina, se nisem mogel znebiti občutka, da je režiser po dveh resnično edinstvenih projektih, Nepovratnem in V praznino, izgubil svojo ostrino. Njegov najnovejši film je, vsaj z vidika zgodbe, približno tako edinstven kot je bil Petdeset odtenkov sive (nazorni posnetki genitalij in sperme tega ne spremenijo), manj inovativen pa je tudi s tehničnega vidika.

Ljubezen 3D je kot seks za eno noč s privlačnim neznancem, ob katerem se zjutraj zbudiš in ugotoviš, da ne moreš spregovoriti niti treh stavkov. Lepo je, dokler traja, in v določenih pogledih zadovoljujoče, ni pa povsem izpopolnjujoče. Ne glede na vse orgazme pravega čustvenega vrhunca ne dočakamo, na koncu pa se vprašamo: kaj ima ljubezen s tem?

Napovednik filma: