OCENA FILMA: Hyde Park na reki Hudson

Pred dobrima dvema letoma je v naše kinematografe prišel Kraljev govor Toma Hooperja, ki je britanskega kralja Jurija VI. s pomočjo izjemnega Colina Firtha naslikal na precej intimen način, bil okronan s štirimi oskarji in se vtisnil v spomin marsikaterega ljubitelja filmov. Tako kot Hooper se je osebni, človeški plati velikih zgodovinskih osebnosti posvetil tudi Roger Michell v filmu Hyde Park na reki Hudson – le da je poleg kralja Jurija v enačbo, željno uspeha, dodal še ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta in seveda kakovostno igralsko zasedbo, v kateri kraljuje simpatično čudaški Bill Murray. A če se to na prvi pogled resnično zdi film, ki v svojih temeljih nosi veliko potenciala, njegova realizacija dokazuje nasprotno. To, da film ni tako dramatično pompozen kot Kraljev govor, je lahko seveda popolnoma dobrodošlo – toda le, če film ne pusti občutka, da ustvarjalcem ni popolnoma jasno, na kateri vidik zgodbe bi se radi osredotočili.

Scenarist Richard Nelson je film osnoval na pismih in dnevniku Daisy Suckley, Rooseveltove daljne sorodnice in obenem prijateljice, s katero je imel predsednik tudi ljubezensko afero. Zgodba filma se začne z njenim pripovedovanjem – upodobila jo je Laura Linney – a skozi film njena prisotnost zbledi, fokus filma pa skače od njene afere s predsednikom, pri čemer kemije med Lauro in Billom Murrayjem sploh ni mogoče opaziti, pa do dogajanja, povezanega z britanskim kraljem Jurijem VI. Samuel West) in kraljico materjo (Olivia Colman) ter njunim obiskom ameriškega predsednika leta 1939, s čimer sta Veliki Britaniji želela zagotoviti podporo v neizbežnem spopadu z Nemčijo.

Namesto opevanja ključnih trenutkov zgodovine je namen filma naslikati želje, potrebe, muhe in negotovosti velikih zgodovinskih osebnosti, ki pa ravno zaradi svoje vsebinske razcepljenosti gledalcu kaj več kot samo uro in pol semikomične semibiografske pripovedi ne ponuja. Če se film odpre kot Daisyjini spomini, zakaj smo potem priča trenutkom, ki jih ona po vsej zdravi pameti ne bi mogla primerno orisati?

Laura Linney Daisy prepričljivo upodobi tako, kot naj bi ta bila – sramežljiva tiha miška, ki je v filmu tako negotova in obotavljajoča, da bi jo gledalec najraje kresnil. Samuel Best je britanskega kralja naslikal manj glamurozno kot pred nekaj leti na primer Colin Firth, a Jurij ravno zato deluje človeško in negotovo ter s tem dostopno. Kraljica mati pod obrazom Olivie Colman prepričljivo deluje kot staromoden, zategnjen pripadnik britanske modre krvi – piknik s hotdogi se ji zdi nespoštljiv, humor skorajda neznan, ideja, da bi jo ameriška prva dama klicala po imenu, pa skorajda absurdna.

In čeprav Murrayju in Lauri Linney na platnu ne uspe zanetiti iskrice, je Murray kot malce čudaški, od mame – in preostalih žensk – odvisni Roosevelt ostaja precej murrayjevski in zanimiv, kljub temu pa, zahvaljujoč scenariju, gledalec o Rooseveltovih razmišljanjih in čustvenem stanju na koncu ne ve prav veliko.

Film je preprosto preveč razdrobljen in premalo osredotočen, da bi na gledalcu pustil močnejši in trajajoč vtis – po koncu ogleda prehitro postane bled in nepomemben.