OCENA FILMA: Hanna

Joe Wright in Saoirse Ronan sta očitno dobra kombinacija; najprej sta sodelovala v Pokori (Atonement), sedaj pa sta posnela še Hanno, nadrealistični akcijski triler, pri katerem jih mnogo pomisli na Matildo iz Leona. Še ena smrtonosna najstnica, pač, a primerjave dlje od sposobnosti za ubijanje in rosnih let pravzaprav ne bi bile smiselne.

Saoirse je popolno utelesila 16-letno Hanno, ki deluje krhko in nežno, a je v resnici dobro izurjena in izučena borka, ki sredi neizprosne narave z očetom (Eric Bana) lovi divjad in je na preži tudi med spanjem. Govori več jezikov, a za elektriko in glasbo je slišala zgolj v teoriji. Ko dozori in je pripravljena na maščevalni pohod, se z očetom po ločenih poteh odpravita na lov (in beg), katerega ključna oseba je hladnokrvna agentka Cie Marissa (Cate Blanchett). Med spopadi in pregoni Hanna prvič spoznava sodobni svet in ljudi, a pomembnejša spoznanja so tista o njeni preteklosti, ki zamajejo vse, kar je jemala za gotovo.

Wright se je tokrat močno odmaknil od kostumskih dram, s katerimi si je ustvaril ime (poleg Pokore je režiral tudi Prevzetnost in pristranost). Njegov pristop k akcijskemu trilerju je svež in zanimiv, kar je tudi en od največjih plusov Hanne - gledalcu se nikoli ne zazdi, da gleda že stokrat prežvečeno tematiko. Ne, Hanna je samosvoja in tako lik kot film sam ne popuščata; v luči odličnih akcijskih prizorov in razdrobljenega tempa zna malce razočarati le vrhunec filma. Včasih se rdeča nit namreč rahlo oddalji, a nikoli povsem izgubi in Hanna pridno ohrani pozornost gledalca.

Celovečerec stoji na mladi Saoirse, ki z vsakim filmom še bolj očara. Kot čudaško močna najstnica mojstrsko prehaja iz angelskega videza z vprašujočimi očmi do videza angela smrti s hladnokrvnim pogledom. Cate Blanchett gledalca medtem osvoji že s tonom svojega glasu, omeniti pa velja tudi stranske igralce z zgovorno Jessico Barden, ki poskrbi tudi za nekaj spontanih komičnih elementov, in srhljivim Tomom Hollanderjem na čelu.

Posebno je treba omeniti izvirno glasbeno podlago, delo The Chemical Brothers, ki odlično dopolnjuje dogajanje in dovršeno scenografijo od s snegom prekrite dežele do halucinogeno pravljičnega okolja. Nekateri prizori so resnično mojstrsko ujeti s kamero, sploh dolge sekvence, posnete v enem kosu, so pravi užitek.