OCENA FILMA: Foxcatcher: Boj z norostjo

Dame in gospodje, spoznajte Johna Eleuthèrea du Ponta – pokojnega ameriškega multimilijonarja, ornitologa, avtorja, raziskovalca, filatelista, filantropa, športnega navdušenca, trenerja, patriota in najbogatejšega obsojenega morilca v zgodovini ZDA (ne nujno v tem vrstnem redu).

Zdaj lahko njegov opis dopolnimo še z dvema podatkoma: John E. du Pont je po zaslugi vrhunskega nastopa Steva Carella eden najbolj neprijetnih osebkov, kar smo jih imeli priložnost spremljati na velikem platnu, in glavni subjekt enega najboljših filmov leta 2014.

Ko želi olimpijski prvak postati najboljši na svetu …

Izvrstna biografska drama Foxcatcher: Boj z norostjo (Foxcatcher), s katero si je režiser Bennett Miller (Capote, Moneyball) na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu prislužil nagrado za najboljšo režijo, se osredotoča na tragičen odnos med du Pontom in olimpijskima prvakoma v rokoborbi: bratoma Markom in Davidom Shultzem (Channing Tatum in Mark Ruffalo).

Brata Shultz sta največji uspeh – zlati medalji na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984 – dosegla, še preden sta spoznala du Ponta. Ta ekscentrični multimilijonar in član ene najbogatejših ameriških dinastij, ki je imela v lasti največjo kemijsko korporacijo na svetu, je želel, da bi njuna zgodba o uspehu postala tudi njegova zgodba o uspehu, zato je mlajšega Marka prepričal, da se preseli na njegovo posestvo Foxcatcher in tam trenira za prihodnje olimpijske igre v Seulu.

John postane Marku mentor, trener, vodja in očetovska figura. Skupaj si zadata visokoleteče cilje: osvojiti olimpijski vrh in povrniti Združenim državam izgubljen ugled. Težava je v tem, da je John, ki nikoli ni imel svojih otrok, zanič trener in še slabši oče. Ko spozna, da Mark pod njegovim okriljem nikoli ne bo posegel po medalji, na svoje posestvo zvabi še Davida in njegovo družino, kar pa Marku, ki poskuša stopiti iz bratove sence, ni najbolj pogodu.

Rokoborba z notranjimi demoni

Trojica se pod pokroviteljstvom paranoidnega shizofrenika du Ponta zaplete v paranoiden vrtinec samouničujočega obnašanja, ki ima pogubne posledice za vse vpletene. Tudi za gledalce – še posebej za tiste, ki se bodo odpravili v kino misleč, da gredo gledat navdihujočo športno dramo v slogu Rockyja.

Foxcatcher je Millerjeva mračna alegorija ameriškega prepričanja o lastni izjemnosti, s katero je režiser osvetlil temačnejšo plat ameriške "zmagovalne" mentalitete. Rokoborba je prisotna v vsakem prizoru, toda ne športna, ampak tista psihološka – rokoborba z notranjimi demoni.

Ameriško miselnost, travme in nervoze pooseblja čudaški, na trenutke že kar groteskni du Pont. Čeprav ponuja dinastija, iz katere je izhajal, dovolj snovi za 20 celovečercev, o njegovi preteklosti in njegovi družini ne izvemo veliko. Scenarij E. Maxa Fryea in Dana Futtermana varčuje z informacijami in razlagami ter se namesto tega posveti psihološkemu razvoju likov in odnosom med njimi. Zato nikoli nimamo občutka, da gledamo zgodovinsko-biografsko športni film. Foxcatcher še najbolj spominja na psihološko srhljivko.

Posestvo Foxcatcher in du Ponta spoznavamo skozi oči bratov Shultz, predvsem skozi Davidove (ta v filmu preživi z Davidom precej več časa kot pa njegov brat – v resnici je veljalo ravno nasprotno). Razlika med gledalci in Davidom je le v tem, da nas du Pont že od prvega trenutka naprej odbija, medtem ko nekoliko počasni rokoborec te občutke razvije šele med filmom.

Srhljiva patologija ZDA

Miller nam številne informacije o du Pontu, tako kot tudi družbeni komentar, posreduje na druge, subtilnejše načine: skozi ameriško ikonografijo (orli, zastave), ki ga obkroža, skozi njegove družinske fotografije, skozi hladno pepelnato fotografijo Greiga Fraserja, v kateri izstopajo barve zmagovalcev: modra, bela, rdeča in zlatorumena.

Našteto nam da jasno vedeti, da Millerja ne zanima toliko patologija du Ponta in njegovih varovancev kot pa patologija ZDA. Foxcatcher ima pravzaprav več skupnega z mojstrovinama Paula Thomasa Andersona Tekla bo kri in Gospodar kot pa z Rockyjem – vsi trije filmi nam s pomočjo neprijetnih osrednjih protagonistov naslikajo hladno podobo ZDA, ob kateri nas zmrazi.

Če bi moral izpostaviti en vidik, bi bil to igralski Vsi elementi filma se brezhibno prepletajo, nobeden ne izstopa. Če bi vendarle moral izpostaviti en vidik, pa bi bil to brez dvoma igralski.

V vodilni igralski trojici še najmanj preseneti Ruffalo (navsezadnje je bil ta že enkrat nominiran za oskarja, in sicer za stransko vlogo v komični drami Otroci so vredu). Igralec je v vlogi družinskega človeka Marka Shultza – edinega lika v filmu, ki ne izgubi razum in ob kateremu se gledalci ne počutimo neprijetno – znova brezhiben, njegov prispevek pa bistveno pripomore k temu, da zapuščamo dvorano z občutkom obupa.

Večje presenečenje sta nam pripravila Channing Tatum in Steve Carell. Tatum je docela prepričljiv v vlogi nesamozavestnega silaka, ki ga mentorjevi pritiski in škodljive razvade pripeljejo na rob propada (igralec je za vlogo popolnoma preoblikoval svoje telo), medtem ko je Carell pravo igralsko razodetje! Takšnega prehoda iz komičnega v karakternega igralca ne pomnim vse od konca 90. let prejšnjega stoletja, ko nas je Jim Carrey navduševal z vlogama v filmih Trumanov show in Človek na luni.

Carellova transformacija v zombiju podobnega mentalnega otroka, ujetega v telesu starca (du Pont je bil videti precej starejši od svojih let), je popolna, njegova igra pa, podobno kot to velja za igro njegovih soigralcev, precej subtilna. Carell du Ponta ne posnema, posnema samo njegov značaj. Igralčev nastop temelji na mučnih premorih med vrsticami, na vzdihih, na telesni drži in na njegovem srhljivem, na pol mrtvem pogledu.

Du Pont je kot vampir, ki se napaja s srečo in uspehi drugih, vse, kar počne, pa počne zato, da bi se prikupil svoji aristokratski, na konje mahnjeni materi, ki jo je izvrstno odigrala Vanessa Redgrave Na žalost se igralka pojavi samo v peščici prizorov, so pa to skoraj edini prizori v filmu, med katerimi sem do du Ponta občutil kanček empatije.

Z du Pontom sem še najbolj sočustvoval v prizoru, ko Marku na verandi svoje "bele hiše" razlaga, da je edini prijatelj, ki ga je kadarkoli imel, z izjemo sina družinskega šoferja. Zanj je du Pont pozneje izvedel, da mu je mati plačevala za to, da se je njegov sin družil z njim. Vas to kupovanje prijateljev kakorkoli spominja na ZDA? Mene tudi.

Odličen, toda izjemno neprijeten film

Ne vem, koliko zaslug za Carellov neprepoznaven "oskarjevski" nastop lahko pripišemo maski, vem pa, da je ta prekleto učinkovit. Zadnje pol ure sem čakal, da bo filma konec. Ne zato, ker me ta ne bi pritegnil, temveč zato, ker sem se v družbi du Ponta počutil izjemno neprijetno, kar je bil tudi režiserjev namen.

Že če samo pomislim nanj, me spreleti srh po vsem telesu. Podobno velja za film, ki ga Miller snoval in snemal skoraj osem let in ki se kaže kot najresnejši kandidat za najrazličnejše oskarje. Drugo vprašanje pa je, ali bo Akademija resnično pripravljena nagraditi Millerjevo mentalno sliko ZDA.

Napovednik filma Foxcatcher: Boj z norostjo: