OCENA FILMA: Dvigni

"Včasih bog zajebe tvoje naročilo in jesti moraš usrane sendviče usode." To je samo ena od neštetih globokih misli, ki jih boste slišali v filmu Dvigni (Pain & Gain), akcijski črni komediji Michaela Baya o telesno nadvse razvitih, vendar duševno toliko bolj zaostalih bodibilderjih, ki se odločijo izsiljevati floridskega bogataša. Očitno je bog zajebal tudi naročilo Michaela Baya, saj sem skoraj prepričan, da je gospod naročil robote, tako pa se je moral zadovoljiti z zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih. Brez heca. Bog je morda pozabljiv, ima pa vsaj dober smisel za humor.

Toda Bay ne bi bil Bay, če iz tega božjega sendviča ne bi naredil … omlete. A la Bay. Sestavine filma Dvigni so, če odmislimo njihov izvor, tipično bayevske: gre za mačistično mešanico mehkega porniča, oglasa za steroide in stiliziranega videospota, ki ima z umetnostjo toliko skupnega, kot ima režiser akcijskih ekstravaganc Alcatraz, Armagedon, Pearl Harbour, Otok, Podli fantje (2x) in Transformerji (3-krat, na žalost pa je na poti tudi četrti del) skupnega s subtilnostjo – popolnoma nič.

Vrnimo se k zgodbi, ki je morda resnična, a je hkrati tako absurdna, da ji niti za trenutek ne verjamemo, čeprav nas napisi v filmu na to ves čas opozarjajo. Predstavljajte si trojico iz Farga, oba morilca in naročnika ženine ugrabitve, ki bi se nažrli steroidov, nasnifali kokaina in odpravili v Miami ropati, pohabljati in pobijati bogataše. S to razliko, da so tepčki iz mojstrovine bratov Coen v primerjavi z junaki filma Dvigni, idejnim vodjem operacije Danielom Lugom (Mark Wahlberg) in njegovima butastima pomočnikoma (Dwayne Johnson in Anthony Mackie), pravi Einsteini. Za miamijsko policijo in sosede žrtev so tipčki kljub temu talentirani gospodje Ripleyji – identitet žrtev sicer ne prevzamejo, zato pa se vselijo v njihove domove, skrbijo za njihove pse in v soseščini prirejajo tečaje samoobrambe.

Po vseh človeških merilih bi se nam morale žrtve mišičnjakov, kot sta lastnik restavracije s sendviči (Tony Shalhoub iz Monka) in pornotajkun (Michael Rispoli), vsaj malo smiliti, a so tako odvratne, da nas njihova nesreča niti malo ne gane. Kot nas ne ganejo aretacije osrednjih osebnosti, ki so tako predvidljive, da nam jih film pokaže že na začetku. Suspenz in domišljena naracija – vsi liki pripovedujejo zgodbo v prvi osebi z glasom čez sliko – nikoli nista bila in ne bosta sestavini Bayevega filma, tudi kadar ta temelji na resnični zgodbi.

Resnica je velikokrat nenavadnejša od fikcije, toda če stoji za kamero Michael Bay, ste lahko prepričani, da bo fikcija kar se da popačena in prirejena najbolj nezahtevnim gledalcem, ki bodo imeli ob tako butastih in nemoralnih osebnosti velik občutek superiornosti. Kar je pravzaprav del šarma tega in vseh drugih Bayevih filmov, v katerih so ženske zgolj seksualni objekti in moški nasilni roboti, oboji skupaj pa vzbujajo resne dvome o teoriji evolucije. Nič čudnega, če se pa vsi pogovori vrtijo okoli proteinskih napitkov, umetnih penisov in sendvičev.

V Dvigni lahko sicer zaznamo poskus satire ameriških sanj o uspehu, ki pa jo Bay zatre z agresivno režijo (počasni posnetki, nizki snemalni koti in vpadljiva montaža ostajajo del njegovega železnega repertoarja), plehkimi dialogi ("Solato so izumili reveži.") in potenciranim nasiljem v obliki odstreljenih nožnih palcev, na žaru pečenih odsekanih človeških udov in zmečkanih lobanj, ki se proti koncu filma vedno bolj kopiči.

Dvigni poskuša biti kritika ameriške miselnosti večje je bolje, a je na koncu, tako kot vsi Bayevi izdelki, samo še en primer te miselnosti. Čeprav gre za najbolj asketski projekt režiserjeve kariere, je mali film, ki ga posname Bay, še vedno film na steroidih – prenapihnjen, z majhnimi testisi in še manjšim intelektom. Res pa je, da je tokrat nekoliko manj tudi eksplozij.

Zapleti, ki jih gledamo na platnu, in dialogi, ki letijo iz ust junakov, so tako ceneni, da me je skoraj sram priznati, da sem se ob njih zabaval. A vendarle, zabaval sem se, česar ne bi mogel trditi za noben film, ki ga je Michael Bay posnel v zadnjih 15 letih. Škoda, da Bay, podobno kot junaki filma, ne zna nehati, ko je v prednosti, saj bi bila lahko 130-minutna oda slabemu okusu vsaj pol ure krajša, tako pa druga polovica nekoliko pokvari presenetljivo dober vtis, ki ga film pusti na začetku.

Kot pravi azijski Smiljan Mori, po katerem se glavni junak filma vztrajno zgleduje, moramo v kaosu odkriti humor, in v Dvigni je obojega na pretek. Če bodo Transformerji 4 vsaj približno tako gledljivi kot Dvigni, bo film presegel moja pričakovanja. Upam, da bo bog znova vsaj malce zajebal Bayevo naročilo.