OCENA FILMA: Drakula: Skrita zgodba

Drakula, naslovni antijunak romana Brama Stokerja, je do danes nastopil že v več kot dvesto filmih. Sam se bom za potrebe te recenzije navezal na tistega, na katerega me veže največ spominov.

Ko je Francis Ford Coppola posnel svojo različico Drakule (Bram Stoker's Dracula, 1992), sem bil še otrok. Film sem si lahko ogledal šele mnogo let pozneje, se pa od takrat še zdaj jasno spominjam zloveščega posterja, ki sem ga občudoval na vratih bratove sobe, in znamenitega prizora, v katerem imenitno postarani Gary Oldman poliže okrvavljeno britvico (v tistih časih so takšne prizore čez dan predvajali po televiziji).

Pri osmih letih bi bil premajhen tudi za ogled filma Drakula: Skrita zgodba (Dracula: Untold), pa čeprav v tej različici ni skoraj nič krvi in nič takšnega, kar bi po srhljivosti lahko primerjali z lizanjem britvice.

Predvsem pa v celovečernem režijskem prvencu Garyja Shora ni nič takšnega, kar mi ne bi izpuhtelo iz spomina po nekaj dnevih, kaj šele po več kot dvajsetih letih. Najnovejši Drakula trpi za kroničnim pomanjkanjem izvirnosti – še celo poster filma ni nič drugega kot bleda kopija posterjev filmov iz Nolanove trilogije o Batmanu, ki jih Shorov izdelek vneto posnema.

Dodatno težavo predstavlja ciljno občinstvo. Kdo ve, katere gledalce ta akcijsko-fantazijska drama (ne grozljivka!) s cenzorsko oznako PG-13 (priporočljivo je, da si otroci do 13. leta film ogledajo v spremstvu odraslega skrbnika) nagovarja? Resno, kdo ve? Jaz namreč ne.

Drakula: Na začetku

Skrita zgodba je zgodba o izvoru Drakule. Ta ni prva in skoraj zagotovo tudi ne zadnja, se je pa prvič zgodilo, da so ustvarjalci za razlago Drakulovega porekla, ki je v romanu opisano precej skopo in se navezuje na resnično zgodovinsko osebnost Vlada Tepeša, porabili ves film. (Zakaj, če pa je večina minutaže tako ali tako odmerjena za akcijske prizore?)

Uvod nas popelje v leto gospodovo 1442, ko čete turških zavojevalcev pustošijo po jugovzhodni Evropi in ugrabljajo dečke, ki jih urijo za janičarje. Med njimi je tudi mladi vlahijski princ Vlad.

Skok v leto gospodovo 1462. Odrasli Vlad (Luke Evans), ki si je zaradi prakse ravnanja z nasprotniki prislužil vzdevek Nakoličevalec, zasede prestol Vlahije, a ker je njegova dežela še vedno pod turškim jarmom, turški sultan Mehmed II. (moteče naličeni Dominic Cooper) od njega zahteva plačilo davka in izročitev tisočih dečkov, vključno z Vladovim edincem (Art Parkinson).

Zaščitniškemu očetu ne preostane drugega, kot da se povzpne na goro in vstopi v votlino, kjer ga čaka starodavni, menihu podobni pravampir (Charles Dance) – pacient nič, tako rekoč. Vlad se zaveda, da bi lahko z njegovimi nadnaravnimi sposobnostmi premagal Turke, zato s hudičem/vampirjem sklene pakt. Popije njegovo kri in se spremeni v krvosesa ter s tem svojega "darovalca" osvobodi prekletstva.

Vladova transformacija v vampirja še ni dokončna. Če se bo naslednje tri dni uspešno upiral želji po krvi, se bo spremenil nazaj v človeka. Ker pa vemo, da se zarečene krvi največ popije, naslednjo uro samo še čakamo, kdaj bo prekršil svojo obljubo in se zavezal k večni temi. Če je ne bi, ne bi bilo tega filma.

Zamujena priložnost

"Včasih svet ne potrebuje junaka, ampak pošast," dahne Nakoličevalec mlajši. Prav pošast je tisto, kar manjka Shorovemu filmu. Evansov Drakula je najbolj človeški (in najbolj junaški) Drakula do zdaj, kar pomeni, da je tudi eden najbolj dolgočasnih.

Krivda za to ni toliko na strani Evansa kot na strani scenaristov. Ti so zamudili čudovito priložnost, da bi zasadili zobe v bogato vampirsko mitologijo. Zakaj vampirjem škoduje srebro? Zakaj se bojijo križa? Zakaj ne marajo česna in ali imajo takšen odpor tudi do drugih naravnih antibiotikov? Odgovori na ta vprašanja so prepuščeni gledalčevi domišljiji.

Vse, kar nam ostane, je cenena družinska melodrama, ki jo prekinjajo dolgočasni akcijski vložki in "spektakularni" posebni učinki. Boji mož na moža so redki. Večino časa spremljamo neenakopraven boj med Turki in jato netopirjev, v katero se prelevi Drakula.

Ko jata ne zadostuje več, Vlad na pomoč pokliče okrepitve – še več netopirjev! (Fotografija je tako temačna, da bi lahko bili tudi kolibriji.) Leteči sesalci ustvarijo nekakšen netopirski cunami, ki uboge Turke dobesedno odnese. Vsak (anti)junak potrebuje dostojnega nasprotnika. Transvestitski Mehmed II. in njegovi podaniki to pač niso.

Kdor visoko leta …

Če ne želite izvedeti vsebine, vam svetujem, da naslednje štiri odstavke preskočite.

Priznati moram, da sem se ob enem prizoru celo zabaval. Vladova žena (pozabljiva Sarah Gadon) pade z grajskega obzidja na visoki pečini. V čudovitem počasnem posnetku, ki ga pospremi nežna balada, pada približno minuto. Njen mož se požene za njo, vendar je ne more dohiteti. Drakula ni Iron-Man, nima pospeškov.

Drakula tudi ni pretirano bister. Če bi se takoj na začetku padca spremenil v jato netopirjev, kot to počne v bojih s svojimi nasprotniki, bi jo morda še lahko rešil. Res pa je, da bližnji plan netopirjevega obraza ne vzbuja takšne empatije kot trpeči obraz Luka Evansa.

Dobra novica je, da ublaži njen pristanek in da lahko svoje novo zobovje, ki ga je med padcem vneto razkazoval, prvič tudi uporabi. Ženka sicer umre, še pred smrtjo pa mu, vsa lepa in mila, zabiča, naj jo ugrizne in reši njunega sina, s čimer zapečati Vladovo usodo.

Kar nas pripelje do nove nelogičnosti. To, da se mladenka pri pristanku ni spremenila v pašteto, še lahko razumem, ne razumem pa, zakaj ji Vlad ni ponudil svoje krvi in jo spremenil v vampirko? Če bi to storil še njun sin, bi lahko vsi trije živeli večno/srečno do konca svojih dni, tako pa …

Neuspešna oživitev legende

Saj vem, saj vem – zgodbe o izvoru potrebujejo tragično ozadje. Takšno je tudi ozadje zgodbe o izvoru Drakule, le da je tragično nenavdahnjeno.

Film ni tako zanič, da bi se Bram Stoker obračal v grobu, je pa precej nepotreben dodatek k legendi, ki ima več skupnega z Gospodarjem prstanov (naj mi Peter Jackson odpusti) kot pa svojimi številnimi predhodniki. Če bi ga že moral primerjati s kakšnim filmom o Drakuli, bi ga še najlažje primerjal z Van Helsingom, kar pove bolj ali manj vse.

Drakula: Skrita zgodba je prvi film v seriji, ki naj bi v slogu Marvelovega vesolja obudila znamenite filmske pošasti studia Universal. Po nespodbudnem začetku lahko z grozo pričakujemo, kako se bodo izkazale novodobne različice Frankensteina, Mumije, Volkodlaka in Nevidnega moža. Če bodo omenjene pošasti sledile vzgledu Drakule, bodo vse nevidne.

Napovednik filma Drakula: Skrita zgodba: