Branka Grbin

Nedelja,
3. 2. 2019,
4.02

Osveženo pred

5 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,80

8

Natisni članek

Natisni članek

Valentina Plaskan Ena žlahtna štorija igralka nedeljski intervju

Nedelja, 3. 2. 2019, 4.02

5 let, 10 mesecev

Intervju: Valentina Plaskan

Negativka iz Štorije: Mislili so, da sploh ne igram, da takšna pač sem #intervju

Branka Grbin

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,80

8

Valentina Plaskan | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Valentina Plaskan je mlada igralka, ki jo je slovensko občinstvo od blizu spoznalo kot preračunljivo Gabi v seriji Ena žlahtna štorija. A Valentina je mnogo več kot liki, ki jih igra. Če bi že morali lepiti etikete, je še novinarka in avtorica, kmalu tudi psihoterapevtka.

Lea Mihevc
Trendi Igralka Lea Mihevc: Pri manekenstvu je veliko odvisno od sreče #intervju

"Kdo si?" je vprašanje, ki ga Valentina Plaskan zares ne mara. Predvsem zato, ker nanj nima odgovora, saj ni samo igralka, novinarka, radijska moderatorka, avtorica in bodoča psihoterapevtka. Je skupek vsega, zaradi česar odgovor postaja vse bolj kompleksen.

Izkušnje v igri si je nabirala v tujini, izobraževala se je na Danskem, v Franciji in Belgiji ter se še dodatno pilila v igralskem studiu bratov Vajevec. Pri 14 letih je izdala prvo pesniško zbirko in glede na izkušnje ji človek ne bi pripisal le 26 let.

Nedvomno pa k zrelosti prispeva tudi njen glas, ki poslušalca močno prevzame in očara, Valentino pa takoj postavi v vlogo pripovedovalke, ki ji moraš prisluhniti. Zato ni nič čudnega, da ga je izkoriščala za radio, sinhronizacije ter ga posojala reklamnim oglasom. Ob vsem tem in magistrskem študiju na AGRFT, kjer si je za glavno temo izbrala prav govor, se je odločila še za vzporedni magistrski študij partnerske in družinske terapije.

Zaigrala je v filmih Anina provizija, Psi brezčasja in Strah, Slovenci pa so si jo najbolje zapomnili kot negativko Gabi iz serije Ena žlahtna štorija, kar ji je uspelo odigrati tako dobro, da so nekateri mislili, da je takšna v resnici in da ji sploh ni bilo treba igrati. Ustvarjalci so ob zaključku serije celo povedali, da je Valentina z vlogo Gabi privabila še več gledalcev.

Valentina Plaskan | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Ukvarjate se z mnogo stvarmi, pa vendar mora prevladovati nekaj, kar vas najbolj zanima. Do česa čutite največjo strast?

Filmska igra je nekaj, kar me najbolj veseli in opcije za temeljito izobraževanje na tem področju nisem nikoli zares našla, zato dodiplomskega študija nisem vpisala na AGRFT in sem filmsko igro raziskovala drugje. Prek različnih masterclassov, igralskih studiev, česar je v tujini veliko več kot pri nas. Moja mama je veliko potovala, delala v tujini, in sem imela veliko možnosti, da sem se lahko izobraževala res široko in iskala stvari, ki so mi manjkale.

A potem so me spraševali, zakaj nisem ostala tam. Meni se je jezik vedno zdel nekaj, kar človeka dela najbolj človeškega, s čimer se najbolj povezuje s svetom, slovenščina mi je tako lep jezik. V jezik sem se zaljubila na radiu, ko sem začela pri 18 delati kot radijska voditeljica na Radiu Študent, potem so sledile sinhronizacije risank, interpretacije različnih literarnih del, bila sem glas številnih slovenskih znamk, dve leti tudi ekskluzivni "voice over" za A1 ... Glas mi je tako pomembna stvar, tako močno se identificiram z njim, da sem raziskovanju tega namenila tudi magistrsko nalogo in gledališko produkcijo na AGRFT. Namreč glas ne more lagati.

Ob vsem tem ste našli še čas za serijo Ena žlahtna štorija, ki je bila ena najbolj priljubljenih slovenskih serij.

Že prej sem igrala v filmih, ampak to je bila čisto drugačna izkušnja. Serija, kot je bila Ena žlahtna štorija, ki je bila gledalcem tako blizu, da še danes ne morejo dojeti, da je ni več, je res poseben fenomen, ker so se gledalci tako zelo identificirali z njo, da ni šlo samo za še "eno zgodbo", ampak so jo res vzeli za svojo. In postati del takšne ekipe je ogromna odgovornost, ker si moraš med liki, ki jih imajo gledalci za svoje, "prislužiti" svoje mesto. In da, ljudje znamo biti pri tem neizprosni, ko se odločimo, da želimo takšno in takšno zgodbo. Težko sprejmemo še kakšno drugo verzijo.

Igrali ste Gabi, negativen lik, ki se gledalcem ni posebej prikupila. Kako se je to izražalo v resničnem življenju?

Kot igralec si strašno vesel, če ti vloga predstavlja izziv za razvoj karakterja. In s takšnimi liki, ki so zelo diametralno nasprotni tebi ...

Takrat je bilo zanimivo prav to, da so gledalci pisali po forumih in Facebooku in menili, da jaz tega lika sploh ne igram, da takšna pač sem. To me je na začetku celo rahlo prizadelo.

Ker ste jo odigrali tako pristno?

Očitno (smeh, op. p.). No, večinoma so bili pozitivni komentarji. Je pa tako, da film pride in gre, serija je pa nekaj, kar ljudje redno gledajo, postane del njihovega vsakdana in Štorija je bila res priljubljena. Po njej do zdaj preprosto nisem več našla časa, da bi se lahko posvetila podobno velikemu projektu in se mu zavezala na takšen način, saj snemaš tudi po 12 ur na dan, sama pa se čutim tako zavezano temu, da ne pozabim preostalih delov sebe, hkrati pa se želim vsakemu projektu posvetiti stoodstotno. In to je večkrat kar velik izziv. Že zadnja tri leta si pravim, da res potrebujem dopust od vseh teh delov sebe, ki hočejo na vsak način živeti. Pa kar ne najdem časa, ker me delajo tako zelo živo.

Valentina Plaskan | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Kako je bilo biti del tako priljubljene serije?

Ob filmu in televiziji res uživam, bolj kot v gledališču. Gledališče mi je zanimivo, kadar ga imam možnost "konzumirati" kot neko globoko intimo, v intimnem manjšem prostoru. Glomazne predstave in spektakli se mi zdijo pase. Večinoma me puščajo prazno, ploskam lahko veščini, pevski, igralski, ne najdem pa prostora za doživljanje. Sama jih ne hodim gledat, me ne zanimajo. Hočem intimo, hočem čutiti tisto, kar najbolj boli, kar je najlepše, hočem, da me spremeni. Ker se človek v osnovi vedno zanaša na izkušnjo. To raziskovanje sem hotela izpopolniti še z vzporednim magisterijem iz psihoterapije, in to je zagotovo ena stvar, v kateri se vidim čez deset let, imeti svojo psihoterapevtsko prakso.

Igralka in psihoterapevtka?

Ljudje mi rečejo, češ da to pa ne gre skupaj z igro, novinarstvom. Ni res. Vse to je povezano, človeška čustva so nekaj, kar nas žene. Zakaj se pogovarjamo o nečem? Ker hočemo razumeti, kaj je vzvod. Poleg tega vsi nenehno iščemo ljudi, ki govorijo isti jezik, kot mi. Da nam ni treba nenehno prevajati samih sebe. Zato mislim, da je čutno razumevanje tako pomembno. In ravno pri tem mi je igralski studio bratov Vajevec dal največ. Andrej in Janez (Vajevec, op. p.) sta me navdušila nad filmsko igro, dala sta mi največ izkušenj.

Imate v slovenskem prostoru še kakšnega vzornika?

Lahko rečem, koga spoštujem. Zelo spoštujem Ivanko Mežan, ki se mi zdi zares srčna. In prav srčnost se mi pri igralski umetnosti zdi zelo pomembna, pa tudi nasploh, pri kakršnemkoli ustvarjanju, da znaš odpreti srce. Ni ga treba prilagajati, za nekoga tako, za drugega tako. Vsi nenehno zavzemamo različne vloge, to je v nas.

Kar se mi pa potem zdi umetnost, je to srčnost postaviti pred ljudi in reči "je**t ga, takšen sem". Če boš to zlorabil, boš zlorabil. Ker to narediš. Ne moreš delati lika, če nisi iskren. A to ne pomeni, da si vsakič znova ti, bistvo je, da znaš poiskati te različne odtenke sebe, aktivirati neke vidike, ki niso neposredno to, s čimer se osebno identificiraš, ampak, da jih znaš razumeti in jim dati prostor, čeprav se včasih ne strinjaš z njimi. Pomembno je razumevanje.

Ste do tega razumevanja in teh spoznanj prišli sami, z izkušnjami, ali se tega učite na akademiji?

Na magistrskem študiju je malo drugače kot na dodiplomskem. Tam je bil moj mentor Tomaž Gubenšek, dekan AGRFT, ki je podpiral to, kaj si želim razvijati, raziskovati. Obravnavani smo kot posamezniki, ki pridejo z neko idejo. Ko prideš na sprejemne izpite, poveš, kakšen projekt boš delal, kaj boš razvijal, in tudi mentorji te drugače gledajo kot na dodiplomskem študiju. Vedno mi je bilo pomembno, da sem ob študiju še delala, nikoli nisem bila klasičen učenec, ki samo sedi in ponavlja naučeno. Vedno, ko sem se nečesa naučila, sem želela to preizkusiti v praksi.

Valentina Plaskan | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Preizkusili ste res že veliko, a kako je biti mlad igralec v Sloveniji v tem trenutku?

Zdi se mi, da je po eni strani zelo veliko enih produkcij, nekih možnosti, in tudi sama sem trenutno sredi enega projekta. Vendar pa se mi zdi, da je gledališče še vedno prevladujoče. V gledališču si del neke ekipe, del družine. Če si pa bolj samotni jezdec oziroma človek, ki si ne želi samo hoditi po ustaljenih poteh, ki so se že ne vem kolikokrat izkazale za preverjene, varne, pa vedno tvegaš. In da, to je zmeraj težje, ni nekega "varnega pristana". Ampak to je hkrati tudi najbolj izpolnjujoče. Nihče si me ne lasti. Več je seveda nekih izzivov, sam moraš poiskati svoj smisel, proces.

Zelo me zanimajo projekti, ki imajo neki smisel, sporočilo. Pri filmu me zanima širše, pri gledališču so mi pa všeč denimo projekti, kot je Človek, ki je prodal svet, ki smo ga premierno uprizorili v Pocket teatru decembra lani. Gre za delo mladega slovenskega dramatika. V tej predstavi raziskujemo, kam vodi ideologija, kam vodi slepo pritrjevanje neki ideologiji. Na neki način to, kar smo že živeli in kar spet živimo danes. Znajdeš se v situaciji, kjer vsi govorijo, tako se dela in živi, in se ustvari neka prevladujoča klima. Potem se vprašamo, na kateri strani si. Kam se boš postavil? Take stvari me zanimajo, kjer lahko res transformiram samo sebe in seveda z intenzivnim procesom, skozi katerega grem, to potem dam naprej gledalcu. To, da lahko delim, me najbolj izpolnjuje. Ljudje smo lačni so-čutenja.

Uliks Fehmiu
Trendi Srbski igralec, ki ima v New Yorku znano pekarno: Blejska kremšnita je najboljša na svetu #intervju

Trenutno se vsa Slovenija sprašuje o Kobalu. Kako doživljate to? Kako ste v igralskem svetu sprejeli, da je prevedel delo nekoga drugega in se podpisal kot avtor?

Jaz z njim osebno nisem sodelovala. Tako bom rekla … Ko svoje narediš, si srečen.

Ampak, če skopiraš?

Nekaj je, če se nečesa lotiš po nekih motivih, a saj si vsi izposojamo, ljudsko izročilo si je vedno izposojalo. Ampak potem ne rečeš: to je moje.

Vendar gre v tem primeru za navdihe.

Da, to je navdih, inspiracija. Ne vem … Ne bom rekla, da ga obsojam. Pravi, da je bil v hudi stiski, a kdo sem jaz, da bi sodila? Kar pa lahko obsodim oziroma tisto, kar me osebno zaboli, je to, da se pri nas to ne dogaja samo na tej ravni.

Zaboli me, da je to na nekaterih področjih dovoljeno, na nekaterih pa ne. Nikakor pa si ne želim, da bi bilo dovoljeno, če nekdo skopira delo nekoga drugega in se sam pod to podpiše kot avtor, to ni dopustno, ni pravično in je strahopetno.

Ti svojo stvar narediš zato, ker si želiš nekaj dati svetu, kakorkoli že gledamo. Da, zgodbo si že izmisliš, a tista esenca, kaj te vleče v to, pa je tvoja. Enako je pri ustvarjanju lika. Zato redke igralce začutim. Posebej v gledališču. S tem imam težavo; če me nekaj ne zagrabi, če gre samo za neko govorjenje, prazne besede, mi ne pomeni nič. To si jaz lahko preberem.

In prav to me je zmotilo pri vsem tem (pri Kobalu, op. p.). Moje vprašanje ostaja: Zakaj? Kaj imaš od tega? Iz svojega vidika, kakor jaz vidim svet, tega ne razumem. In me žalosti, a ne zaradi njega, temveč, ker se vprašaš, kaj so naši motivi. Najbolj me zaboli, ko se ljudje ne pogovarjamo o vsebini, ampak o etiketi. O tem, kaj si in s kom delaš, kje nastopaš. Meni je to zelo dolgočasno.

Valentina Plaskan | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Ljudje si s tem lažje naredijo prvo predstavo, čeprav se mnogi pri tem ustavijo.

Večinoma se ustavijo. Čeprav se mi zdi, da smo v dobi, ko ljudje ne želijo več toliko hoditi v klasično gledališče, želijo si doživetje. In prav intimno gledališče me zanima. To, da si od odra oddaljen le nekaj metrov, da lahko čutiš, kako igralec diha, kako se poti. Da mu ni treba reči, da se poti, ampak da to vidiš. Všeč mi je občutek, da se dogaja kot v tvoji dnevni sobi. Ta mala gledališča in majhne predstave … Na neki način v tem vidim prihodnost tega, kako bomo nahranili sami sebe, v dobi, ki hkrati beži od čustev, hkrati pa si na vsak način želi čutiti, čutiti in intenzivno doživljati.

Ker smo v dobi, ko čustva dobiš "on demand", greš na Tinder, pa še kam. Morda sem nazadnjaška in staromodna, ampak res imamo vse na dosegu roke, hkrati si pa samo želimo začutiti drug drugega, pristnost. Serije nam dajo ravno to, povežeš se z neko zgodbo, ji zagrizeno slediš, zanima te. In kaj nas najbolj vleče, da, velike ljubezni, ki presegajo prostor in čas, prevare, vojne, stvari, ki imajo čustven naboj. Potrebujemo čustva.

Valentina s kolegico Ano Špik v februarju predstavlja avtorsko magistrsko produkcijo Živela je ženska, ki je sprva nastala za AGRFT, zdaj pa nadaljuje samostojno pot. 

"Ženske smo omejene z 'biološkim' ultimatom in željo po pridnosti, ki je za moje pojme nekaj najbolj škodljivega za razvoj avtonomno razmišljujočega posameznika. Od zgodnjega otroštva je za dekle največji 'kompliment', če je pridna, urejena, če 'nikogar ne zmoti', medtem ko bi morala več kričati in manj kimati, da bi se slišala v šumu vseh nepomembnosti. Seveda, tudi moja lastna izkušnja. Se opomnim vsak dan znova, še posebej pri takih močnih menstruacijah si rečem, ej, bejbi, a si malo premalo kričala ta mesec? (smeh, op. p.)" predstavo opisuje Valentina.

Jernej Kuntner
Trendi Jernej Kuntner: Ljudje že prepoznajo, katerih risank nisem režiral jaz #intervju
Sebastian Cavazza
Trendi Sebastian Cavazza: Naporno je, ker si ves čas na poti, menjavaš okolje iz dneva v dan in s tem tudi vloge #intervju