Koncert Jinx: šik retro žur

Jinx so skupina, ki veliko da na raven in slog, in pri takšnih skupinah je vedno veselje odkrivati, kakšni so njihovi oboževalci. Nekaj več kot 800 oboževalcev, kolikor jih sme v dvorano Kina Šiške, ni razočaralo. Veliko jih je bilo oblečenih prav za to priložnost. Oblačila so variirala od skoraj rock'n'roll sloga petdesetih pa vse do precej dragih retro in svečano plesnih oprav.

Že ob prihodu na oder je za (prvo in edino) neglasbeno presenečenje poskrbela pevka Yaya, ki je nosila fino obleko, kar je bilo daleč od napovedanega retro "kavbojskega" imidža. Poleg tega je Yaya ves čas koncerta nosila tudi modno miniaturno torbico, s katero je uravnotežila sicer široko linijo obleke. Vsekakor je bilo nenavadno in hkrati nadvse simpatično, da je nastopala s torbico.

Skupina Jinx je koncert začela s skladbo Da smo se voljeli manje. Občinstvo je začelo poplesavati in ne ravno najglasneje peti. Z izjemo nekaj zares glasnih izbruhov je tako ostalo ves čas koncerta, kar pa niti najmanj ne pomeni, da se občinstvo ni odzivalo. Ravno nasprotno, vsako spremembo je nagradilo z aplavzom ali vzkliki in ob vsakem Yayinem pozivu je z veseljem zapelo. Jinx ne igrajo na šoke in v svojem nastopu niso pretenciozni. Vzdušje gradijo počasi, a zato s toliko več občutka.

Ob takšnem, navidezno ležernem in prijetno zleknjenem podajanju pride vsaka podrobnost, vsak preobrat in vsaka sprememba še do večjega izraza. Za razliko od Jinx, ki jih poznamo z njihovih festivalskih nastopov, so tokrat vsi tisti njihovi drobni dodatki, zaradi katerih je njihova glasba tako posebna in ob katerih se vrti čas enkrat naprej drugič nazaj, prišli do polnega izraza. Včasih je kazalo, kot da bi dvorano zgradili prav oziroma samo zanje.

Druga velika razlika oziroma novost je bil zvok, ki je bil, kot je že pred časom napovedal njihov vodja, kitarist Coco, povsem analogen, kar se je še posebej slišalo pri klaviaturah. Po dvorani so se razlegali zvoki rhodesa, še čistejšega, a še vedno ne povsem pravega hammonda, arpa, mooga in še kakšnih starinskih klaviatur in analognih sintetizatorjev. Tudi Cocova kitara je predvsem v novejših skladbah zvenela, kot pri kakšnih ameriški west coast bendih s samega začetka sedemdesetih. Predvsem je novi zvok dajal še posebno toplino njihovim skladbam. Škoda je le, da miks dostikrat ni bil preveč natančen. Predvsem je bilo kar nekajkrat čisto preveč klaviatur, ki so bile tako glasne, da se Yaye ni najbolje razumelo.

Yaya je sicer blestela. Pela je odlično in doživeto. Ima karizmo, ki pleni, čeprav se na odru ne giblje kaj dosti in tudi tistemu običajnemu koncertnemu gestikuliranju se na daleč izogiba. Vsaka njena kretnja deluje premišljeno, a kljub temu spontano.

Koncert so popestrili tudi do zadnjega trenutka skrivnostni gostje. Že na začetku je nekaj skladb s skupino odigral kitarist legendarne hrvaške country zasedbe Plava Trava Zaborava. Kasneje sta se skupini Jinx pridružila še Neven Mijač, velemojster orglic in član nič manj legendarnih Telefon Blues Band, in Yayin mož Dubravko Ivaniš Daddy, sicer kolovodja benda Pips, Chips & Videoclips.

Kako zadovoljno je bilo občinstvo, se je zares pokazalo šele, ko so Jinxi po izjemni izvedbi skladbe By By Baby By prvič zapustili oder. Občinstvo je v trenutku začelo glasno skandirati in cepetati z nogami ob tla. Nastal je strahovit hrup. Članica in člani skupine so se po nekaj minutah (izgubili so se v zaodrju) vidno zadovoljni vrnili na oder. Po drugem, podobno hrupnemu bisu so Jinx zaključili koncert s ponovno izvedbo Da smo se voljeli manje, pri kateri pa so tokrat sodelovali tudi vsi trije gosti.