Nedelja, 8. 4. 2018, 4.04
6 let, 8 mesecev
"Ko me je dedek videl peti v slovenščini, je hlipal od sreče" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,30
1
Marina Martensson, švedsko-slovenska glasbenica, ki živi v Izoli, ima glas, ki začara. Karizmatična ni le na odru, temveč tudi v vsakdanu. Odprta, topla in sproščena so vtisi, s katerimi človek zapušča pogovor z njo. Ob njeni glasbi pa je zanimiva tudi njena življenjska zgodba.
Marina Martensson, pevka in kitaristka, se je rodila na Švedskem, kjer je odraščala na podeželju in od 11. leta nastopala v jazz klubu, ki so ga za njiju s sestro odprli njeni starši. S Slovenijo jo je sprva povezovala le družina po mamini strani, vse dokler ni leta 2013 ta postala njen dom. V Izoli je našla mir in navdih za svoje delo.
Slovensko-švedska glasbenica je letos s skladbo Blizu, svojo prvo v slovenščini, nastopila tudi na Emi in se uvrstila v finale. V kratkem, natančneje 13. aprila, bo Marino Martensson mogoče slišati v ljubljanskem SiTi Teatru, kjer bo nastopila z RTV Big Bandom Slovenije. Vsak prvi četrtek v mesecu se ji v ljubljanskem baru Čin čin lahko pridružite na Mixtapu - seriji koncertnih "open mic" epizod funka, soula, r'n'b-ja in hip-hopa, ki jih pripravljata skupaj z Miho Korenom.
Izdala je tudi dva albuma Fences (2009) in My Tribute to The King (2010).
Iz Slovenije se zaradi dela ljudje pogosteje izseljujejo, vi pa ste naredili ravno nasprotno. V Izolo, kjer živite, ste prišli iz Švedske in tu ostali.
Naredila sem točno to, kar pogosto naredijo ljudje, ki se odselijo iz Slovenije: odšla sem drugam, da bi našla samo sebe.
Švedsko sem zapustila, ker sem bila tam precej nezadovoljna kot oseba in glasbenica. Tam nisem slišala svojih misli, nisem bila več jaz. Bila sem izgubljena, zato sem morala oditi.
Odšla sem v Izolo, kjer imam po mamini strani družino. Povabili so me, naj pridem za mesec dni, a ker sem potrebovala čas in mir, sem nameravala ostati tri mesece.
Potem pa so se trije meseci raztegnili v pet let.
V Izoli, kamor sem prišla s kitaro, sem takoj začutila zdravilno energijo. To je tako miren in duhoven kraj. Počutila sem se bolje, s tem pa je postala boljša tudi moja glasba.
Postala sem bolj srečna, bolje sem razumela samo sebe in se bolje počutila. Sprostile so se mi misli in odprla sem srce, s tem pa se je zgodila tudi glasba. Po treh mesecih sem že imela koncerte po Sloveniji, vse preostalo pa se je začelo odvijati … K vsemu skupaj je tu pripomoglo tudi, da sem v Sloveniji bolj zanimiva kot na Švedskem. Tu sem nova, za to okolje je moja glasba drugačna. Ljudem je zanimiva tudi moja življenjska zgodba.
Ime ste dobili po izolskem hotelu.
Po hotelu Marina. Ko sem prvič prišla v Izolo in ga zagledala, sem se takoj spomnila, kako mi je o njem govorila mama.
Je bil zanjo to pomemben kraj, da vas je poimenovala po njem?
Zanjo je bil to prvi hotel, ki ga je v življenju videla, in takoj, ko je slišala ime Marina, si je rekla, da bo svoji hčerki, če jo bo kdaj imela, dala tako ime. Meni ta zgodba veliko pomeni in zdaj živim takoj za njim.
"Odkar sem v Sloveniji, sem temeljito spremenila pogled na življenje in dobila novo priložnost."
Če se vrneva k selitvi. Zapuščanje prostora ne pomeni nujno osebne spremembe, čeprav se je v vašem primeru zgodilo ravno to.
Odkar sem v Sloveniji, sem temeljito spremenila pogled na življenje in tako dobila novo priložnost.
Našla sem prostor, kjer sem srečna in kjer me obkrožajo krasni ljudje. Vesela sem, da mi je to uspelo najti tako mladi.
Boste ostali v Sloveniji?
Vsekakor. Lahko rečem, da je veliko tudi znakov, ki potrjujejo, da je zame dobro, da sem tu. Eden od teh je Jakob, moja največja ljubezen, o kateri nisem niti sanjala.
Ko sem ga spoznala, je bilo … Nisem verna, vendar v nekaj verjamem. Za Jakoba čutim, kot da mi ga je prinesel bog ljubezni.
Kako pa ste spoznali člane skupine?
Najprej sem na enem od svojih koncertov v Luciji spoznala bobnarja Davida Morgana, o katerem sem pred tem že veliko slišala. Ena od lepih stvari, ko sem prišla v Slovenijo, je bila tudi pripravljenost ljudi, da me povežejo s tukajšnjimi glasbeniki.
Z Davidom sva postala prijatelja in čez čas me je predstavil basistu Mihi Korenu in kitaristu Mihi Koretiču. Postali smo ne samo skupina, temveč smo povezani kot bratje in sestre. Vse skupaj se je začelo kot prijateljstvo, s čimer pa raste tudi glasba. Privilegij je, da sem spoznala prav njih.
Torej ste s skupino zelo povezani?
Tako prijateljskih odnosov nisem imela z glasbeniki nikjer drugje, kar povezujem tudi s slovensko miselnostjo. Slovenci ste bolj odprti kot Skandinavci. Seveda je to vedno odvisno od tega, s kom se primerjamo, čeprav mislim, da tega nima smisla početi. Raje iščem lepoto v ljudeh, kjer sem, ne glede na preostalo. V končni fazi smo enaki, ločuje in različne nas dela sistem. Okolje, v katerem živimo.
So navade in osebne poteze, ki sem jih prinesla s seboj iz Švedske, vendar sem presrečna, da sem našla prostor, kjer sem lahko Marina.
Kaj je tisto, za kar ste še posebej veseli, da vam je dalo okolje, v katerim ste odraščali?
Delovno etiko. Od doma sem se zaradi šolanja odselila pri 15 letih, pri 13 letih sem že delala.
Na Švedskem je povsem običajno, da pri 18 letih ne živiš več pri starših. Nekateri se odselijo še prej in se tako že mladi osamosvojijo. Zgodaj že plačuješ račune, pereš perilo in skrbiš zase.
Neodvisnost, ki te je nauči to okolje, je dobra, čeprav sem se v Sloveniji tega nekoliko osvobodila. Predvsem pritiska, da moraš biti najboljši med najboljšimi in vse staviti na kariero. To, kar mi je v Sloveniji zelo všeč, je, da so tu velika vrednota družina in prijatelji. Torej čas, ki ga preživiš z najbližjimi. Prav to sem namreč na Švedskem pogrešala.
Kako se je spremenila vaša glasba, odkar ste v Sloveniji?
Ko sem prišla v Slovenijo, me ni nihče poznal. Spraševala sem se, kako se predstaviti občinstvu, ki ni zame še nikoli slišalo, in peti pesmi, ki jih nihče ne pozna. Zato sem začela s priredbami, čeprav nisem glasbenica, ki bi to počela dobesedno, saj morajo biti interpretacije osebne in poslušalcem prinašati nekaj posebnega. Prvo leto sem tako v Sloveniji igrala le priredbe, počasi pa sem v koncertni repertoar začela vpletati avtorsko glasbo. Danes tako pojem predvsem svoje pesmi.
Vaše glasbeno ozadje je povezano z jazzom.
Moji pevski začetki so jazzovski. Čeprav ga ne pojem več pogosto, vedno kaj pride na dan v tem duhu. Raje imam improvizacijo kot pesem, ki jo moram odpeti perfektno. To nisem jaz.
Je pa petje vedno osebno pripovedovanje zgodbe, tudi če pesem ni tvoja. To učim tudi svoje učence. Kaj je zgodba, ki jo želiš povedati? Kaj so tvoje šibkosti, v čem je tvoja moč? Je tvoj ton morda najlepši, ko jokaš? Če tega nikoli ne poskusiš, ne veš, kakšen je občutek.
Glasbeno ste segli tudi na Japonsko.
Na Švedskem sem imela jazz zasedbo, s katero sem izdala dva albuma.
Prvega iz leta 2009 sem hkrati izdala tudi na Japonskem za založbo, ki je
"Priredbe morajo biti osebne interpretacije in poslušalcem prinašati nekaj posebnega."
bila specializirana za skandinavski jazz. Na Japonskem je to eksotika. Čeprav je že dolgo od tega, imam tam še vedno oboževalce, ki mi tudi redno pišejo.
Junija tistega leta je glasbena revija Audio Basic Magazine moj album razglasila za album meseca in ga tako postavila celo pred Madonno, U2 in Madeleine Peyroux, pred pevko, ki jo imam zelo rada. To je bila zame velika stvar in vedno se je bom spominjala.
Vendar pa nikoli nisem imela priložnosti, da bi šla tja. Če bi se to zgodilo danes, ko imam več izkušenj, ne bi čakala, da me kdo povabi, temveč bi sama sprožila priložnost za koncerte na Japonskem.
Nastop na Emi je bila za vas nova izkušnja?
Res je in izkušnja je bila odlična. Veliko sem se naučila in spoznala drugo plat glasbenega sveta, ki je precej drugačna od scene, po kateri se sicer gibljem. V vsem skupaj namreč niti ne gre toliko za glasbo.
Je bilo vse skupaj velik pritisk?
To je odvisno od tebe. Gre za pričakovanja, na katera pa ni nujno, da se odzoveš. Sama sem šla tja z jasnim ciljem in vsega skupaj na koncu nisem čutila kot tekmovanja, temveč le kot glasbeni nastop. Zame je bila velika stvar, da sem prvič pela pesem v slovenščini. Napisala sta jo moja najboljša prijatelja Miha Koren, ki je avtor glasbe, in Vanja Papež, ki se podpisuje pod besedilo.
Zakaj ste se odločili za nastop na Emi?
Ko mi je Miha Koren pokazal pesem Blizu, sem takoj začutila, da je prava zame in za to, da jo odpojem v slovenščini.
Pokazal mi jo je med kosilom pri njiju in takoj sem začutila besede, melodijo … Bila je nekaj, kar sem iskala. Ko smo razmišljali, kaj naj z njo naredimo, smo dobili idejo, da se prijavimo na Emo.
Koncerti pa so vam že od mladih nog blizu, že zelo zgodaj ste igrali v družinskem jazz klubu na Švedskem.
Odrasla sem v jazz klubu, ki so ga v majhni vasi, kjer smo živeli, odprli moji starši za naju s sestro. Takrat je ona že imela jazz skupino, jaz pa sem takrat pela in igrala kitaro.
"Zelo sem hvaležna za vse, kar se mi dogaja, vendar mi ni lahko povedati, kako srečna in ponosna sem na vse skupaj."
Takrat ste že nastopali?
Tako je. Starši so odprli klub, ker so nama želeli dati prostor, kjer bi lahko nastopali.
Živeli smo na veliki kmetiji z ovcami in drugimi živalmi. V enem delu velike stavbe je bila priljubljena restavracija, ki so jo prav tako vodili starši, v drugem delu pa jazz klub.
Koliko ste bili stari, ko sta odprla klub?
Enajst let. Prvo leto sva tam igrali samo moja sestra s skupino in jaz med odmori. Nato smo program nekoliko razširili in enkrat na leto povabili po eno znano skupino.
Moj in sestrin nastop je bil v tem primeru uvertura. Tretje leto se je klub že povečal in imeli smo že po šest koncertov velikih švedskih jazz glasbenikov na leto. Postal je uspešen jazz klub, v katerem sva s sestro vsakič odpirali večer. Z vsemi temi glasbeniki sva tako imeli priložnost igrati in jih spoznati. Klub je deloval deset let. Ko sem se pri 18 letih zaradi študija glasbe odselila v Stockholm, sva s sestro tam igrali ob poletjih.
Kdo pa je bil med občinstvom?
Najprej samo sovaščani. Govorimo o majhni vasi z desetimi hišami, vendar so sčasoma začeli prihajati tudi iz drugih krajev. Starši so sredi ničesar naredili odličen posel.
Predstavljate si restavracijo in jazz klub, ponudbo kakovostne glasbe in hrane na odmaknjenem kraju, kamor so se vozili iz vse Švedske.
"Ko mi je Miha Koren pokazal pesem Blizu, sem takoj začutila, da je prava zame in za to, da jo odpojem v slovenščini. /…/ Bila je nekaj, kar sem iskala. Ko smo razmišljali, kaj naj z njo naredimo, smo dobili idejo, da se prijavimo na Emo."
Kdo je kuhal?
Oče. Mama si je vedno želela biti čarovnica, imeti zeliščni vrt in delati žganje, oče pa hotel biti kuharski mojster in imeti ovce.
Pred restavracijo in klubom sta imela uspešno podjetje, zato sta kasneje lahko vse to tudi odprla ter tako meni in moji sestri Emiliji omogočila glasbeno kariero. Ne vem, ali je v tistem času sploh kdo lahko razumel to, kar sta naredila za naju. Za vse to sem jima izjemno hvaležna. Želim si, da bi lahko to, kar sta onadva naredila za naju, tudi sama naredila za svoje otroke.
Z mamo niste govorili slovensko?
Nikoli. Na Švedsko je prišla, ko je imela pet let. Odrasla je kot Švedinja, spoznala švedskega moškega in tako nikoli ni videla razloga, da bi nas učila slovenščine.
Tudi sama se nisem počutila pol Slovenko. Nono in nona sta poskušala govoriti z nama slovensko, a je bilo pretežko, saj nisem nič razumela.
Vendar je bila moja želja, da se naučim slovensko, vedno večja. To je bilo tudi tisto, kar me je pripeljalo v Izolo. Srečna sem, ker danes lahko govorim slovensko. Moj cilj je bil, da bom lahko v slovenščini spregovorila z nono in nonom.
"Na odru se počutim udobno in varno. Glasba je nekaj, v čemer najdem samo sebe. Biti na odru je zame vsakič pomembna izkušnja."
Ta cilj ste uresničili.
Na Emi sem celo pela v slovenščini. Nona je lani umrla, kar je bila za nas velika izguba, a za nona je bil življenjski preobrat, da me je videl peti v slovenščini.
Slovenijo je zaradi preživetja zapustil pred 60 leti, zdaj pa ena od njegovih vnukinj tu živi bolje in srečnejše. Tu je srečala moškega, s katerim je najbolj srečna, moji stari starši pa ga obožujejo. Čutim, da je za to, da sem prišla v Slovenijo in si tukaj ustvarila svoje življenje, obstajal velik razlog.
Je dedek jokal, ko je gledal vaš nastop na televiziji?
Ko sva se slišala po nastopu, sploh ni mogel govoriti, ker je bil tako čustven. Med hlipanjem od sreče mi je rekel, kako velika stvar je to zanj.
Ko je šel na Švedskem v trgovino, so ga ljudje spraševali, ali je moj dedek. Švedski mediji so pisali o mojem nastopu na Emi.
Torej niste zgodba samo v Sloveniji, temveč tudi na Švedskem?
Drži. Dedek je bil na to izjemno ponosen.
Povedal mi je, da je, odkar je umrla nona, vsak dan jokal od žalosti, zdaj pa je po moji zaslugi jokal od sreče. Zaradi tega, kar sem naredila za družino, je dodal.
Zame je družinska ljubezen najpomembnejša.
"Odrasla sem v jazz klubu, ki so ga v majhni vasi, kjer smo živeli, odprli moji starši za naju s sestro."
Za Izolo pravite, da je za vas zdravilna.
Nikoli nisem bila tako zdrava, kot sem tukaj. Nikoli nisem bila na shujševalni kuri, pa sem, odkar sem prišla v Slovenijo, shujšala 30 kilogramov. Tu sem zadovoljna, pomirjena in nisem pod stresom, kar je na Švedskem velik problem.
Na odru ste zelo sproščeni in komunikativni.
Na odru se počutim udobno in varno. Glasba je nekaj, v čemer najdem samo sebe. Biti na odru je zame vsakič pomembna izkušnja.
Kaj pa pesem o razhodu, ki je nastala, ko ste pakirali svoje stvari?
Na nekaterih koncertih grem tako globoko, da se moram, ko odprem oči, zbrati, da vem, kje sploh sem. Zanimivo je, kam te glasba lahko odnese in kako te prestavlja z enega konca na drugega.
In ko pogledam ljudi, ob tej pesmi jokajo ali pa samo strmijo vame.
Na koncertih ste na pravem čustvenem potovanju.
Res je, zato si po koncertih tudi takoj utrujen. Pred kratkim sem prebrala, da glasbenik na koncertu porabi toliko energije, kot če bi delal več kot osem ur.
Veliko moraš vložiti v nastop, kar je odvisno tudi od občinstva. Gre za velik pretok energije. Vsakič se srečaš z novimi ljudmi, različnim vzdušjem, pogledi, odzivi, komentarji, izrazi … Z vsem tem moraš znati delati. Pri tem na vse skupaj seveda vpliva, kako si sam razpoložen.
A ravno v tem, da je vsakič drugače, je tudi lepota.
"Švedsko sem zapustila, ker sem bila tam precej nezadovoljna kot oseba in kot glasbenica. Tam nisem slišala svojih misli, nisem bila več jaz. Bila sem izgubljena, zato sem morala oditi."
Elvis Presley je za vas kralj, posvetili ste mu tudi svoj drugi album z naslovom King.
Da, vendar so Beatli še večji.
Vendar jim niste namenili albuma.
Na prvem sem naredila priredbo Ticket to Ride, ki je bila na Švedskem in Japonskem precejšen hit. Ko sem morala posneti nove pesmi, sem si rekla, da bi si enkrat v življenju želela narediti nekaj za Elvisa. Mogoče bo nekoč nastal tudi album za The Beatles.
Kaj je vaš naslednji cilj?
To leto bo posvečeno koncertom in snemanju nove glasbe. Ne vem sicer, ali bom že izdala album.
Zelo sem hvaležna za vse, kar se mi dogaja, vendar mi ni lahko povedati, kako srečna in ponosna sem na vse skupaj. Tu privre na dan moj švedski del. Na Švedskem imamo celo besedo, ki naslavlja pravilo, da se moraš nadzorovati. Ne smeš pokazati, kako vesel si, in preveč govoriti o svojih občutkih. Moraš biti nevtralen. Ljudje, ki ne sledijo temu načelu, veljajo za čudake. Sama imam tako tudi v tem smislu v Sloveniji več svobode, prostora.
1