Holy Motors

drama

Premiera: 9. 5. 2013, Kinodvor Leto: 2012 Država: Francija, Nemčija

Režija: Léos Carax Scenarij: Léos Carax Igrajo: Denis Lavant, Édith Scob, Eva Mendes, Kylie Minogue, Elise Lhomeau, Michel Piccoli, Jeanne Disson

Vsebina: Od zgodnjega jutra pa globoko v noč sledimo skrivnostnemu gospodu Oscarju, kako prehaja iz enega življenja v drugo. Priče smo njegovi preobrazbi v staro beračico, bogatega bankirja, morilca, pošast, družinskega očeta … Zdi se, kot da igra vloge … a kje so kamere? Na samotni poti ga spremlja le Céline, svetlolasa dama za volanom velike bele limuzine, ki ga prevaža po ulicah Pariza. Oskar je videti kot premišljen in natančen poklicni morilec, ki se vozi z enega kraja zločina do drugega … V iskanju geste čiste lepote, skrivnostne gonilne sile, žensk in duhov svojih prejšnjih življenj …

Premiere se bo v Kinodvoru udeležil tudi glavni igralec Denis Lavant.

Beseda avtorja: "Pri svojih filmih nikoli ne izhajam iz ideje ali namere, ampak iz dveh, treh podob in občutkov, ki jih zlepim skupaj. Ena izmed podob, ki sem jih imel pred očmi za Holy Motors, so bile dolge limuzine, ki jih v zadnjih letih videvamo po cestah. Od zunaj so videti lepo, a ko si znotraj, te prevzame nekakšna otožnost; tiste vrste otožnost, ki jo občutiš v prehodnih hotelih. Kljub temu me ganejo. Zastarele so – kot stare futuristične igrače iz preteklosti. Mislim, da označujejo konec nekega obdobja, obdobja velikih, vidnih strojev ... Ti avtomobili so kmalu postali srce filma – njegov motor, če se lahko tako izrazim. Zamišljal sem si jih kot dolga plovila, ki ljudi prevažajo po njihovih zadnjih poteh, po njihovih zadnjih nalogah. Film Holy Motors je tako neke vrste znanstvena fantastika, v kateri so ljudje, zveri in stroji na robu izumrtja – solidarni 'sveti motorji', ki jih povezuje skupna usoda. So sužnji vedno bolj virtualnega sveta. Sveta, iz katerega vidni stroji, resnične izkušnje in akcija postopoma izginjajo.

Tako kot filmska umetnost sama tudi Denis izhaja z odrskih desk, s sejmov in iz cirkusa. Njegovo telo je izklesano kot telesa atletov na kronofotografijah Étienne-Julesa Mareyja. In ko to telo snemam pri gibanju, občutim isti užitek, kot ga je po vsej verjetnosti občutil Muybridge pri opazovanju svojega konja v galopu. Če bi me Denis zavrnil, bi vlogo ponudil Lonu Chaneyju ali Charlieju Chaplinu. Morda Petru Lorreju ali Michelu Simonu. Édith je ženska film – čudovita v pravem pomenu besede. Poleg tega je senca Georgesa Franjuja že tako ali tako visela nad projektom – njena silhueta, njen obraz in njen glas so zato postali neizbežni. Postala je dobra vila tega filma."