Petek, 17. 6. 2011, 14.34
10 let, 6 mesecev
Filmi na recept
Filmska terapija je proces, ki uporablja filme za terapevtske namene in je za številne ljudi manj naporna in bolj pronicljiva kot običajna pogovorna psihoterapija. Ustvarjalni ljudje so občutljivejši, zato je zanje tovrstna terapija morda tudi bolj primerna.
Filmi spodbujajo spoznavne uvide
Glavna značilnost filmske terapije je, da psiholog oziroma ustvarjalni terapevt stranki predlaga določene filme, ki ustrezajo njenim potrebam in željam, ki jih s terapevtom v nadaljnjih terapijah podrobno analizirata. Terapija s filmi, pa tudi knjigami temelji na predpostavki, da filmi in knjige spodbujajo kognitivne oziroma spoznavne uvide pri človeku. Terapevt se z določenimi filmi lažje dokoplje do pacientove notranjosti, zato je tovrstna terapija dobrodošla pri pacientih, ki se težje odprejo. To so starostniki, oboleli z aidsom, kronični bolniki, pacienti z motnjo prehranjevanja, pri odvisnostih, družinskih težavah in pri ločenih ljudeh.
"S filmi se lahko zdravimo in učimo, omogočajo nam ustvarjati nove priložnosti za drugačno vedenje," je zapisal Steven R. Pritzker v knjigi Creativity in television watching with applications to teletherapy.
S filmom nad obrambne mehanizme
Moč filmov je ta, da kombinacija glasbe, dialogov, svetlobe, postavitve kamer in zvočnih učinkov povzroči, da prezremo naše običajne obrambne mehanizme in nas popelje v stanje, podobno hipnozi. Filmi nas potegnejo v zgodbo in nam običajno lažje kot v resničnem življenju nudijo edinstveno priložnost, da obdržimo pridobljeno perspektivo še po končanem ogledu, in sicer perspektivo opazovalca.
Terapija, ki v tujini privlači vedno več terapevtov, ustvari most med pacientovimi "filmskimi" spoznanji in izkušnjami iz resničnega sveta. Filmska terapija pomaga klientu spremeniti negativna prepričanja, destruktivna čustva, ustvariti samozaupanje, odkriti pozabljene moči in rasti kljub razočaranju.
S svinčnikom na kavč
Kot svetujejo terapevti, je med filmom dobro opazovati in si zapisati, kaj nam je bilo všeč in kaj ne ter kateri značaji oziroma prizori so nas še posebej privlačili oziroma odbijali. Predlagajo, da se vprašamo, ali so bili v filmu kakšni značaji, ki so odsevali vedenje, ki bi ga radi posnemali.
Kot vsako priporočilo tudi v tem primeru velja, da filmska terapija ne more biti glavna terapija, deluje le v sodelovanju z izkušenim terapevtom, ki se je pripravljen podati v svet filmskega traku in v globine naše podzavesti.