Dolga noč in kratka zgodovina erotičnega filma (foto)

Letošnji praznik zaljubljencev je bil tudi praznik erotičnega filma. V ljubljanskem Kinodvoru, ki obeležuje 90. obletnico delovanja dvorane na današnji Kolodvorski ulici, so se s filmskim večerom Kinosloga. Retrosex. in razstavo Plakati erotičnih filmov avtorice Metke Dariš poklonili znamenitemu kinu Slogi in obdobju, ko je v njem kraljevala erotika.

Mehko, trdo, mehko, trdo Noč erotičnega filma se je začela z razprodano projekcijo Nemoralnih zgodb (Contes immoraux, 1974) ekscentričnega mojstra francoske avantgarde in nadrealistične animacije Waleriana Borowczyka. Omnibus sestavljajo štiri erotične zgodbe o izgubi nedolžnosti, samozadovoljevanju, krvoločnosti in incestu, ki gledalca popeljejo skozi štiri različna zgodovinska obdobja. Film velja za eno najbolj vizualno izpiljenih in čutnih avtorjev del, v eni od zgodb pa je "krvavo grofico" Elizabete Bathory upodobila hči znamenitega slikarja Pabla Picassa, Paloma Picasso.

Sledila je prav tako razprodana projekcija serije zgodnjih pornografskih kratkih filmov neznanih francoskih avtorjev, poimenovana Enajsta predstava, ki sta jo v živo ozvočila Marko Brdnik na akordeonu in Marko Lasič na bobnih in lokalih. Še prej smo si lahko obiskovalci ogledali desetminutni študentski film Boštjana Korbarja iz leta 1983 V slogi je moč, ki nas je popeljal v preddverje znamenitega kina za odrasle.

Večer se je nadaljeval s projekcijo mehkoerotičnega seksploatacijskega filma kultnega Russa Meyerja V dolini superlisic, dogodek pa je v zgodnjih jutranjih urah sklenila klasika ameriškega pornografskega filma Osvobajanje Misty Beethoven v režiji Radleyja Metzgerja.

Program se je sicer osredotočal na 70. leta prejšnjega stoletja – zlata leta kina Sloge, ki jih je kuratorka Maša Peče v ob tej priložnosti izdanem zborniku Retroseks: Nekoč v slogi opisala kot "čas rahljanja cenzurnih spon, osvobajanja seksualnega izrazja, potiskanja meja dobrega okusa in ne nazadnje kolektivnega gledanja golote in seksa" –, vendar je bil ta še vedno dovolj raznolik, da nam lahko služi kot rdeča nit pri zgodovinskem pregled erotike na filmu, torej erotike, ki se je v prejšnjem stoletju prikazovala (tudi) na velikem platnu.

Porniči naših pradedkov Erotika in pornografija na filmu obstajata toliko časa, kot obstaja film. Kje je meja med obema, je prepuščeno razpravi in okusu razpravljavcev, nobenega dvoma pa ni, da njuna zgodovina sega v same začetke medija.

Žgečkljivim filmčkom, ki so jih na prelomu stoletja snemali že pionirji sedme umetnosti, so kmalu sledili prvi pravi trdoerotični filmi. Tako imenovani stag reels oziroma modri filmi, ki so jih prikazovali v bordelih in od cigaretnega dima pomodrelih dvoranah, kjer so pripravljali posebne zabave za moške (stag parties), so bili še posebej priljubljeni v obdobju nemega filma, v 30. letih pa jih je oblast skoraj povsod prepovedala.

Enajsta predstava (Vintage Stags), ki jo lahko zaradi žive glasbene spremljave in odziva občinstva označimo za enega od vrhuncev večera, nam je ponudila presek francoskih stag filmov, ki so jih posneli pred letom 1940 – od povsem nedolžnega Služkinjam je zmanjkalo perila do A Les Culs d’Or (Zlata zadnjica), najstarejšega ohranjenega primerka hardcore pornografije iz daljnega leta 1908.

V njih niso manjkali prizori šeškanja, bičanja, skupinskega seksa in celo spolnega akta med dvema moškima, kot na primer v trdoerotični stags različici Gilbertove in Sullivanove operete Mikado. Večina spolnih praks, ki jih najdemo na svetovnem spletu, je bila na filmskem traku na voljo že našim pradedom in dedom, marsikdo pa te osemmilimeterske filme še danes hrani v svoji zasebni zbirki.

Bujna oprsja zasenčila cenzuro Z razmahom cenzure je bilo gledanje seksualno eksplicitnih filmov dolga desetletja potisnjeno v zasebno sfero, njihovo snemanje pa v ilegalo. V 50. letih so goloto prikazovali nudistični filmi (nudies). Snemali in predvajali so jih pod pretvezo, da gre za izobraževalne filme, ki promovirajo naraven življenjski slog, v njih pa so običajno nastopali igralci in ne resnični nudisti.

Cenzuro so nekoliko zrahljala šele 60. leta, ko se je v ZDA razvil žanr seksploatacijskega filma, erotične veje nizkoproračunskega eksploatacijskega filma, katerega najvidnejši predstavnik je bil kultni ameriški režiser Russ Meyer.

Meyer, velikan ameriškega neodvisnega filma, je nase opozoril že leta 1959 s prelomnim nudiejem The Immoral Mr. Tears. Sledila je serija kultnih filmov: Lorna (1964), Mudhoney (1965) in Faster, Pussycat! Kill! Kill! (1966). Leta 1970 je za studio Fox posnel Onstran doline lutk (Beyond the Valley of the Dolls), parodijo uspešnice V dolini lutk (Valley of the Dolls, 1967), ki jo je spisal z lani umrlim kritikom, podpornikom in velikim prijateljem Rogerjem Ebertom.

Meyer je z Ebertom sodeloval tudi pri svojem zadnjem in najbolj eksplicitnem filmu – mehkoerotični satirični parodiji V dolini superlisisic (Beneath the Valley of the Ultra-Vixens, 1979), s katero se je ponorčeval iz ameriških konservativnih vrednot in stereotipov. Film, ki ga je beograjska cenzura leta 1981 prepovedala, smo si lahko zdaj prvič ogledali na domačem platnu, skupaj z vsemi bujnimi oprsji, ki so postala režiserjev zaščitni znak.

Kozel v Slogi

V snemanju erotičnih filmov in sprejemanju liberalnejše zakonodaje so sicer prednjačile skandinavske dežele. Prva je cenzuro leta 1969 odpravila Danska, počasi so ji sledile še druge države in vrata k masovni proizvodnji in konzumaciji (trdo)erotičnih filmov so bila na stežaj odprta.

Z Dansko in 60. leti prejšnjega stoletja je usodno povezana tudi zgodovina erotične kinematografije v Sloveniji. Maja 1966 so v Slogi prvič predvajali danski film Kozel v raju (Det tossede paradis, 1962) Gabriela Axela, pred kratkim umrlega režiserja s tujejezičnim oskarjem nagrajene Babetine gostije. Njegovo erotično komedijo Kozel v raju si je v Ljubljani ogledalo več kot 56 tisoč obiskovalcev, več gledalcev je imel tistega leta samo znameniti muzikal Moje pesmi, moje sanje. Uspeh filma je pomembno vplival na žanrsko usmeritev kina Sloga, ki se je počasi preoblikoval v prvi erotični kino na območju tedanje skupne države.

Zlata leta pornografije in Sloge

V sedemdesetih so se v ZDA in drugod po svetu razbohotili kinematografi za odrasle, trdoerotični filmi, kot so Globoko grlo (Deep Throat, 1972), Za zelenimi vrati (Behind the Green Door, 1972) in Hudič v gospodični Jones (Devil in Miss Jones, 1973), pa so postali velike uspešnice, ki so se lahko po izkupičku v kinematografih primerjale z velikimi hollywoodskimi produkcijami.

Podobno je bilo v Sloveniji. Prvi hardcore pornič, Strasti (In Love, 1983) režiserja Chucka Vincenta, je bil v Slogi sicer premierno prikazan šele 1. septembra 1986 (največji hit leta si je je v eni dvorani ogledalo 101.624 ljudi, več kot Mojo Afriko, Poletje v školjki in Policaja z Beverly Hillsa!), še prej, v 70. in v prvi polovici 80., ko so se pornografski filmi v ZDA že selili na VHS-kasete, pa so ledino v Slogi orali številni mehkoerotični filmi.

Danska Mazurka v postelji (Mazurka på sengekanten, 1970), hit leta 1972 in prvi del najuspešnejše erotične serije vseh časov "... v postelji", je v Slogo privabil 83.415 gledalcev, nemški erotični film Grške smokvice (Griechische Feigen, 1977) je bil največja uspešnica leta 1977, znamenito Emanuelo (Emmanuelle, 1974), ki jo je igrala Sylvia Kristel, pa si je leta 1980 v Ljubljani ogledalo skoraj 42 tisoč ljudi. Z večjim številom gledalcev se je leta 1980 lahko pohvalil samo prejemnik oskarja Kramer proti Kramerju.

Leta 1984 so v Slogi z devetletno zamudo predvajali Zakaj ne prideš v mojo posteljo?, najbolj ekspliciten film v seriji "... v postelji", ki je tako kot njegovi predhodniki naletel na izjemen odziv gledalcev. Še dlje so morali slovenski gledalci čakati na necenzurirano različico Maškarade, ki jo je Boštjan Hladnik posnel že leta 1971, v Slogi pa je bila v neokrnjeni različici prikazana šele ob koncu leta 1982, torej 12 let po nastanku.

Leto pozneje so v Slogi predvajali japonsko art klasiko Cesarstvo čutil (Ai no corrida, 1976) Nagishe Oshime, v kateri se je trda erotika prepletala z umetnostjo. Cesarstvo čutil, hit leta 1983, si je v dvorani ob ljubljanski železniški postaji ogledalo 60.454 gledalcev.

Video je "ubil" Slogo Vse se je spremenilo v drugi polovici 80. let, ko so naše kraje preplavile videoteke. Videorekorderje si je lahko privoščilo vedno več ljudi in pornografija se je znova premaknila v sfero zasebnosti, kjer domuje še danes. Sloga je poskušala privabiti obiskovalce s projekcijami trdoerotičnih klasik, vendar poti nazaj ni bilo več. Vrata prvega kina za odrasle v nekdanji Jugoslaviji so se dokončno zaprla 8. junija 1992, dvorana na kolodvorski pa se je po 57 letih preimenovala v Dvor.

Med klasike ameriškega pornografskega filma štejemo tudi film Osvobajanje Misty Beethoven (The Opening of Misty Beethoven, 1976), ki ga je newyorški režiser Radley Metzger posnel pod psevdonimom Henry Paris. Trdoerotična priredba drame Pigmalion Georga Bernarda Shawa (in z enajstimi oskarji nagrajenega muzikala My Fair Lady) je bila v slogi prvič prikazana leta 1989.

Slabega četrt stoletja pozneje je Misty Beethoven v Kinodvoru znova zaigrala na trdoerotične note in obiskovalce popeljala v zlata leta erotike in pornografije.