Burn, Baby, Burn v Ljubljani

Berlin. Nekoč glavno mesto Vzhodne Nemčije, po padcu zidu in združitvi pa glavno mesto obeh Nemčij, je morda še najlepše poimenoval nemški režiser Hubertus Siegert, ki je svoj film o arhitekturni 'obnovi' mesta naslovil z ' Berlin – Babilon'. Prav mnogojezičnost, mnogokulturnost ter odprtost mesta so vedno držala široko odprta vrata različnim, mnogokrat malo 'drugačnim' umetnikom. Sredi osemdesetih je Berlin, morda celo bolj kot London, privlačil glasbenike z vseh vetrov. Od Nicka Cava s svojo razširjeno družino Crime & The City Solution do The Gun Club. In seveda domačine Einstürzende Neubauten. Prehajanje glasbenikov med zasedbami je bilo nekaj običajnega in v podobnem kontekstu lahko gledamo tudi današnji glasbeni berlinski? večer. Pod imenom Burn, Baby, Burn smo lahko v slabe tri ure dolgem nastopu spremljali kopico glasbenih imen, tako ali drugače povezanih v berlinski Babilon.

Brkati Nemec Alexander Hacke, ki je nekoč dobesedno trgal strune na basu, nam je skupaj z v Berlinu živečo Američanko Danielle de Picciotto, ob pomoči bobnarja, Avstralca Chrisa Hughesa, predstavil pesmi s plošče Hitman's Hell, ali kabaret, kot si ga predstavljata Alex in Danielle.

V drugem delu sta napol Mehičan Kid Congo Powers in Turek Khan s svojo spremljavo pospremila Juliee Cruise, nekoč angelski glas, ki je spremljal filme Davida Lyncha. Angelski glas sicer ostaja več ali manj le še kot spomin na nekoč, kljub vsemu pa se glas Julee zanimivo zliva z Khanovo elektroniko in Kongovo raztrgano kitaro.

Burn, Baby, Burn niso ravno 'zažgali', kot morda napoveduje ime, so pa v Kino Šiška prinesli zanimivo mešanico glasbe, ki bi ji težko pripisali nek skupni imenovalec. Babilon pač.