Veste, kaj pomeni napis J. J. Naglas sredi Ljubljane?

Dvonadstropna stavba nedaleč od Čevljarskega mosta in pravokotna na Breg še danes nosi napis J. J. Naglas. Velike črke so začetnice imena Jakoba Jožefa Naglasa (1818–1904), ki je leta 1847 ustanovil tovarno pohištva. Izdelovali so poštne vozove, opremljali tudi ladje, a svoj sloves so pridobili in si ga utrdili s pohištvom.

Od sredine 19. stoletja je namreč veljalo, da mora meščanska družina, ki da kaj nase, imeti vsaj kakšen kos pohištva s podpisom Naglas. To ni bil le odraz tega, da si to lahko privoščijo, temveč dokaz, da imajo dober okus in občutek za kakovost. Pri tem so podpirali tudi lokalno produkcijo in ustvarjalnost.

Z Novega trga na Kongresni in nazaj na Novi trg Tovarna ljubljanske pohištvene rodbine je stala na Trnovskem pristanu 8. Sredi 50. let so Naglasovi zaradi novega gospodarskega sistema, ki je omejil zasebno podjetno dejavnost, lahko obdržali le majhno delavnico. Njihova dejavnost je tako počasi začela hirati, po smrti Viktorja ml. leta 1959 in Helene leta 1960 pa je podjetja povsem ugasnilo.

Tovarniški obrat se je tako ustavil, kompleksa pa v Trnovem ni več od leta 1984, ko so večino objektov podrli in so tam nastali stanovanjski bloki. Ostala je le še ena, danes propadajoča stavba.

Naglasovi delavnica in trgovina v Ljubljani (kliknite na zemljevid)

Stavba, ki je ostala od nekdanje tovarne Naglas v Trnovem

Stavbo na Novem trgu je delo arhitekta Martinuzzija Poslovne prostore, sedež podjetja in prodajalno ter stanovanja so imeli Naglasovi do leta 1895 na današnjem Novem trgu 7, takratnem Turjaškem trgu. Stavba, ki je danes ni več, je v bila v ljubljanskem velikem potresu poškodovana, po njem pa zaradi urejanja nabrežja dokončno porušena.

Naglasovi so se tako za nekaj časa preselili na Kongresni trg, okoli leta 1915 pa so od baronice Lichtenber kupili baročno stavbo na Novem trgu 6, ki jo je zasnoval arhitekt Carlo Martinuzzi.

Naglasova hiša danes: od mode do stanovanja V stavbi na Novem trgu, kjer so bili nekoč v pritličju Naglasova prodajalna pohištva in poslovni prostori, je danes del še vedno namenjen trgovski dejavnosti. Že dolgo ima tam svoje prostore na primer trgovina z oblačili slovenske modne oblikovalke Jelene Leskovar – Cliché. Svoje prostore ima ob pogledu na Novi trg tudi arhitekturni studio, v nadstropjih pa so stanovanja.

Med naročniki je bil tudi etiopski dvor V kraljevini Jugoslaviji je bila tovarna Naglas, ki je bila specializirana za pohištvo v starih slogih, vodilna med izdelovalci pohištva. Skozi stoletje svojega obstoja so sodelovali z različnimi arhitekti iz obdobja secesije, predvojnega in povojnega modernizma. Med njimi so bili na primer Jože Plečnik, Fritz August Breuhaus, Edo Mihevc, Edvard Ravnikar, Vinko Glanz in drugi. Med načrtovalci je bil tudi Viktor Naglas ml.

Notranjo opremo in pohištvo so med drugim izdelali za protokolarne objekte na Brionih, vilo Podrožnik, vilo Tartini, grad Strmol, vilo Bled. Za kralja in kraljico so opremili dvorec Brdo, v svoji knjigi še navaja Bogo Zupančič. Izdelali so notranjo opremo za Narodno banko v Beogradu in Nišu, Deželni dvorec (danes sedež ljubljanske univerze), nekatera ministrstva v Ljubljani.

Med naročniki je bila ljubljanska mestna hiša. Sprejemali so tudi naročila za opremljanje jaht in ladij, med drugim so delali tudi za nekatere arabske mogotce in etiopski dvor.

Lik iz Cvetja v jeseni po resnični Heleni Dom ljubljanske pohištvene družine, ki je prihajala iz Vipavske doline, je bilo tudi kulturno srečališče, bili so tudi meceni.

Pri njih se je na primer rad oglasil ljubljanski župan in pisatelj Ivan Tavčar. Heleni Ulrich, poročeni Naglas, po smrti moža Viktorja pa Bertl, je pisatelj v delu Cvetje v jeseni posvetil lik. Poimenoval ga je lepa gospa Helena. Nekaj kadrov istoimenskega filma so posneli prav pred njihovo stavbo na Novem trgu.

Naglasovi so prijateljevali tudi s skladateljem Gustavom Mahlerjem, ki je dirigiral v ljubljanski filharmoniji.

"Jokal je na glas" Še zanimivost o napisu na stavbi na Novem trgu 6: kot v svoji knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi zapiše Bogo Zupančič, so to otroci nekdaj brali kot "jokal je na glas".