Pehtran, lahek za vzgojo in koristen v kuhinji

Pehtran oziroma latinsko Artemisia dracunculus je grmičasta trajnica, ki lahko zraste od 60 do 120 centimetrov. Ima ozke suličaste in temno zelene lističe, cvetovi pa so drobni, zelenkasti in razporejeni v dolgih, delno povešenih skupinah. Steblo je razvejano in proti dnu olesenelo. Cveti od julija do avgusta, najboljši okus in vonj pa ima tik pred cvetenjem.

Je precej nezahteven za gojenje, saj potrebuje le rodovitna in suha tla ter sončno rastišče.

Pehtran v kulinariki Pehtran je predvsem v tradicionalnih kuhinjah poleg zdravilstva cenjen tudi kot začimba, s katero lahko oplemenitimo solate, juhe, obare, omake in različne zeliščne namaze. Dodamo ga marinadam za meso in divjačino, za odišavljanje kozjih sirov in kot dodatek olivnemu olju, v katerega vložimo feta sir. V slovenski kulinariki ga uporabljamo tudi v nadevih za pehtranovo potico, pehtranove štruklje in narastke, kar je posebnost, ki je v drugih kuhinjah ni. Pogost je v najrazličnejših grenčicah in likerjih, uporabljamo pa ga tudi za plemenitenje okusa vina, kisa in gorčice.

Za začinjanje jedi uporabljamo vršičke in mlado suličasto listje, ki ga lahko nabiramo vso sezono. Če želimo v začimbi uživati vso sezono, vejice režemo le do tretjine, tako da se rastlina lahko obraste.

Zdravilne učinkovine Pehtran se največkrat uporablja pri odpravljanju težav s prebavili in pospeševanju izločanja žolča. Učinkuje protivnetno, rahlo odvaja vodo in odpravlja gliste. Cenjen je še zaradi spodbujanja apetita, zato ga pogosto omenjajo v povezavi s prehranskimi motnjami, kot sta anoreksija in bulimija. Žvečenje pehtrana še zdaj priporočajo za blaženje zobobolov in vnetje dlesni, saj vsebuje evgenol, ki je tudi v nageljnovih žbicah.

Je bogat vir vitaminov C in A ter predstavnikov B-kompleksa, ima veliko mineralov, predvsem kalcija, magnezija, železa, mangana, bakra, kalija in cinka. Vsebuje veliko antioksidantov.

Shranjevanje Z njim se bomo lahko razvajali tudi pozimi, ampak le, če bomo njegove listke posušili oziroma zmrznili. Če imate možnost, lističe raje zamrznite, saj se s sušenjem izgubi precej vonja in okusa. Mlade poganjke posušimo tako, da jih v šopih obesimo v hladen in zračen prostor.